Danes si bomo pogledali evangelij po Janezu 15,1-10. Preden ga preberemo in si ga podrobno pogledamo, se mi zdi fino, da ga postavimo v malce širši kontekst. To so dogodki ravno malo pred Jezusovo velikoduhovniško molitvijo na samem v Getsemanskem vrtu, torej pred obsodbo in križanjem, in ravno malo po zadnji večerji v intimi zgornjega prostora z učenci. To je dogodek, ki ga je Jezus preživel s svojimi učenci, ki ga je povedal svojim učencem. To je dobro da imamo v mislih ko preberemo današnji odlomek.
1 »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. 2 Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. 3 Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. 4 Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. 5 Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. 6 Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. 7 Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. 8 V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci. 9 Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! 10 Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.
— Janez 15,1-10 (SSP)
Kar smo prebrali, vsebuje kar nekaj idej, o katerih bi se lahko pogovarjali več srečanj. Najprej si poglejmo, kaj se tukaj dogaja: Tukaj Jezus, kot smo že ugotovili, govori s svojimi učenci. Že takoj na začetku jim naslika čudovito ilustracijo, ki zelo lepo poveže Izraelsko ljudstvo, njihovo zgodovino kot narod in istočasno njih kot posameznike umesti v novo resničnost, to resničnost, katere smo tudi mi deležni, če smo Kristusovi.
Ne vem, če veste, ampak Judje nasploh, pa tudi Jezusovi učenci, so zelo dobro poznali simboliko vinske trte v povezavi z Izraelom. Preberimo si recimo, kaj pravi Bog po preroku Jeremiji v 2,21:
21 Sam sem te zasadil kot plemenito trto,
kot pravo, pristno sadiko.
Kako si se mi spridila
v poganjke viničja?— Jeremija 2,21 (SSP)
Bog je torej z izraelskim ljudstvom imel namen, da bo trta z dobrimi sadovi.
Takole pa Bog govori po preroku Izaiji v 5,1-5
1 Zapel bom o svojem ljubem,
pesem svojega ljubega o njegovem vinogradu.
Moj ljubi je imel vinograd
na rodovitnem griču.
2 Prekopal ga je, ga otrebil
in zasadil z žlahtno trto.
Sredi njega je sezidal stolp
in v njem izdolbel tudi stiskalnico.
Upal je, da bo dajal grozdje,
pa je dal viníčje.3 Zdaj pa, jeruzalemski prebivalci
in Judovi možje,
razsodíte med menoj
in mojim vinogradom.
4 Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu,
pa mu nisem storil?
Zakaj sem upal, da bo dajal grozdje,
pa je dal viníčje?5 Zdaj vam bom povedal,
kaj bom storil svojemu vinogradu:
odstranil mu bom ograjo,
da bo izropan,
podrl mu bom obzidje,
da bo poteptan.— Izaija 5,1-5 (SSP)
Tu je Bog še bolj jasen z namenom Izraela, da bi Judje dajali dobro grozdje, dober sad, a žal so se pokvarili.
Nemara pa je še najbolj jasen Psalmist v 80. Psalmu, ki kliče Gospoda k rešitvi Izraela:
9 Trto si dal pripeljati iz Egipta,
izgnal si narode, da si jo zasadil.
10 Pred njo si pospravil,
pognala je svoje korenine
in napolnila zemljo.
11 Gore so bile pokrite z njeno senco,
božanske cedre z njenimi vejami.
12 Svoje mladike je iztezala do morja,
svoje poganjke do veletoka.
13 Zakaj si podrl njene ograde,
da jo skubejo vsi, ki gredo po poti?
14 Merjasec iz gozda jo grize,
poljske živali jo popasejo.
15 O Bog nad vojskami, vrni se vendar,
ozri se z nebes in glej,
obišči to trto,
16 grebenico, ki jo je zasadila tvoja desnica,
nad sinom,ki si ga okrepil zase.
17 Požgana je z ognjem, posekana,
naj izginejo pred grožnjo tvojega obličja.
18 Naj bo tvoja roka nad možem tvoje desnice,
nad sinom človekovim, ki si ga okrepil zase.
19 Ne bomo se obrnili proč od tebe,
poživi nas, da bomo klicali tvoje ime.
20 O Gospod, Bog nad vojskami, spreobrni nas,
razjasni svoje obličje, da bomo rešeni.
To je širši kulturni kontekst, ki so ga Judje poznali. Ta poezija govori o tem, kako je Bog izpeljal Izrael iz Egiptovske sužnosti in pripravil pogoje, da bi živeli v svobodi in dajali mnogotere sadove, če bi se le napajali iz Njega in mu pustili da jih vodi, usmerja, skubi in ureja. Da jim je On Gospod. To jim je tudi demonstriral, ko jih je izpeljal iz Egipta, ko jih je hranil, ko so blodili po puščavi, ter se jim približal prek tabernaklja, ki so ga bili postavili da je prebival med njimi. Ko jim je dal zapovedi, da bi se po njih držali in svetili kot luč med pogani in brezbožnimi narodi okrog njih. Poslal jim je preroke, da bi jih opominjal in učil. Sveto pismo ima polno primerov, ko so posamezniki božjepotniško sledili Njemu in rodili mnogotere sadove. Prej omenjena Izaija in Jeremija sta samo dva od mnogih primerov ljudi, ki so rodili sladek in velik sad. V Novi zavezi recimo beremo o Janezu Krstniku. Pa tudi dandanašnji vidimo nekatere sadove, ko beremo o poslovno uspešnih Judih.
Kljub temu se ne smemo varati. Kot tudi ime Izrael nakazuje, so se bojevali z njim, enkrat ga ubogali, drugič dvomili, tretjič ga popolnoma zapustili, in mu mestoma sledili. Tja in nazaj, tja in nazaj. Ko Boga poslušajo in ga ubogajo, jim gre dobro in imajo dober sad, ko pa se obrnejo stran in delajo po svoje, jih pa zasužnji eno ljudstvo, morda drugo, morda so lačni, ali kako drugače v slabi situaciji. Nemara nikoli ni bilo huje, kot v Jezusovih časih. Takole se recimo sam Jezus spravlja na farizeje v Mateju 23,29-33 ko jih vrže ven iz templja:
29 Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokov in krasite spomenike pravičnih 30 ter govorite: ›Če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov.‹ 31 Tako spričujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke. 32 Le dopolníte mero svojih očetov! 33 Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino?
Ampak tudi to ni bilo nič v primerjavi s tem, kar se bo šele zgodilo. Vse je sledilo v to, da bo takratna oblast, da bo svet, križal Jezusa. Da bo nanj padla teža vsega sveta, vsega kar je bilo, kar je in kar še bo prišlo. Z drugimi besedami, da bo ta Izrael, ki mu je Gospod dal vinograd v obdelavo, zaradi dediščine umoril Jezusa (kot Jezus tudi pove v Lukovem evangeliju 20,9-18).
Seveda ima Bog načrt. On je namreč dobri vinogradnik, dober Gospodar. Pošlje nam Jezusa. In On je tista nepokvarljiva trta, ki je zasajena v zemlji, ki se ne more posušiti in ki se napaja iz žive vode, ki je tudi On sam. Ja, Jezus je tisti, ki je resnična trta, ne tista slaba kot smo ravno prej o njej brali v stari zavezi. Ne tista, ki ima pogosto slabe sadove. On je tisti, ki ga je posadil sam Bog. Jezus se tu zelo jasno deklarira kot tisti, ki ga je Bog poslal, kot Njegov sin. Da je on tisti, iz katerega izvira večno življenje. Da je On tista beseda, Logos, ki je postala meso, kot bi rekel Janez. On je tisti, iz katerega izvira vse dobro.
Bog Oče pa, kot Gospodar, skrbi za ta vinograd. On to trto skrbno obrezuje, da imajo mladike ravno dovolj svetlobe za dobro rast in da imajo dovolj prostora za rast. Da ima trta najboljše pogoje za svoj potencial. Tukaj Jezus ne enači več Izraela s trto, ampak samega sebe postavi na to mesto in nas, ter učence, priklopi direktno na sebe.
Pomislite sedaj nase. Kaj te žene v življenju? Kaj te žene naprej? Kje je tvoja odrešitev? Kje je tvoja moč? Zakaj zjutraj vstaneš? Zakaj vztrajaš? Iz kje zagon, ki ga imaš?
Jezus nam tukaj pravi skoraj isto, kot je dejal Samarijanki (Janez 4,13-14) da on daje izvir žive vode od katere ne moreš postati žejen. Ker iz Njega resnično izvira življenje. On je resnična trta.
A se s tem napolnjujemo?
Ali sami sebi govorimo evangelij vsak dan, ali si povemo o Kristusu, ki je umrl in vstal za nas? Ali zaupamo v njegovo odkupitev? Ali zajemamo svojo moč v njegovem vstajenju? Ali mu pustimo da nas obrezuje, očiščuje?
Nisem sicer ekspert za obrezovanje ne trte, ne dreves, ampak zadaj na dvorišču imam čudovito ilustracijo tega, kaj pomeni obrezovanje.
Pred leti smo imeli za hišo kar nekaj sadnega drevja, ki ni rodilo nič sadu, ali pa je imelo slab sadež. Nekaj dreves sem posekal, eno jablano sem pa čisto oskubil, toliko v bistvu da od nje ni ostalo nič drugega kot deblo do prve roke kjer sta bili prej dve veliki veji iz katerih so bile rasle preostale veje. To drevo je izgledalo kot da je zanič, da od njega ne bo več nič ostalo. Dejansko sem ga mislil do konca posekat in spravit v dile. Po nekem naključju tega nisem storil. Ne spominjam se, katero pomlad sem opazil – morda je bilo leto, dve, morda tri kasneje – ko sem opazil da iz tega drevesa silijo ven poganjki. »Od kod?« sem pomislil. Saj ni več nič na drevesu.
Mislil sem, da je drevo za odpis. Kar je bilo obrezanega, smo razrezali in zakurili. Kot to stori tudi Bog tule v našem poglavju. Kljub temu, da drevo ni imelo niti več niti ene veje, je zopet začelo pošiljat ven prve poganjke, sedaj ima že konkretne veje in izgleda kot zdravo drevo; še več, jabolka ima spet na sebi, dobra jabolka.
Ta ilustracija je morda koristna zato, ker se mi zdi, da smo tole naše poglavje o vinogradu in mladikah ravno dovoljkrat slišali da mislimo, da vemo o čem se gre. Morda namreč kdo bere tole o oskubljanju trte in kurjenju slabih mladik zelo osebno, češ »jah, če grešiš in ne delaš dobrih del, boš šel v pekel in ti ni vrnitve. Moraš se torej potrudit in delat dobro, da se tega izogneš«. Ampak glede na to, da Jezus govori učencem, lahko sklepamo, da besedilo govori tudi nam kot novorojenim, nam kot Njegovim učencem.
Pogosto ko nas Bog oskubi, očisti, ko deluje v naših življenjih, nismo ravno dobri presojevalci lastnega stanja, kot tudi ne stanja drugih. Morda nekdo deluje kot nezdravo oskubljen (kot prej tisto moje drevo), kot popolnoma brez sadu, v resnici pa je tisti osebi Bog ravno iz življenja odstranil veliko krame, ki ji je onemogočala ali oteževala rast.
Torej, Bog skrbi za nas. Če mu pustimo, bo iz naših življenj odstranil slabe stvari. Nas bo oblikoval. Morda so kje slabe navade še od prej in jih mora odstraniti, da lahko nastane prostor za rast in sadove. Če se »tišasto« oklepamo slabih stvari, navad, še posebej greha in zla, to ni dobro za nas. In to tudi pomeni, da bo Očetovo obrezovanje boleče. Če pa se mu prepustimo in mu damo naša telesa v večno daritev, bomo želeli postati bolj podobni Jezusu. Zato je tudi pomemben del sporočila, da je Jezus ta trta in mi mladike. Ker le tako lahko rodimo resnično dober sad. In ker On daje dobre darove. Upam da se zavedamo tega, da On vse dela dobro in ne more delat nič slabega.
On je namreč tisti, iz katerega rastemo, čigar učenci moramo biti. Od njega se moramo učiti in napajati. Po njem se moramo zgledovati. Nemara kot otroci. Tako, kot nas tako Jezus (prim. Mk 10,13-16), kot tudi Peter (1Pt 1,14; 2,2) opominjata, da naj bomo kot otroci. Za razliko od farizejev, ki kot pogosto beremo delajo eno, verjamejo drugo. Otroci niso taki. Vse opazujejo in posnemajo.
Spominjam se, ko je Sebastian za hišo štihal, midva sva se pa pogovarjala. Zraven pride mislim da Izak, in čeravno malce nerodno prime še eno kopuljico in ga začne posnemat. Sebastian ga malce popravi, usmeri kje in kako, in Izak ga je posnemal in sam delal naprej.
Tudi mi moramo biti taki. Posnemati Kristusa, kot otroci, ne dušebrižniško in ne farizejsko. To namreč pomeni biti njegovi učenci in ostati v njegovi ljubezni. Če ga ljubimo, ga posnemamo in če ga posnemamo, bomo po tej veri, zaupanju, rodili mnogoteri sad. Morda bomo kdaj »falili« ampak nič ne de, Jezus je tudi za to poskrbel in je tudi za to umrl in ponovno vstal, da tudi dnevno lahko,
ko »falimo« z njim tudi vstanemo; ko pademo, se poberemo in obrnemo nazaj na pravo pot da bi se preobražali v novo, boljšo, stvaritev. In tudi to, kot novo življenje v Njem, je milostni dar od Gospoda.
Tako izpolnjevanje zapovedi ni več »moram, ker je tak zakon« ampak bolj v smislu psalmista v Psalmu 119, ki ljubi in želi ljubiti Postavo in jo izpolnjevati, ker je dobra.
Če se napolnjujemo s Kristusom, bomo rodili dober sad. Ker iz njega pride dobro, nikoli slabo. In če ga ljubimo, bo rezultat tega to, da bomo ljubili bližnjega kot samega sebe, ne po svoji moči ampak po Božji milosti, ker nam bo dal darove svetega duha. Tako tudi lahko spoznavamo dobre sadove Duha in slaba dela Mesa. A se še spomnimo, kateri to so?
19 Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, 20 malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, 21 nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega.
22 Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, 23 krotkost in samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave.
— Galačanom 5,19-21.22-23 (SSP)
Začeli smo s ozadjem, da je tale današnji odlomek umeščen za dogodke Gospodove zadnje večerje in pred dogodki ki vodijo v križanje. Spominjajmo se torej tega vsakič ko vzamemo od kruha in vina, ki je na nek način končen rezultat največjega sadu, ki je prišel od Boga: Jezus Kristus. Bodimo torej Njegovi učenci in živimo po duhu in se napajajmo iz Njega. Bodimo ljudje Besede in dejanj. Pričujmo, da je On Kralj in naš odkupitelj. Ne ponašajmo se s svojimi deli ampak s Kristusom in z darom, ki smo ga od Njega prejeli: odkupitev grehov in novo življenje v Njemu v občestvu z Bogom. Da smo v njem prejemniki darov duha, iz katerih rodimo mnogoetere sadove Njemu v slavo in čast in Svetu v pričevanje. In da se spominjamo vsega, kar je On storil.
Amen.
To je moja prva pridga, ki sem jo pridigal v EKC Radovljica na Gospodov dan, v nedeljo 11.8.2024.