Javni uslužbenec in plača

Velikokrat slišimo, kako se javni uslužbenci (posamezniki ali skupine posameznikov, ki dobivajo svojo plačo de facto od države, posredno ali neposredno) – pa naj si bodo zdravniki, poslanci, predsednik, mestni svetniki, regulatorji, dacarji, policija, ali pa katerakoli druga zajedavska golazen v javnem sektorju – zgražajo nad “premajhno” plačo in zahtevajo od države večjo plačo.

Tudi če bi take ljudi kdo še zastopil (morda občasno zdravnike), se je treba vprašati vsaj dve vprašanji. Prvo je: “kako je mogoče, da je nekdo plačan za nekaj kar naj bi bilo zastonj?”

Jah, to je velik trn v peti ne samo javnim uslužbencem ampak tudi marsikateremu mlademu kristjanu, ki pomaga v mladinski skupini in pričakuje, da bo dobil nekaj od tega svojega dela tudi plačano, ali pa vsaj da ga bo cerkev ali misijska organizacija zaradi njegovega dela prej zaposlila. Ne samo, da pričakuje, samoumevno se mu zdi. Le zakaj bi se namreč trudil vsa ta leta pri zastonj delu, če ne bo na koncu vsega skupaj plačana služba? Seveda javni uslužbenec nima te dileme, ker se avtomatično “zaposli” v javnem sektorju, ki mu delo, če je produktivno ali ne, tudi plača.

Javni uslužbenec za razliko od mladega mladinskega delavca ne pomaga ljudem direktno. Že samo s tem, ko jemlje plačo, oddaja povpraševanje za denarjem, ki je pridobljeno po nadve podlih, celo kriminalnih, poteh. Ljudem torej škodi. Psihološko se delojemalec v javnem sektorju in marsikateri mladinski delavec morebiti ne ločita veliko, obadva namreč pričakujeta plačilo.

Marsikateri kristjan bo morda vsaj ponižen glede vsega skupaj in se bo obrnil na Kristusa za nemonetarno podporo, in bo vseeno služil, pa ne zaradi denarja, ampak zato ker rad dela z ljudmi in ker rad služi. Velikokrat se bo celo zgodilo, da služi povsem nesebično in za služenje ne zahteva plačila. Njegovo plačilo je namreč nasmeh tistega, ki mu pomaga. In količkaj hitro se pri hvaležnih delavcih pri kristjanih najde kdo, ki bo z veseljem doniral kakšen evro zanj. Morda bo celo pastor pri Bogoslužju omenil, da je fino dat denar v pušco zato, da se lahko financira tudi maldinsko delo. Denar, ki ga mladinski delavec torej dobi je dar.

Kaj pa javni uslužbenec? Odkod dobi on svoje plačilo? Seveda posredno ali neposredno od države. Ampak kaj to res pomeni? Država ni oseba. Od kod pa država dobi “svoj” denar? Država, kot vsi vemo dobi svoj denar od davkov. Javni uslužbenec torej dobi plačo iz denarja davkoplačevalcev. Zakaj? Vzemimo za primer dacarja. Dacar dobi plačo iz denarja, ki ga vzame od nekoga, ki opravlja pošteno delo.

Morda se bo kdo vprašal, mar dacar ne opravlja poštenega dela? Ali pa zakaj mečem v isto skupino tudi zdravnike, poslance, idr.  samo zaradi izvora prejema? No pa poglejmo.

Za primer vzemimo mizarja. Ta vzame les (ki ga je gozdar moral posekati in ki so ga na žagi morali razrezati) in ga skrbno oblikuje v kos pohištva. V predmet, ki prej ni imel nobene druge funkcije, kot to da stoji kot drevo v gozdu, je dodal vrednost in funkcionalnost. To vrednost in funcionalnost na trgu plača kupec. Prav tako lahko mizar proda svoj izdelek le če je cena primerna namišljeni vrednosti v očeh kupca. Če kupec ni pripravljen zapraviti toliko denarja za izdelek, mizar svojega izdelka ne bo prodal (morda mu bo moral ceno celo spustiti). Kupec nikoli nima pravice od mizarja ukrasti dela zaslužka, niti nima pravice zahtevati denarja za to da on njemu povzroča probleme. Tudi če si predstavljamo tretjo osebo, ki pride mimo in hoče del zaslužka od mizarja, ter ta denar preprosto ukrade, vsi vemo, da je to tat, prevarant, pač kriminalec.

Poglejmo sedaj, kaj počne dacar (v kolikor je še fizična oseba). Dacar je nekdo, ki podobno kot tat pride do mizarja, in recimo po zakonu o DDV od njega ukrade skoraj četrtino cene izdelka. Če mizarju ni do tega, da bi bil davek zaračunan na njegovih plečih, bo kot večina, ceno vavka preložil na kupca (pogosto to opazimo kot cena+ddv na računu). V tem primeru torej dacar ukrade denar kupcu, slednji pa je prav tako moral zaslužiti denar z delom, ki nečemu dodaja vrednost, podobno kot mizar v prejšnjem primeru. Nekateri boste rekli, da se motim in da dacar ne krade, saj je uslužbenec države, ki svoje državljane obdavči za to da funkcionira, torej da ima aparate, ki jih ima, in pogosto najljubša izjava etatista, da ga varuje pred sovražniki. Aja? A res? A samo zato, ker ima država nemara identične funkcije kot mafija, samo zato ne krade? Samo zato, ker se recimo lokalni kriminalec tako dolgo že “financira” iz pobiranja denarja na principu izsiljevanja prebivalcev, da se ti na to že navadijo, še ne pomeni, pa četudi morda s svojo bando nudi varnost temu območju, da je ta lokalni kriminalec zdaj legitimen in da je njegovo početje pravično in legitimno.

Dejanje, ki ga opravi mafija, lokalna banda, kriminalec, ali pa država, je po naravi dejanja enako. Še huje je, da pridobivanje tega denarja povzroči manjšo kupno moč pozameznikov na trgu, in zmanjša sredstva, ki so jim na voljo; sredstva, ki so jih za razliko od kriminalca pridobili s trdim delom in z dejanskim dodajanjem vrednosti nekemu materialu ali izdelku. Tudi prej omenjen mladinski delavec, ki služi sočloveku, dodaja vrednost, pa vendar v odnose in ker se slednje težje prodaja, je smiselno zanje prostovoljno darovati za to da se jih omogoči. Če bi bilo plačilo zanje samoumevno, bi odnos ne bil več tako pristen kot pa ko je od morebitnega, a ne garantiranega, daru odvisno obnašanje (v tem primeru dobrota) tega posameznika.

Da ne bom blatil samo dacarjev, naj omenim tudi regulatorje, politike in ostale nebodisiga treba posameznike, ki tičijo pred državno pipico. Slednji so morebiti še hujši kot dacarji, saj so direktno odgovorni za pisanje pravil. In kadar pravila piše monopol nad družbenim prisiljevanjem je ni nobene meje, ki bi omejila pohlep in nekoristnost teh nebodisigatreb. Ko regulator in politik namreč napišeta zakone o recimo davčni blagajni, ju skrbi samo ena stvar: kako od ljudi pokrasti čim več denarja. Ne zanima ju, kako bo posameznik ali podjetje, ki ustvarja realno dodano vrednost, lahko sploh legitimno posloval, ne zanima ju, kako bo do dodatnega denarja, od manjše kupne moči, prišel potrošnik. Ko pišeta pravila in zakone o enem segmentu, čisto pozabita na drugega. Ko recimo do njiju pridejo skupine v imenu recimo zagovornikov “pravične” cene knjig, čisto pozabijo na knjigotržce in založnike, ki jih bo zakonodaja prizadela. Ne zanima jih, kako bo knjigotržec prvo leto ugotovil, ali je cena sploh prava, ne zanima jih kako bo lahko založba knjigarni poslala knjige s popustom, za to da bodo cene take kot so se zanje zmenili, ne zanima jih kako bi neprofitne založbe podarjale ali pod ceno zavoljo pomoči, pomagale ljudem. Zanima jih kako ljudem postaviti nova pravila. Ali pa glede dronov. Sploh jih ne zanima kako rešiti probleme, kjer se dejansko krši zasebnost drugega ko nekdo leti frone preblizu nekaterih zgradb (brez omejevanja ljudem da letijo, se lahko preprosto pusti proste roke pravnemu sistemu in naj ta rečuje pravne probleme, kjer se je zasebnost ali pravičnost kršila). Ne zanima jih, kako rešiti probleme, ki so resnični, kako otežiti napravi, da bi se med letom pokvarila in zato potencialno poškodovala tistega nesrečneža, na katerega bi dron padel. Ne zanima jih niti, če so večino teh problemov rešili že izdelovalci izdleka, torej dronov, ki so s tem omogočili več ljudem napravo, ki še nekaj let nazaj ni bila nemara niti možna, kaj šele tržno zanimiva. Regulatorje in zakonodajalce zanima le kako bodo na plečih tistih ki te reči uporabljajo, zaslužili in kako bodo utemeljili svojo prisotnost in nemara koristnost v javnem sektorju. To me pripelje tudi do tega, da država in njeni uslužbenci svojo hipotetično koristnost upravičujejo tako da konstantno pišejo pravila in zakone. To pa seveda ni koristno, saj je posledica teh pravil in zakonov to, da tisti, ki dejansko proizvajajo dodano vrednost več časa posvečajo pravilom, ki prej sploh niso obstajala, ker se bojijo stroškov in izgub če ne bi delali, kazni, glob, in morebiti zapora, če kazni in glob ne plačajo.

To pomeni, da javni sektor odvzema dodano vrednost, ne pa da jo ustvarja. Ali drugače: javni sektor proizvaja negativno vrednost. Vsaka stvar, ki jo stori država je od resničnih proizvajalcev dodane vrednost to odvzela. In to ni prav.

Kaj pa zdravniki? Gotovo se bo našel kdo, ki me bo kritiziral, da zdravnike mečem v isti koš in tudi meni je žal da jih, pa vendar, ne glede na njihove iskrene namene (veliko jih res želi pomagati ljudem in to zato tudi delajo) so plačani iz preko davkov pokradenega denarja. Namesto da zahtevajo od države še več denarja, bi bilo bolje če bi zahtevali privatizacijo zdravstva in zavarovalniških storitev, ki so z zdravjem povezane. Vsak bi moral imeti vso svobodo, da se odloči za katerokoli zavarovalnico ali skupino za medsebojno finančno pomoč (ang. mutual aid society), ali pa da je sam zase, da plača za dodano vrednost, ki jo ustvari zdravnik. Ker dokler temu ne bo tako, bo nemogoče ugotoviti, kolikšna je v denarju ocenjena resnična dodana vrednost zdravnika. In nekateri, tisti manj sposobni, oz. manj usposobljeni, bi dobili manj, tisti ki so bolj iskani in ki so bolj uposobljeni pa pač več. Tako kot trg deluje za vse ostalo, lahko deluje tudi za zdravnike, šole, in čisto vse stvari, ki nam jih pod pretvezo, da jih ni možno peljati brez države, vodi ta kriminalna organizacija, ki ji pravimo država.

Z vsem tem ne mislim reči, da so vsi, ki so plačani iz od davkoplačevalcev ukradenega denarja, pokvarjeni in kriminalni. Sploh ne. Gotovo so med temi mnogi, ki bi radi res služili sočloveku tukaj in zdaj, pa tržno tega ne smejo zaradi zakonodaje, ki jo pri nas imamo.

Seveda pa se lahko tudi vsak od teh javnih uslužbencev (ki res verjamejo da so v službi ljudem) odloči, da se bo, podobno kot bojda Trump v zadnjih dneh (ki se je odpovedal predsedniški plači), odpovedal vsakemu evru, ki ga dobi iz računa države, ter da bo namesto tega ustvaril crowdfunding stran, preko katere lahko kdorkoli donira za njegovo delo. Isto bi predlagal za državo. Če država res misli, da dela koristno delo in da ustvarja dodano vrednost, naj to preveri. Naj odpravi vse davke in naj poskusi z darovalnim načinom. Tisti, ki res želijo od države, da nekaj počne, naj ji za tiste storitve tudi darujejo.

P.S.: Prav tako naj storijo socialisti. Če res želijo da ima nek državni sektor več denarja, naj nehajo zahtevati od države, da naj napiše zakone, ki vzpostavljajo spet nove in nove način obdavčitve, naj skupaj ali posamično darujejo ministrstvom denar. Me prav zanima koliko ljudi bo prostovoljno prispevalo za vse te zadeve.