Preden začnete brati: tekst ni usmerjen v legalistično komentiranje pravic, ampak le moje razmišljanje o nekaterih stvareh, glede šole, ki jih vzemamo za samoumevne.
Želeti in ne morati
Vesel sem, da sem umetnik. Vesel sem, da nikoli nisem bil zadovoljen z situacijami okrog sebe. Vesel sem, da znam razmišljat s svojo glavo. Vesel sem, da sem se lahko zatopil v knjige in bral, ne zato ker bi mogel, ampak ker sem želel.
Zakaj to govorim. Zato, ker sem vedno imel nekaj proti šolskem sistemu, vendar nikoli nisem ravno vedel točno kaj narediti glede tega.
Matematika
Naj začnem z mojo osnovnošolsko in delno tudi srednješolsko situacijo.
Skoraj vedno je bilo isto. Pri večini osnovnošolskih in srednješolskih premetov mi je kar šlo. Ampak tam nekje se je pojavila matematika. Z izjemo učitelja Jureta Grilca, so bile večinoma vse ostale učiteljice, profesorice in profesorji za matematiko nezanimivi in vedno sem imel občutek, da moramo znati matematiko samo zato, ker so nam profesorji rekli, da to pač moramo znati. Stvari so se še bolj zakomplicirale po 5. razredu, ko je večina otrok rojenih leta 1991 začela prestajati fazo testnih zajčkov v osnovnem (in kasneje tudi srednjem) šolstvu. Prvi smo iz osemletke padli v devetletko. Včasih smo se sicer hecali, da smo preskočili 6. razred, ampak to je bila pa tudi edina šala na račun devetletke. Kar naenkrat so bili testi narejeni na tak način, da če si pisal 1, si moral popravljati tolikokrat, dokler nisi imel pozitivne ocene. Pojavili so se nivojski predmeti, ki so v teoriji sicer mogoče dobra stvar, in pa seveda če si v 3. nivoju, ker si pač med “pametnejšimi” in te tisti, ki so bolj hiperaktivni in v povprečju bolj agresivni ter nesramni (vsaj tak je bil moj subjektiven pogled na take sošolce), pač ne motijo. Ampak v praksi pa je stvar slaba zaradi ločevanja na nivoje na isti način kot je za otroke slabo, če si reven, dobro pa če si bogat.
Zaradi matematike sem, namesto, da bi bral ali pa delal karkoli, kar sem pač želel, moral delati naloge za matematiko. Tega nikoli nisem maral, ker nikoli nisem dobil niti dobrega razloga, zakaj bi matematiko v določenih obsegih sploh potreboval. Še zdaj menim, da večina ljudi nikoli v življenju ne bo nikoli potrebovala matematike, ki se jo uči od 2. letnika srednje šole dalje.
Matematiko sem se začel učiti kampanjsko in vseeno mi je bilo za oceno, ker pač matematike iz principa nisem maral. Ampak na vse začudenje, zdaj najraje pomagam mladim v Trdni Skali Kranj prav pri matematiki, ker mi je vseeno logična, zdaj ko imam tisto znanje, ki ga pred pravili nisem imel. Seveda do vključno 2. letnika srednje šole, ker zatem se začnejo določene stvari ki jih ne znam in jih ne bom niti hotel znati, ker so nepotrebne.
Še bolj čudno je to, da so bile vse tiste stvari, ki sem se jih pri matematiki moral naučiti, ki niso bile logične, vse ostale sem pa sam logično povezal, velikokrat tudi kar med testi, in zadeva je bila rešena. Ker je morala biti. Ker če testov ne bi pisal pozitivno, ne bi naredil razreda. Navkljub vsemu sem zabil veliko veliko časa za vaje pri matematiki, med tem ko bi veliko raje bral knjige, kot sem to delal, ko smo še živeli v Ljubljani. Ko je bilo pouka konec, sem šel v knjižnjico in bral knjige (starša sta namreč prihajala domov dokaj pozno)…
Na drugi strani so bili predmeti iz faksa, še na Arhitekturi, ko sem skoraj vse predmete naredil z 8 ali več, razen Statike, Matematike in Prostoročnega slikanja pri Suhadolcu (ta me pač ni maral preveč)… Tu sem ostale stvari z veseljem naredil, matematiko sem pa že po prvem mesecu popolnoma odpikal, ker mi je vzemala preveč energije. Stvari, ki so me veselile, sem naredil takoj in kvalitetno, če pa bi imel možnost izbire, in ne bi imel nesmiselnih stvari, ki sem jih tudi moral početi, bi veliko več časa vložil v stvari, v katerih uživam.
Zato sem se tudi kasneje izpisal iz arhitekture ter se vpisal na Visoko šolo za risanje in slikanje, ki je v bistvu privatna šola in izkušnja je povsem drugačna. Ker za faks plačam, je v mojem interesu od profesorjev dobiti znanje, faksu je v interesu, da dobi moje plačilo, za to pa mu je v interesu ponuditi kvalitetne storitve.
Naj grem končno k stvari…
Kakšne pravice so kršene otrokom?
1. Pravica do prenehanja ali končanja
Nečesa ne početi ali se z nečim sploh ne ubadati, je prav tako pravica, kot je pravica da se z nečim ukvarjaš. Starši so vedno govorili, da zmagovalci nikoli ne obupajo, se ne odločijo da končajo. To je na nek način res, ampak vsi pozabljajo desjtvo, da tisti, ki so v nekem področju zelo zelo dobri, so že dolgo nazaj prenehali z aktivnostmi, ki so jim bile v napoto. Niso zmagali v popolnoma vseh stvareh ampak so šli tja, kamor so hoteli in se istočasno znebili vse ostale nepotrebne prtljage.
Tudi za odrasle je tako (razen če se prostovoljno odločiš da tega nočeš). Na delovnem mestu imamo pravico do odpovedi. Če bi temu ne bilo tako, če bi ne imeli možnosti do odpovedi, bi temu lahko z vso pravico rekli suženjstvo.
2. Pravica do raziskovanja
Zakaj torej moramo vsi iti čez isti mlin osnovnošolske izobrazbe, kljub temu, da bomo v življenju delali vsak zase popolnoma drugačne stvari? Zakaj se ne bi že otroku pustilo, da se razvija, kot se sam hoče, in da se ga med tem samo spodbuja in stoji ob strani ter pomaga, razloži? Zakaj imajo skoraj vsi v Sloveniji skoraj dolžnost (četudi piše, da je izobrazba pravica) imeti narejeno za vse uniformno osnovnošolsko izobrazbo?
Sam delam z mladimi in lahko rečem, da ko v nekaj niso prisiljeni, sami želijo vedeti več, želijo se učiti. Mogoče to ni iz knjig ampak direktno od ljudi. Otroci so naravno narejeni tako da se učijo. Zato se mi zdi nesmiselno, da se mora popolnoma vse v isti starostni skupini spustiti skozi šolski mlin, ki, bolj kot ne, zatira želo po znanju, namesto, da bi jo večala.
Odrasli imamo recimo pravico do prostega gibanja. Zakaj to pravico odvzamemo otrokom, ko jih pošljemo v šolo? Ker če se ti odločiš kam greš, četudi je to nekje, kjer še nisi bil, raziskuješ nek nov kraj. Sicer ne pravim, da je potrebno iti v službo in pustiti otroku, da lahko naredi kar hoče, ker so starši le odgovorni za svoje otroke, pač pa da z njimi raziskujejo svet.
3. Pravica do počitka, spanca
Te pravice si odrasli sicer sami zase ne vzamemo tolikokrat, kot bi si jo morda morali. Spanje je namreč zelo pomembno za človeško delovanje. Vseeno pa vsak od nas na čase potrebuje počitek, ne glede na uro. Ponekod, v nekaterih službah, zaposleni imajo nekaj časa za malico, počitek, ponekod je to celo možno takrat ko posamezniki počitek potrebujejo.
Ne oglede na to, da se odrasli odločijo, da je pač v njihovem interesu biti delaven kljub utrujenosti (ne glede na to, da je to večinoma neproduktivno), kako lahko pustimo, da so otroci v šolah na sedežih takrat ko to želijo in ko tega ne želijo? Ne čudi me, da nekateri spijo na mizah. Tak sem bil tudi sam na čase v srednji šoli. Poleg tega, da je urnik ponavadi tak, da je 45 minut šolske ure, kateri sledi 5 ali 10 minutna pavza, ki je komaj dovolj dolga, da se prestaviš v drug razred, temu pa sledi naslednja ura. Kdaj pa kdaj so celo predmeti stisnjeni skupaj v blok ure (tudi do tri šolske ure skupaj). Kdaj za Božjo voljo se kdorkoli lahko malo oddahne v šolskem dnevu? Po šoli? Ni nujno, saj starši, zaradi svojih obveznosti starše prepogosto vpisujejo na ob-šolske dejavnosti, ki jim čas za počitek še zmanjšajo. Ali pa recimo, kdo se je spomnil, da morajo vsi vstajati ob 7. uri zjutraj, šola pa da je ob 8. uri? Zase vem, da sem do 10. ure, ali pa velikokrat do 12. ure neproduktiven ne glede na dan, ker pač nisem jutranji tip človeka. Najbolj produktiven sem v drugi polovici dneva. Mogoče je temu tako ker sem bolj umetnik, ampak, kdo je tisti, ki diktira ure za počitek in za šolo/delo?
S tem da sploh ne omenim počitka od človeških stikov. Sam sem introvert. Najlažje se napolnim sam, kdaj pa kdaj so ljudje pomembni, že res, ampak ob preveč človeških stikih se mi zmeša. Zakaj torej je v razredu okrog 30 otrok, ki so skupaj večji del dneva, med tem se pa nimajo ravno časa spočiti od teh odnosov. Ekstrovertirani sicer v takem okolju relativno lahko shajajo, ostali pa ne ravno.
Glede počitka je potrebno omeniti tudi to, da gledanje televizije ali brskanje po internetu ni počitek, kot ni počitek žuranje. Vse tri oblike so le beg pred realnostjo, med tem ko resničen počitek pomeni tišino in odstranjenost od vsega, kar nas omejuje. Zato tudi prosti čas ni počitek, počitnice niso nujno počitek. Mladi ne potrebujejo več prostega časa, kot ga ne vsi ostali. Kar pa potrebujemo, je resničen počitek, tišino.
Zaključek
O temi šolstva bi se dalo pisati in pisati, sam bi se gotovo vmes tudi zgubil, kot sem se skoraj že v tem pisanju. V to bi bilo tudi dobro odgovoriti na vprašanje, ki bi si ga marsikdo zastavil po vsem tem prebranem: “Samo kako bi sam učil otroka, če pa moraš delat? Treba je prinesti denar k hiši.”
Rešitev tega problema je dokaj enostavna, če se vzame celostno sliko sistema, v katerem smo, in če se celega popolnoma spremeni. V smeri osebne svobode seveda. Sistemska rešitev obstaja (in je večino časa, odkar ljujde obstajamo, tudi funkcionirala, celo brez šol). Ena (lahko prehodna ali pa tudi celostna) je pa vsekakor lahko privatna šolska izobrazba, katero (sicer visokošolsko) sem bežno tudi omenil. Druga je na področju dela, da se zakonodaja spremeni v to smer, da lahko vsak dela, ampak to ne pomeni nujno, da ima vsak službo. Ampak o tem bi pisal kdaj drugič.
Naj še zaključim s tem, da bi vsi starši morali poznati svoje otroke in z njimi preživljati veliko časa. Temu na žalost ni tako. Znanje se ne prenaša več iz roda v rod, tudi materialne stvari ne več, kar je škoda. Vsi (od otrok, dijakov, študentov do staršev in ostalih odraslih) smo obremenjeni s časom. Zanima nas le še delo in počitek, ampak sebi ga ne znamo več privoščit, mladim ga pa odtegujemo. Namesto da bi z mladimi raziskovali, in z njimi ugotavljali nekaj starega ali novega, smo vsak za svojo mizo in svojim stolom in računalnikom ali strojem. Namesto, da bi mladim pustili, da se sami usmerjajo v tiste reči, ki jih veselijo, jih na eni strani omejujemo z dobrimi ocenami pri vseh predmetih, na drugi strani pa jim ne pustimo, da pri nekaterih pač pogrnejo.
Upam, da se v to smer stvari spremenijo.
P.S.: v stanje pisanja na to temo in malce bolj konstruktivnega razmišljanja o tem me je spravil izvsten blog Penelope Trunk:
http://homeschooling.penelopetrunk.com/2013/05/14/school-violates-fundamental-rights-of-children/
Reblogged this on Svoboda!.
Mal offtopic: Še vedno preseneča, da je tako velik delež ljudi, ki ne marajo matematike. Saj razumem drugače, samo me vedno preseneti.
Jaz nisem maral učiteljev in profesorjev, matematika pa me je vedno zanimala. No ja, pač le del matematike, definitivno brez geometrije. Najbolj zanimive so mi enačbe. Nekako mi vzbudijo žilico raziskovanja – kako priti do rezultata – kateri postopek je pravi, kakšen je rezultat, kako hitro se da izračunati.
Ok, zdaj pa k bistvu. Dobro, kvalitetno napisano! Pa oprosti, ker bom v nadaljevanju mal hinavca in zanikal vse napisano. Samo to ne pomeni, da mi ni všeč, ali da se ne strinjam. Se strinjam v veliki meri, le jaz imam drugačne izkušnje in mislim, da ni vse tako negativno, če se malo pripraviš.
Pravica do počitka, spanca ter pravica do raziskovanja … moje mnenje je drugačno, glede na lastne izkušnje, če pogledam “overall” svojo učno pot. Pa nisem imel neke nebeške mladosti, pač pa čisto povprečno. Me čudi, zakaj je ravno pozen prihod staršev razlog, da imajo otroci toliko obšolskih dejavnosti? Jaz sem večino OŠ sam prehodil domov (od 3. razreda naprej).
Moje izkušnje:
V obdobju OŠ sem bil vedno doma pred 15:00, obšolske dejavnosti so bile lomastenje po gozdu z bratom in nekaj sosedi (smo bili približno iste starosti). Starši so nas morali klicati, da smo zvečer prišli domov. Tako da mislim, da za otroke v OŠ “ni izgovora” da morajo biti cel dan v šoli. Ni jim treba! Ni nujno, da imajo ne-vem-koliko krožkov in dejavnosti. Prav tako lahko z vso dušo raziskuješ po mili volji, no ja, na skoraj kateremkoli področju.
V obdobju SŠ … me je najbolj presenetilo to, da sem domov prihajal večinokrat po 16:00, občasno tudi po 20:00. To mi je prvo leto srednje šole čisto razbilo ritem … potem pa sem se vdal, poleg tega pa postal še len, ker nas v šoli ni nihče od učiteljev motiviral za nič, niti jim ni bilo mar, ali smo naredili naloge ali ne. Tako sem ves ta prosti čas, ki ga je bilo takrat še na pretek, porabil za surfanje po spletu in lenarjenje, namesto da bi se sam učil kaj novega in raziskoval.
V obdobju fakultete, kjer sem tudi še trenutno … o bože, kaj je to prosti čas? Delam noč in dan, da uspem končati naloge (ja, naloge na faksu; ja, obvezne naloge!). Spim običajno do 3 ure na noč, ko pa enostavno ne gre več, pa najmanj 10 ur. Motivacije za raziskovanje pa je preveč (posledično je pravica do raziskovanja še dodatno podkrepljena, in ne odvzeta).
Tako, po mojih izkušnjah je počitka v OŠ in SŠ dovolj, če se seveda ne vdaš staršem, ki te prijavijo na 100 krožkov, ki ti niso všeč in ti kradejo pravico do raziskovanja. Tu ni kriva šola, pač pa starši. Na fakulteti pa je žal RESNO kršena pravica do počitka in spanja. Ampak spet bom zatežil – le na fakulteti, prej ne.
Tukaj pridemo na področje pravice do raziskovanja. Tudi tukaj sem mnenja, da če se sam zavzameš za raziskovanje, ti te pravice v OŠ in SŠ ne manjka, kot sem že sproti omenjal. Prostega časa je dovolj, seveda ob predpostavki, da ti starši ne podtaknejo 100 krožkov, ki te ne zanimajo in ti nič ne odreagiraš. Pač sam moraš izbrati, tudi če te starši silijo. Nekako jim moraš dat vedet, kaj te zanima in kaj ne.
Pri pravici do prenehanja imaš žal prav, vendar to velja le pri obveznih delih šolanja, torej pouk. Pri obšolskih dejavnostih pa ti ne bo noben rekel, da zdaj pa ne moreš it v naslednji razred, ker pač nočeš več trenirati košarke ali pa česa podobnega.
Da zaključim. Res je, da šola omejuje vse 3 pravice, vendar jih le omejuje, ne odvzame jih 100%. Ja, seveda je za osnovnošolce mučno sedet od 8h do 14h pri miru in poslušat dolgočasne stvari in delat naloge, ki se zdijo neumne do konca. Vendar je to le del dneva. Preostanek lahko preživijo po svoje.
Menim, da je treba bit aktiven in dobro razmislit, kako najbolje izkoristiti svoj prosti čas. Kajti le tako si lahko utreš pot do teh pravic.
Tudi jaz sem trdil, da so profesorji na srednji šoli nori, ko so zahtevali ogromno znanja na testih. Vendar sem potem na faksu uvidel, da sem zelo slabo izkoristil svoj prosti čas in po krivici krivil nekoga, ki je bil le delno kriv, delno pa sem bil kriv sam.
Torej, pogledat je potrebno tudi vase – ali sem naredil tisto, kar je potrebno za to, da raziskujem in se odpočijem kot treba ali ne.
Pa da dam še nekaj svetlih primerov, ki širijo obzorja učencem in dijakom, so jim mentorji in jih ne stiskajo med platnice učbenikov, ter spodbujajo raziskovanje takrat, ko jim paše: Zavod 404 in razne poletne šole na Fakulteti za računalništvo in informatiko in drugih fakultetah (ok, pri fakultetah priznam, da ni ravno kadar jim paše, na zavodu pa so res fleksibilni).
Upam, da se nisem zameril – nisem se imel namen zamerit, le predati moje izkušnje in moje mnenje, ki pa seveda ni edino pravilno, ter spodbudit debato na temo izkušenj različnih ljudi.
Žiga
Ni kaj za zamerit. Hvala za komentar. Je sicer že nekaj časa od takrat, ko sem tole zapisal, sem pa od takrat še bolj radikalen, kot včasih.
Do neke mere se strinjam s tem, da državne šole omejujejo svobodo (če sem širok) in dejansko je to res pri vseh organiziranih dejavnostih. Problem pri šolanju je predvsem to, da je obvezno (zakonsko predpisano nujno). Torej, če otroka ne pošlješ v šolo imaš probleme. Tudi če ga šolaš doma imaš nemalo težav pri procesu, ki se ga na žalost ne spodbuja dovolj.
Seveda imaš tudi prav kar se tiče osebne iniciative, da je veliko na tem, kako boš sam izkoristil svoj čas. Spet pa sam večinoma gledam na stvari in svet celostno in v “seštevek” vključim karseda veliko nians, variacij, neznank. Morda se to pri tem zapisu ne vidi toliko, je pa toliko bolj očitno pri novejših zapisih. 😉 Tukaj recimo v to vključujem tudi sebe, ki kot introvert raje delam stvari v majhnih skupinah oziroma sam, kar je v šoli načeloma stvar, ki jo težko prakticiraš. Istočasno sem bil vzgajan v duhu tega da bom nosil posledice dejanj (zveni legalistično in neljubeče, čeprav to vidim kot dobro in vedno sta starša stala ob strani), dobrih in slabih, tako da sem velikokrat preživljal čas v zmešnjavi svojih misli, kar pa pomeni tudi potencialno iskanje problemov, posledic itn. Zadeva gre nekako takole: “predstavljam si situacijo, ki bi jo rad poskusil; situacija ni najbolj hvale vredna. To je prvi problem. Zakaj ni hvale vredna? Ker je nemoralna? Zakaj je nemoralna? Zaradi teh in teh razlogov. Kaj pa če ___ ? Ja če ____, potem bodo posledice takšne _____. Torej je bolje da se na to pot sploh ne podam.”
Vem, da to ni najbolj koristen način raziskovanja, vsaj morda ne za otroka, pa vendar me je v tej etatistični družbi tak pristop in princip rešil že marsikatere potencialne zadrege in greha. In vesel sem za to.
Kaj pa drugi, ki sem jih impliciral? Barabe se mi smilijo. Res se mi. To pa zato, ker so to večinoma ljudje, ki so bolj energetični, ekstrovertirani in jih formalno izobražvanje za štirimi stenami nikoli ne bo zanimalo. Nekateri postanejo športniki. Ampak redki so taki. Večina “problematičnih otrok” se obrne družbi in ji pokaže sredinca. Razumem jih. Le zakaj ne bi? Tako ali tako so stvari ki jih zanimajo ali prepovedane, ali pa se jih zelo težko lotiš. Da ne bo pomote, tu ne mislim nujno droge, saj se tu namreč ne začne. Če prešaltam iz športnikov na podjetne mlade, hitro ugotovijo, da se da kje zaslužit. Poskusijo pri malih rečeh, recimo kartah (v mojih časih so bile popularne karte Pokemon ali pa nalepke za Star Wars album). Če so še bolj podjetni, ugotovijo (podobno kot pretepači) da je koristno uporabiti kakšnega silaka, da pomaga izsilit nekaj od tebe, ter ob problemu preložit odgovornost ali na silaka, ali pa na starše, učitelje ali karkoli. To se sicer ne nanaša direktno na nobeno od omenjenih “pravic” pa vendar je del vsakdanov učencev. Koliko huje je šele potem, ko prideš v resnični svet, ko moraš dejansko pozabiti vse, kar so te učili in ko ti država od prihodka pokrade okrog dve tretjine… potencialni pretepači postanejo za državo kriminalci ali pa “anarhisti” (ki to nujno niti niso), podjetniki pa tajkuni ki skrivajo prihodke v tujini, če ne celo da delajo na črno ali pa se pripnejo na seske države ter pijejo njen neusahljiv vir denarja, ker to pač lahko.
Pa vendar bi v drugačnem svetu brez države in brez izobraževanja jaz in ostali postali bolj sposobni, odgovorni raziskovalci. Pretepači bi ugotovili, da se jim preprosto ne splača biti težak (to se dejansko zgodi, ko ni nikogar da posreduje, sem celo bral nekje o neki novozelandski šoli ali vrtcu o tem), podjetniki da je bolje biti pošten, ker ima nasilje slab renome in se mu tudi ne izplača, ostali bi pa raziskovali ostale stvari ki jih veselijo.
Seveda je potrebno omeniti, da je za šolstvo vse skupaj tudi posplošitev. Kot omenjeno na primeru učitelja Grilca, so v šolah svetle izjeme.
Pa lepo “izobraževanje” še naprej.