Velikokrat slišim da ljudje mislijo da sta podjetje in dražava podobna. Iz tega delajo zaključke, ki nimajo nič veze z resničnim svetom. Zato sem se odločil da napišem nekaj razlik med podjetjem in državo.
Za prvič sem se odločil, da razbijem mit, ki je en izmed najmanj kontraverznih, še posebej v luči zadnjih nekaj zakonov in direktiv v naši preljubi državi. Kdo v resnici povzroča probleme in kdo jih rešuje?
Zadnjič sem naspletni strani RTV Slovenija opazil prispevek o tem, kako z droni on quadkopterji ne bomo slovenci smeli več početi česa, kar je z njimi sploh uporabno in koristno. Agencija za civilno letalstvo je namreč izdala direktivo, da smemo drone uporablati pod izjemno rigoroznimi pravili, ki niso ravno človeška. Saj bi jih deset let nazaj še zastopil, ampak danes, ko DJI-jev dron Phantom 4 presega vse standarde povsod po svetu, kjer le ti obstajajo, je strah za uporabo dronov precej neupravičen.
Če se kdo vpraša, kaj ima to veze z reševanjem problemov na eni in kompliciranjem na drugi strani, naj malce razložim situacijo.
Dolgo časa je bilo snemanje zračnih posnetko drago in nepraktično. Najprej si potreboval drago kamero in opremo za obdelavo posnetkov, ki je še dražja; potem si potreboval pa ali dostop do neke dvignjene platforme (ki gotovo ni bila ravno premična), ali pa okoren in za najem drag žerjal. Tisti, ki so narejeni za snemanje so prav tako dragi. Helikopterja si za snemanje v Sloveniji ni mogel privoščiti kar vsak. Monopolisti sicer pravijo, da to ni problem, ker so bili za to tisti “izbranci” za snemanja toliko bolj plačani (tudi če so svoje delo opravili zanič). Kako torej rešiti problem snemanja iz zraka, se je vprašal nadobuden mlad človek, po možnosti študent, ki ni imel veliko v denarnici… Začelo se je s preprostimi CCD kamerami iz modulov za spletne konference na računalniku. Slednjo je namontiral na model letala ali pa helikopterčka, ki ga je naredil ali sam ali pa ga kupil prek spleta. Tisti, ki radi ustvarjajo, so ga naredili kar sami. S časom so posamezniki za svoje veselje ustvarjali vedno boljše in boljše helikopterje, ali drone, ki so jih počasi začeli prodajat. Tega sicer zaradi težav s postavitvijo startupov in mikro podjetništva v Sloveniji gotovo ni bilo veliko, za anglosaške države kot recimo ZDA ali pa Avstralija pa je znano, da se eksperimentiranje dogaja že dolgo. Z letenjem je nastal nov problem. Vibracije. Nekje drugje se je našel nekdo, ki je zmanjšal tehnologijo gimbal glav za kamere in jo s pomočjo sodobnih tehnologij uporabil za stabilizacijo kamere. Seveda je bilo potencialnih rešitev na trgu veliko a le nekaj najboljših se je obdržalo. Podjetni in kreativni posamezniki so zaradi takšnih in drugačnih razlogov, posamezno in v skupinah, reševali različne probleme in našli rešitve. Pri dronih je najbolj znan prav DJI, ki je uporabniško izkušnjo in varnost brez obstoja državnih predpisovm, sam razvil do te stopnje, da bi bilo nesreč in težav čim manj. Zakaj le? Zato, ker je podjetje hotelo ustreči dovolj kupcem, torej rešiti problem dovolj ljudem ali pa jih uresničiti dolgoletne želje. Nekateri so želeli leteti quadkopterje za zabavo, pa so se tega zaradi varnosti ali neznanja bali, drugi so želeli snemati z njim in ustvarjati dodano vrednost za druge, itn. Še preden je država začela posredovati, je DJI razvil novo verzijo in spet novo verzijo svojih izdelkov. Zato nikoli prej ni bilo lažje leteti drona kot je to možno sedaj. Vsak je bil boljši, varnejši in preprostejši za uporabo (kar je zanimivo potrdila celo ameriška FAA tukaj). DJI je denimo celo sam, sluteč na prihajajoče direktive Federalne Aviacijske Asociacije, začel dodajati navodila in priročnike za letenje in vgradil programske zaščite, da bi ljudje ne leteli na višine, kjer bi potencialno lahko kršili zračni prostor letal. Seveda se lahko vedno zgodi da bo nek navdušenec pretental zaščite in naredil neumnost, ampak o odgovornosti za potencialne nezgode kaj več kasneje (načeloma je to stvar osebne in pravne odgovornosti ne pa države).
Potem se je zaradi takšnih in drugačnih razlogov oglasila država in začela djati takšne in drugačne zahteve in omejitve letalcem. Misleč da bo rešila problem nespametne uporabe dronov, je začela izdajati prepovedi. Na žalost se tako problema (ki dejansko ni tako problematičen kot se zdi) nikoli ne reši. Zaradi državne regulative je najprej na škodi izdelovalec dronov, ki le teh ne bo več moral toliko prodati. Zaradi tega bo moral odpuščati ali pa svoj načrt prestrukturirati. Če država pravila naredi preveč rigorozna, bo podjetje, če ni globalno, lahko celo propadlo, kar pomeni, da se razvoj tehnologije za to podrčje ustavi in ker je razvoj temeljil predvsem na izboljšanju uporabniške izkušnje ter večevanja varnosti, četudi zaradi profita, so zopet na izgubi vsi nekdaj potencialni prihodnji kupci, ki to ne bodo več. Ker s prepovedmi in regulacijami do izdelka nima več dostopa vsakdo, se cena prav tako poviša in tisti, ki bi si dejansko lahko naredili posel iz letenja dronov so naslednji v vrsti začaranega kroga škode, ki jo država z regulacijio povzroči. Seveda pa se s tem izguba dela in dodane vrednosti ne konča. Če je želja po dolgoročnem zaslužku, si mora posameznik oz. podjetje razdeliti delo in povečati obseg in kvaliteto izdelkov. Tukaj je primerno samo omeniti to, da z visokimi dajatvami za delo tudi to postaja precej težko če ne celo nemogoče v tej naši mali Sloveniji. Še posebno za mlade in nadobudne kreativne posameznike, ki niso ravno finančno podkovani.
Torej, če nadaljujem, za to, da podjetje lahko na dolgi rok dostavlja vedno boljše izdelke, v tem primeru posnetke, mora vložiti veliko denarja, truda in dela v izdelovanje svojih izdelkov (tudi če so to digitalni ali pač v obliki premikajoče se slike), kar v prvi vrsti pomeni, da morajo najeti nadobudne kreativne posameznike, ki se ubadajo eni z montažo drugi z letenjem drona, tretji s snemanjem, četrti s kontrolo snemalne glave kamere, potem so potrebni idejni vodje, scenaristi, režiser, in ogromne skupine zunanjih sodelavcev. To je prva skupina ljudi, ki so vidno vpleteni v produkcijo. Seveda pa ima produkcija veliko drugih potreb (oziroma problemov, ki so rešeni, se rešujejo ali pa so rezultat ali kulminacija repitev, ki jih je nekdo že spravil skupaj zaradi različnih razlogov). To so programska oprema, strojna oprema in vse kar je v to vključeno. To pomeni, da imajo od tega korist in prihodek izdelovalci programske opreme, fotoaparatov, kamer, dodatne opreme, računalnikov, mišk, mešalnih miz, kablov, in tudi vozil ki jih podjetje na neki točki potencialno kupi, potem mora nekdo tudi izdelati mize, na katerih se to dela, stole, tla, zgradbo, itn.
Če se gre toliko in toliko nazaj lahko vidimo, da so droni skupek marsikaterih rešitev za probleme ljudi skozi zgodovino človeštva. Lahko torej rečemo, da je quadkopter oziroma dron kulminacija reševanja starodavnega problema letenja (recimo začenši z DaVincijem), njegova kamera rešitev problema kako ustvariti analogno sliko pokrajine prek klasične fotografije, oziroma kasneje gibanja ter torej gibljive slike, ter še kasneje kako to zajeti računalniško; kar je pa zopet kulminacija reševanja različnih problemov, recimo pomoči pri računanju, najprej analognem in danes digitalnem in prav tako razvijalcev ne le strojne pač pa tudi programske opreme. Seveda se tu ni moč ustavti.
Vsaka stvar, ki jo dandanašnji držimo v rokah je rezultat reševanja problemov človeka, ali kako narediti nekaj hitreje, kvalitetneje in ceneje za služenje čimveč ljudem naenkrat nenasilno.
Da ne boste mislili, da je Dron uporaben samo za filmarje. Taiste zmožnosti dronov so koristne tudi za geodete, ki markirajo in skenirajo površje, pri čemer je zopet nastalo nekaj novih “služb” zavoljo rešitev problema, kako najhitreje in najceneje v 3D računalniški model pretvoriti skupek fotografij ali videa brez pregrešno dragih laserksih kamer. Prav tako so koristni za kmete, ki jih v tujini uporabljajo za pregledovanje svojih njiv in torej izboljšujejo kvaliteto pridelkov ter manj onesnažujejo. Ali pa izvjalci velikih gradbišč, ki jih pregledujejo (zaradi varnosti) z droni. V tujini prav tako razmišpljajo o novih šprtih ter tegadfelj novih službah in zaposlitvah na osnovi dronov. Droni se prav tako uporabljajo za varno nadzarovano proženje plazov, v znanstveno-raziskovalne namene, itn. Redko-kdo se kadarkoli vpraša koliko že rešenih problemov bo država zopet zakomplicirala in naredila nevarnejše.
Seveda je dron le primer tega, da to, kar podjetniki naredijo kot rešitev za nek problem, držav oteži ali pa onemogoči in s tem povzroči vrsto drugih problemov. Naslednjič ko bo nekdo naredil dron, ki bo rešil problem dimenzij in moči, ki ga je naša država predpisala v zakon, bo država zopet vstopila in naredila nov problem.
Lahko smo le srečni, da naš preljubi državni aparat (ali en od predhodnikov le-tega) ni uvedel homologacije malih letal, in le-teh ni reguliral dolgo in dolgo časa, sicer bi jih še danes ne imeli. Še dobro da ni so ZDA imele FAA v času bratov Wright, sicer bi letala sploh nikoli ne obstajala. Še dobro, da italijani niso prepovedali DaVinciju risati načrtov, sicer ne bi imeli tako zgodnje ideje o helikopterju. Še dobro, da država ni nikoli res regulirala fotoaparatov in njih notranjosti, saj bi sicer danes nikoli ne imeli takih fotoaparatov, kot jih imamo. Še dobro, da niso torej še toliko prej z zakonom prepovedali fotografije, ker bi lahko bila potencialno konkurenca slikarjem.
Še dobro, da nimamo več starega totalitarnega socializma z zaprtimi mejami, a žal mi je ker imamo novodobno na pol centralno-plansko državo demokratičnega socializma z relativno odprtimi mejami, ki pa le še malo, da ne meji na nacional-socializem. Če že, se imamo za bati prihodnosti Slovenije in jo ali prek miroljubnega nenasilnega upora spremeniti ali pa preprosto oditi kot to počnó hrvati iz hrvaške Slavonije. Samo čas bo pokazal, kam bo Slovenija potonila. Jaz takrat nočem biti tu.