Brezvladje ne pomeni kaosa

Smotano je da ljudje anarhijo vlačijo v isti koš kot kaos…

… Kljub temu, da “An” pomeni “brez” in “Archon” pomeni “vladar” oz. “arh-” pomeni “vladati“, kar bi pomenilo, da je anarhija preprosto brezvladje ali stanje brez vladavine, kar pogosto pomeni brez prisilnega odnosa enega do njegovih podrejenih (čeprav ne nujno vedno, vsaj kar se grške uporabe tiče, saj je bil lahko archon tudi—a ne vedno—preprosto voditelj (kot v ang. leader) torej tisti, ki vodi ali predstavlja neko skupino ljudi). “Kaos” je v gr. “Cháos” kar lingvistično torej izniči možnost da je brezvladje nujno enako kaosu, sicer pa na sploh brezvladnje samo zase nima nujno a priori nobene lastnosti, ki bi mu pripisovala kaos, prav tako pa tudi a posteriori ni lahko prikazati resničnosti trditve da je brezvladje nujno vedno kaotično. Zgodovina prej pokaže nasprotno, torej da v stanju brezvladja pogosto (statistično večkrat od nasprotnega) pride do tega, da je brezvladje manj nasilno in bolj pravično ter prav tako manj kaotično kot pa vladje. Seveda ob predpostavki, da ko govorimo o vladanju, govorimo tudi o tem, da nad skupino ljudi, katerim nekdo vlada, stoji monopol nad družbenim ali mestoma individualnim prisiljevanjem (torej prisila oz. ang. coercion). Še bolj je zanimivo to, da se v stanju brezvladja ljudje pogosto poslužijo raznovrstnih modelov razsojanja pravičnosti, načeloma pa se ne začne, kot mnogi trdijo, s stanjem vojne, ampak z medsebojnim priznanjem resnic oz. pravic, ki ljudem pripadajo. Vsako sodelovanje je namreč nemogoče brez tega (tudi če je vse to storjeno nezavedno).

Problem nastane ko nekdo ne prizna ali pa noče sprejeti določenih dejstev ali celo samoumevnih resnic. Pa tudi takrat se v brezvladju ne postavi tistega z največjo palico za razsodbo tega, kar je pravično in kaj komu pripada, pač pa tistega, ki ima največ zaupanja ljudi in ki slovi kot najmanj pristranski ter je po možnosti ljubitelj resnice in pravice. Mestoma so bili v zgodovini to tudi tisti, ki so bili bogati, kar pa ni nujno slabo, saj v stanju brezvladja lahko postaneš bogat in spoštovan samo če trdo delaš, če si etičen in če se zavzemaš za pravičnost in resnico. Nekateri, kot recimo Hans Herman Hoppe take ljudi imenujejo naravna aristokracija, saj priznajo, da posameznik po defaultu teži k temu, da bi bil len, ne pa da bi delal prav. V stanju brez (prisilnega) vladarja je ravno to, da so vsi ljudje rojeni na svet nagi in brez vsega (ne ozirajoč se na legitimno pridobljeno lastnino njegovih staršev) in tegadelj (naravno) enaki (ne isti!), tisto, ki mu omogoči da se odloča, ali bo len in reven (če začne kot bogataš in je len bo umrl revnejši ali pa reven) ali pa bo priden, marljiv, pošten (tudi če noče biti vse to, ampak želi bogastvo), bo rezultat tega veliko lažje boljše življenje in pa seveda na dolgi rok bogatejše.

Seveda pa je treba omeniti, če želim biti intelektualno pošten, tudi stanja v brezvladju, ko je kaos možen. Slednji je možen predvsem ko večina ne prizna pravic ali resnic drugemu. Ponavadi se v zgodovini to zgodi ko ena skupina ljudi (ki običajno ima vladarja in zato ni več moč govoriti o brezvladju) cilja na drugo skupino ali posameznike, katerih pravice oz. resnice jim ne priznajo. Pogosto to vidimo tudi v propagandi, ko ena držav skozi propagandni aparat naslika drugo državo ali njene ljudi oz. voditelja kot neko žival. S tem jim odvzamejo del človečnosti, zaradi česar se ljudi lažje prepriča da se sočloveku iz neke druge skupine odvzame določene naravne pravice, med katerimi je med drugim tudi življenje.

Ugotovimo lahko torej, da kar se odnosov tiče kaos pogosto nastane predvsem ko nekdo prevzame mesto voditelja (predvsem nad prisilo) in ko se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne upošteva človečnosti oz. pravic/lastnosti drugih ljudi.