Dobro jutro, Cerkev.
Lepo je biti z vami tega dne, ko obeležujemo 13. obletnico naše skupnosti.
Dragi bratje in sestre v Kristusu, danes bomo razmišljali o zelo pomembnem odlomku iz Evangelija po Janezu, kjer Jezus na zelo nazoren način pokaže svojim učencem, kako naj živijo in služijo drugim. To je del širše Jezusove priprave svojih učencev na svojo kmalu prihajajočo smrt s križanjem in nenazadnje tudi na njihovo poslanstvo. Preden si besedilo preberemo, je koristno, da vemo, da so to dogodki v sobici, v t.i. zgornjem prostoru, kjer ravno malce kasneje Jezus preživi zadnji skupen čas s svojimi učenci ob zadnji večerji. Prav tako je to v dneh pred praznovanjem Pashe, ki je za Jude zelo pomemben praznik.
Zdaj si pa preberimo besedilo:
12 Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? 13 Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. 14 Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. 15 Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil
Preden se poglobimo v besedilo, bi rad molil.
Dragi Jezus. Hvala ti, da lahko predte prihajamo že toliko let. Hvala ti, da si nas odbral od sveta, da smo tvoji. Hvala ti za tvojo Besedo. Naj nas uči in preobraža.
Amen.
Torej, dajmo si predstavljat, kaj se tule dogaja. Jezus in učenci so po dolgem dnevu, prišli skupaj in se dobili v eni sobici. Gotovo si lahko predstavljamo kako je, ko poleti pridemo domov po dolgem dnevu. Gotovo nas takrat veliko hodi z bosimi nogami ali pa vsaj s šlapi ali sandali. To pomeni, da so naše noge, naši podplati, pogosto zelo umazani. Tudi v Jezusovem času so pogosto naokrog hodili bosi ali s sandali. Zelo običajno je bilo, da so za čiščenje nog imeli kakšnega služabnika, da jim je očistil noge v znak gostoljubnosti. Podobno, čeprav malenkost drugače, je tudi danes v naši kulturi, saj ne hodimo z umazanimi čevlji po stanovanju, ampak se preobujemo v copate. Ko prideš k nekomu na obisk, je prav, da prideš čist, in da spoštuješ avtoriteto te osebe, pri kateri si kot gost, kot tudi prostor, v katerega si vstopil.
Tukaj, torej v 12. vrstici, pa lahko beremo, da Jezus naredi nekaj popolnoma radikalnega. Lahko bi zahteval, da njemu in ostalim učencem lastnik prostora priskrbi služabnika, ki naj jim umije noge. Namesto tega si je slekel (v. 4) vrhnje oblačilo, ki je bil kot nekakšen plašč, in se opasal z lanenim predpasnikom, kot bi ga imel služabnik. Potem učencem umije noge (če bi prebrali malce prej, v vrstici 6 Peter celo izkaže nelagodje o tem), in jim v tem skupku dejanj prikaže paradoks obrnjenega Kraljestva, v katerem so odnosi drugačni kot tí v svetu. Jezus dobesedno postane služabnik.
In kot beremo v 13. vrstici ta paradoks še bolj postavi na glavo, ko svojim učencem potrdi, da je on res Učitelj, in Gospod, torej da je on res tisti, ki ima najvišjo avtoriteto med njimi. Jezus si želi, da se zavedajo, da se mi zavedamo, kdo On je, in tudi, kaj je bil ravnokar storil. Ali razumemo, kaj je Jezus ravnokar naredil? Ali smo opazili, kako se je ravno ponižal na mesto služabnika, sužnja celo? Ne smemo pozabiti, to je čas priprave na pasho, pasha pa obeležuje osvoboditev izraelskega ljudstva izpod trde roke Egipčanske sužnosti, sami so pa bili ravno pod Rimsko oblastjo.
Jezus, kot vemo je popolnoma Bog in popolnoma človek. On je tisti, ki kraljuje. In on, kralj vesolja je tule demonstriral novo realnost, ki vlada v Njegovem kraljestvu. On ni tak, kakršen je Rim, niti ne tak, kakršen je bil Egipt. On vlada drugače. On ljubi. On se poniža. On ne sili. On ne ostane na svojemu prestolu da bi nas komandiral; ne, On stopi dol iz svojega prestola in se skloni na naš nivo.
Ne vem, koliko spremljate Elona Muska in kako vodi svoja podjetja. Enkrat sem poslušal podcast z avtorjem njegove biografije. Presenetilo me je, da si Musk, za razliko od marsikaterega drugega šefa, vzame čas, in skupaj s svojimi inženirji rešuje težave, ki nastanejo med projektom, včasih celo prespi v tovarni, ali pa celo ne gre spat da bi skupaj s svojimi delavci delal na projektu.
Ampak vrnimo se k Jezusu. Če se spominjate božične zgodbe, Jezus ni prišel na svet kot zmagoslavni vojaški vladar, ki bo s silo podjarmil cel svet (kar so Judje sicer pričakovali, in še danes pričakujejo glede mesije). Ne, Jezus je bil rojen kot človek, še malce manj, ker je bil rojen v jaslih, za naša ušesa je to kot da bi bil rojen v štali. Tam, kjer smrdi in kjer so živali. In ta kralj vesolja, ki je bil rojen v štali, ki je postal Učitelj in Gospod med svojimi učenci, ki je bil spoštovanja vreden človek, ta Jezus je samega sebe ponižal na mesto služabnika oziroma efektivno na mesto sužnja. Ali kot piše Apostol Pavel Filipljanom v 2,7-8:
7 […] da je [Jezus] prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek 8in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.
Ampak vrnimo se v naše besedilo. Če pogledamo v 14. vrstico, se Jezus ne ustavi; On gre še naprej. Reče namreč »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj (torej nekdo, ki lahko govori z besedo avtoritete), vam umil noge, potem ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.
Jezus je zelo jasen. On ne reče »če vam je oseba všeč, ji služite«. On ne reče »če je pravega spola, ji služite«. On ne reče »Služite ljudem ko imate čas, ko ne delate za sebe«. On ne reče »kako bi bilo fino, če bi bil ponižen in služil«. On ne reče »samo če ste šefi morate služiti« niti ne reče »ne rabite služiti drug drugemu če ste že služabniki ali pod nekom, ali če ste revni in brez denarja…«. Tukaj ni nič drobnega tiska. Jezus je jasen:
»14 Dolžni ste drug drugemu umivati noge.«
Z drugimi besedami: dolžni ste biti služabniki drug drugemu v vsej ponižnosti. Ampak to ne v nekem vakuumu. Ravno prej je Jezus lastnoročno demonstriral princip. Da ja ne bo vprašanje zakaj, to tudi jasno pove:
»15Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil«
Tukaj se lahko vprašamo, kaj to pomeni zame, tukaj in zdaj? A to pomeni, da moram svojemu bratu ali sestri v Kristusu umiti noge? Sicer je to lepa praksa, ki bi jo lahko kdaj kot cerkev naredili drug drugemu, mogoče poleti, ampak ne, tole ni take vrste zapoved. Jezus namreč uči z zgledom, ne s specifičnim dejanjem. Kar Jezus naredi je demonstracija principa, ne pa točno določenega dejanja. V praksi to pomeni, da Jezusov zgled ponotranjimo v naših življenjih, in to tudi takrat ko se nam ljubi, kot tudi ko nam je dejanje nadležno.
Marsikdo od vas pozna mojega dobrega prijatelja Todda Hunnicutta, kajne? En od prvih načinov, kako je Jezusu služil ko je bil mlad kristjan, je da je čistil stranišče v cerkvi. Ni mu bilo izpod časti da bi to naredil.
Roka občudujem, ker je v svojem delu delal tako z nepokretnimi, kot z drugimi, ki so oviralno manj sposobni. Moja pokojna stara mama je bila na vozičku in jo je bilo kar težko spraviti v avto ali iz avta. Spominjam se, kako težko je bilo, to mislim kot fizično naporno. Lahko bi si v sebi rekel »kaj mi je tega treba, bom raje patronažno poklical, jo bo že ona ‘uštimala’, ali pa, lahko bi si bil rekel »samo da me ne bo kdo videl, kako jo vozim na vozičku, kaj bodo pa rekli ljudje«… Namesto tega sem s karseda malo godrnjanja ji služil. Pomagal sem ji iz avta na voziček in obratno. Prijel sem jo pod roko, da ni padla. Sestre v domu za ostarele pa so še bolj občudovanja vredne, ker so jo umile, jim stregle. Res, Božje delo opravljajo.
Hvaležen sem za Chrisa in kako prek Guidelighta naša cerkev služi ljudem s posebnimi potrebami, z oviralnimi hibami, avtizmom, in drugimi telesnimi in psihološkimi lastnostmi, zaradi katerih jih marsikdo vidi kot drugačne, ker niso tako zdravi kot smo mi. A kljub temu je tudi njih Bog unikatno in čudovito ustvaril, in so pogosto blagoslov družinam, v katerih so, četudi je mnogokrat zelo težko.
Ampak ne rabijo biti tako obrobne stvari, kar se služenja tiče. Kdaj ste se nazadnje ustavili v svojem hitrem življenju in vprašali brata ali sestro v Kristusu, »kako res si?«, in ne samo »kako lahko zate molim« ampak tudi, »kako ti lahko služim«? Kdaj si nazadnje samega sebe ponudil bratu ali sestri Kristusu na razpolago, ko se je bilo treba recimo seliti? Kdaj si se nazadnje odzval, ko te je kdo prosil da se kaj oglasiš? Kdaj si nazadnje obiskal bolnega brata ali sestro, ko je ni bilo nekajkrat v cerkev? Kdaj si nazadnje šel zidat ali skupaj sestavljat to ali ono? Kdaj si nazadnje preživel čas z nekom, ki je rabil samo nekaj časa za molitev in pogovor? Kdaj si nazadnje posodil svojo svetinjo (vsaj če si ta pravi Slovenec), torej svoj avto, da je tvoj brat lahko šel po opravkih, ki jih s svojim ni mogel opravit, ali ker ga ni imel? Kdaj si brez, da bi te kdo opomnil, šel do brata ali sestre ob rojstnem dnevu recimo, in preprosto bil z njim? Kdaj si osamljenmu ali vdovelemu bratu ali vdoveli ali osamljeni sestri prinesel kosilo, jim poleti zalil travo, jim prinesel sveža jajca ali preprosto ponudil da greš zanj v trgovino, ali jih vsaj poklical po telefonu? Kdaj si nazadnje v službi res služil kupcu, sočloveku, stranki, naročniku, ne le sebi in svoji plači?
Služiti pomeni lahko različne stvari v različnih kontekstih, vedno pa Jezusa zanima drža našega srca. Jezus recimo malce kasneje v 13,35 sam reče,
»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj«
— Janez 13,35
Ko služimo drug drugemu, naj med nami vlada ljubezen. Ko služimo, služímo brez godrnjanja, brez nečimrnosti, brez pritoževanja, ampak v ljubezni, s ponižnim srcem. Tako kot nas apostol Pavel opominja:
»3Ne delajte ničesar iz prepirljivosti ali prazne slave, marveč v ponižnosti drug drugega imejte za višjega od sebe. 4Ne glejte vsak le zase, temveč tudi za druge.«
— Filipljanom 2,3-4
»Oblecite se torej kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, v globoko sočutje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost in potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in si med seboj odpuščajte […] Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.«
— Kološanom 3,12-14
In zanimivo je, prava ljubezen se izkaže ne takrat ko nekaj sprejmemo, ampak ko sami nekaj naredimo. Ko služimo. Ko pristopimo do sočloveka in nekaj zanj ali zanjo naredimo. Tako pokojni pastor Tim Keller, kot C.S. Lewis, na katerega se tudi Tim sklicuje, oba pišeta o tem, kako sodobni človek pogosto povsem narobe razmišlja o tem, iz kje se rodi naklonjenost in ljubezen do sočloveka; in sicer iz služenja sočloveku, iz fizičnih dejanj služenja se rodi ljubezen.
Še posebej ko nam to ni všeč, pa tudi sicer, je to možno samo če sami sebe ponižamo, in drugo osebo vidimo kje je, in se ji pridružimo v blatu. Vsakdo od nas se kdaj znajde »v blatu«, a pravo prijateljstvo in prava ljubezen, to mislim bratovska ljubezen v tem kontekstu, se rodi ko se ponižamo, ko rečemo bratu ali sestri, »vidim, da si v blatu. Se ti pridružim. Nič ne rabiš naredit. Bom s tabo tam. Potem bova pa skupaj prilezla ven«. Seveda je blato le metafora za kakršno koli življenjsko situacijo v kateri posameznik je.
In seveda, edini način da smo tega resnično zmožni, je če se zgledujemo po Kristusu, če pustimo Svetemu duhu da nas uči in če smo pripravljeni ponižnosti drug do drugega, če Jezus res postane naš Kralj, naš gospod. Če vstopimo v to njegovo Kraljestvo, ki ga gradi. Če mu pustimo, da nas v tem Kraljestvu uporablja kot dele telesa svoje neveste, svoje svete cerkve.
To je resnično novo Kraljestvo, katerega gradi sam Kristus tukaj in zdaj, in katerega del smo mi sami, ker smo nova stvaritev v Njem. Po Njem smo dobili odpuščanje grehov, po Njem nas je Oče obudil v novo življenje, ki se ne bo začelo šele ko umremo, ali ko bo Jezus na novo prišel, in na novo zakraljeval v novem Jeruzalemu. Ne, Njegovo kraljestvo je že tukaj in zdaj, in On je ta, ki nam vlada. Jezus je tisti, ki nam je prvi pokazal, kako to izgleda, ko je to, kot smo brali, demonstriral s služenjem. In še preden so se učenci zavedali vsega, kar se bo zgodilo, jih je pripravljal na to, še preden je ponižno predal svoje lastno življenje Očetu kot ultimativni način služenja, in to vse iz ljubezni do nas. No, pa saj tudi to jim je napovedal, kot recimo beremo v Evangeliju po Mateju:
»Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. 26 Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, 27 in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, 28 tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«
— Matej 20,25-28
Zato, dragi bratje in sestre, imejmo bratsko ljubezen drug do drugega. V ponižnosti drug drugemu služimo. Ker nam je On prvi služil. Ker nam je On prvi izkazal ljubezen, še preden smo ga poznali.
Preden zaključim in preden se bomo pri spominu na Gospodovo večerjo spomnili in se mu ponižno zahvalili vsega tega, kar je bil za nas storil, bi rad molil.
Dragi Jezus.
Hvala ti za tvoj zgled in za tvoje učenje. Hvala ti, da si učencem služil in s tem pokazal tudi nam kako lahko služimo. Hvala ti ker si naredil še več, ker si nam služil v take globočine, da si dal sam svoje življenje, da bi nam opral ne le noge, ampak naša celotna življenja, in da smemo s teboj vstati v novo življenje, ki ga nam daješ.
Uči nas, da bomo sledili tvojemu zgledu. Preobrazi nas v tvojo podobnost, daj da bi s čistim in ponižnim srcem služili drug drugemu, in da bi ponujeno s hvaležnostjo in s ponižno držo sprejemali, da bo tvoja milost in ljubezen na ta način prebivala med nami, in da bomo na tak način lučke drug drugemu in svetu, ker kraljestvo, kateremu pripadamo je boljše kot to sebično, ki prihaja od posvetnega.
Daj da bi naša življenja odražala to novo realnost, ki smo jo deležni od tebe in da bi s služenjem delili tvojo ljubezen in milost med ljudi. Popolnoma nas prenovi, tvoji smo.
Amen.
To je besedilo pridige, ki sem jo pridigal v EKC Radovljica 26.1.2025 Gospodovega, ko smo obeležili tudi 13 letnico te cerkve.
Tule je še ena izvedba taiste pridige v Koprski EKC 🙂