Javni sektor in njega (ne)efektivnost

Nekateri trdijo, da je država, oziroma njen javni sektor, potrebna na recimo področju vojske in policije, sodstva, šolstva ter zdravstva
S tem se predvsem moralno ne strinjam, ker se mi ne zdi pravično, da se vse ljudi prisili, da plačajo nekaj česar (četudi samo nekateri) nočejo.
Moje osebno mnenje je, da bi bilo najbolje za vse, če bi se popolnoma vsem pustila svoboda, da s svojo privatno lastnino dela kar želi. Tu bi se tako popolnoma izognil davkom, ker sploh obstajali ne bi. Ne glede na to, da bi bilo, po mojem mnenju to idealno, se strinjam, da trenutno v tem svetu to ne bi bilo popolnoma mogoče.
Zato bi se mi zdelo sprejemljivo, da recimo obstaja neka majhna omejena vlada, kateri bi dal eno samo funkcijo: da ohranja suverenost države ter da jo zastopa. Vprašanje je, ali bi bilo za to potrebno imeti organizirano vojsko, ali pa samo možnost države, da v primeru vojne država vpokliče državljane v vojsko, oziroma da pusti državljanom da si sami formirajo varnostne službe (recimo privatno varianto policije, kateri so varnostne službe že sedaj zelo podobne).
Tudi legalni sistem bi v teoriji lahko obstajal v prostem trgu, vsaj kakor to predstavi David Friedman (http://www.youtube.com/watch?v=2YfgKOnYx5A).

Šolstvo se, po mojih osebnih izkušnjah, veliko bolje odreže v prostem trgu, saj je v mojem interesu da za plačilo, katerega dam šoli, dobim v zameno kvalitetno znanje (znanje ni ista stvar kot izobrazba), šoli pa ima v interesu meni dati kvalitetno izobrazbo za denar, ki ga jaz šoli plačam. Ker je šola privatna in se financira primarno iz šolnin, ne potrebuje toliko časa in denarja nameniti birokraciji, kar pomeni, da se tudi sama odloča, kako bo znanje prenašala, kako bo zapravila oz. vložila svoj denar itd. V kolikor bodo njene storitve slabe, se lahko odločim, da se vpišem v drugo šolo. Javno šolstvo te stvari zelo spremeni, ker ima veliko zaposlenih, ki so nesposobni (četudi izobraženi) in jim je v interesu samo svoja socialna varnost, ki jo javni sektor daje veliko bolj, kot jo daje privatni. Zaradi tega (ter drugih, v prostem trgu nepotrbenih stvari) državljani plačujejo v davkih veliko več za funkcioniranje javnega šolstva, kot bi to delal prost privatni trg. Slišal sem kritike glede osnovnega šolstva, ampak tudi tam mislim, da je ta nepotreben in vedno bolj nesposoben (nekateri, v privatnem pridobintem kot tudi neprofitnem sektorju, imamo zato vsaj stranke, ki želijo naknadno privatno šolanje svojih otrok doma), poleg tega, da otroke odreže od staršev (te se veliko prevečkrat, po mojih izkušnjah (veliko delam z mladimi v Kranju), počutijo skoraj nesposobni, kot da niso dovolj za svoje otroke, tako za vzgojo kot za pomoč in spodbudo pri učenju). Rešitev za to je zopet privatno šolstvo v obliki zavodov (primer ta trenutek so katoliške šole), privatnih tutorjev oz. učiteljev, “homeschoolinga”. Poznam kar nekaj ljudi, ki so bili skozi “homeschooling,” nekateri v sloveniji, drugi v ZDA, vsi od teh so veliko bolj specializirani in na tistih področjih res dobri in profesionalni, poleg tega pa se tudi (navkljub mnenju javnosti, da temu tako ne more biti) veliko bolje socializirajo kot njihovi vrstniki z izobrazbo iz javnega šolstva.

Na koncu pa še zdravstvo… Veliko ljudi pravi, da je ameriški model zdravstva idealen primer nefunkcionalnosti zdravstva v prostem trgu.
zdravstvo v tem trenutku (oziroma od 1930-ih let naprej) iz ZDA se mi ne zdi ravno dober primer zdravstva prostega trga, ker to ni. Zdravstvena zavarovanja v ZDA temeljijo predvsem na podjetjih, ki morajo državljanom te dati, če si jih lahko privoščijo. Bolnišnice v ZDA tudi ne delujejo transparentno, saj na računih, ki jih pošiljajo svojim pacientom ne povejo, kaj je stalo kakšno količino denarja, ampak samo (ponavadi) zaokorožijo na gor, v več tisoč dolarjih (seveda je majhen procent tudi bolnišnic, ki so transparentne, ampak teh je resnično malo). Zdravniki ne odgovarjajo svojim nadrejenim (razen posredno), ampak zavarovalnicam. Te so, vključno s farmacevtskimi družbami, korporacije, ki sodelujejo z državnim aparatom na izjemno fašistične načine (korporacije financirajo politiko, katera piše zakone, ki njim omogočijo zaslužek in možnost, zaradi njihove velikosti in financ, obstanka na trgu, med tem ko malim zarad regulacije to možnost odvzamejo).
Pred 1930 (ponekod so taki zdravniki še obstali, ampak kot prej rečeno v manjšini) je v ZDA vladala drugačna vrsta zdravstva. To pa je delovalo na princip prostega trga. In zdravnikom je bilo v interesu, ne samo izpolnjevati hipokratovo prisego, ampak tudi delovati tako, da so dobili stranke ter da so jih ozdravili (lepa beseda vedno lepo mesto najde, in dobra beseda gre zelo daleč od ust do ust, če je zdravnik kvalitetno opravil svoje delo). Takrat so s svojimi pacienti ravnali lepo, tudi če so bili pacienti revni, saj so v tem primeru pokazali, da jim je zdravstvu bolj pomembno, da se za ljudi poskrbi, kot pa da se jih pusti umirat. Ron Paul recimo je kot zdravnik sam večkrat omenil, kako so stvari funkcionirale.
Problem pri javnem zdravstvu je med drugim tudi to, da omogoči vsem (ki plačujejo prispevke, ker tisti, ki jih ne, tako ali tako, tudi v javnem sistemu, ne pridejo do storitev, oziroma jih morajo (pre) plačati) da sistem zlorabljajo in hodijo k zdravnikom za vsako bedarijo. S tem se promovira neodgovornost do svojega lastnega telesa, ter do vseh ostalih sodržavljanov, ki plačujejo s prispevki vse skupaj. S tem, ko je vsem omogočena relativno izenačena kvalitetnost storitev, se kvaliteta zmanjša, saj praktično ne more in ne sme (ker do državljanov to ne bi bilo pravično) biti večjih razlik med opremljenostjo bolnišnic. Problem je tudi v tem, ker osnovno zdravzstveno zavarovanje, kot mu rečemo v Sloveniji, v bistvu ni zavarovanje, ampak prispevek ali davek, ker nikjer nimam nobene police, ki bi jo imel kot potrdilo o tem, da sem zavarovan. Tisto malo privatnega zdravstva pa samoplačniško ne plačaš, ampak praktično doplačaš, ker tako ali tako moraš imeti obezno zdravstveno zavarovanje, ker kakor razumem, brez obveznega, tudi dodatnega ne moreš dobiti itd. Če se pri tem motim, naj me kdo popravi, ampak kakor vem, v Sloveniji ne moreš ravni iti ven iz sistema (“to opt’ out”), kar bi bilo meni osebno ljubše.

Primer, za boljše storitve za ceno, bom dal iz naslova zobozdravstva. Kar nekaj let nazaj je že, ko se mi je pripetilo, da se mi je poškodoval zgornji prvi desni sekalec. Sicer mi je otroška zobozdravnica v Ljubljani zob dokaj lepo “doštukala” ampak leto dni kasneje se mi je del odkrušil, takrat sem se pa povrh vsega prijavil k zobozdravnici v Škofjo loko, ker sem bil že v srednji šoli. Ko mi ga je popravila, se mi je po mesecu dni odlomil. Tja sem šel še enkrat in zopet se je zgodilo isto (po mislim da še krajšem času). Svojo mami sem vprašal, kam ona hodi k zobozdravniku (samoplačniško). Odločil sem se, da bom kljub temu, da bo zob za plačat, šel k gospodu Pračku v Zgornjih Bitnjah pri Kranju. Mislim da sem za zob plačal 15€, drži pa mi še danes (mislim da je že okrog 6-7 let nazaj, ko se je to zgodilo). Ne samo, da sem prišel na vrsto, mislim da celo takoj, celo barvno mi je korigiral tisto zadevo, s katero je zob popravil, tako da se sploh ne vidi, da je “doštukan.”
Kdo torej odloča o kvaliteti zdravstva/zdravnika? Po mojem mnenju njegove stranke. Če je dober za pošteno ceno, bo tudi več strank dobil, s tem pa bo lahko tudi znižal ceno (ali pa jo celo zvišal, če bo presodil da to lahko naredi in to upraviči s kvaliteto svojih storitev).

Nisem ekonomist, po mojih izkušnjah pa privatni sektor deluje veliko bolj efektivno kot javni, razen če se v enačbo vsili država, ki omogoči monopol, namesto konkurence. V kolikor se (popolnoma) vsem da svoboda in možnost popolnoma prostega trgovanja – in se državnemu aparatu (v kolikor se sploh predvideva, da je ta potreben) onemogoči politično kadrovanje, ter plačevanje politike skozi fašistične roke korporacij – potem mislim, da obstaja možnost posameznikov, da živijo svoja življenja kot želijo, v kolikor ne omejujejo življenj drugih, ter večjega napredka, kot pa če si nadenemo okove monopolistične politke, h kateri v vsem svojem bistvu državni aparat teži (saj je sam aparat kot tak monopol, razen v odnosu do aparata neke druge države).