V nedeljo, 18.6.2017, je Greg Peck z nami v Radovljici podelil spodnjo zgodbo, ki sem jo za ta namen prevedel.
Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.
— Rimljanom 12, 1–2
Ravnali bomo le po tem v kar verjamemo, ne pa po tem, v kar mislimo, da verjamemo.
Vaščani so se počutili prestrašene nad novicami, da se je skupina roparjev, ki je plenila vasi na obrobju kraljestva, bližala njihovim domovom. Le kaj bodo storili? Le kaj lahko naredijo, da bi zavarovali svoje družine pred bližajočo se pogubo? Ostale vasi, ki so se že poskušale upirati, so bile popolnoma uničene, mnogim pa, ki so se skušali predati, pa ni bilo prizanešeno. Ljudje so se zbrali sredi vaškega trga, da bi predebatirali, kaj jim je storiti. Ravno takrat pa je starejši mož s svojim vagonom prijahal izza gričev, da bi pripeljal blago. En od vaščanov je pogledal konja in opazil da to ni bil navaden konj, pač pa močan bojni konj, za katerega bi si lahko predstavljali, da ga vojak jezdi v bitki. Strmeč v starega moža, je vaščan končno razbral, da je to en od najbolj slavnih kraljevih oficirjev; taisti, ki je bil že mnogokrat popeljal kraljevo vojsko k zmagi, tudi ko je kazalo slabo.
El Capitan, kakor mu je bilo ime, je bil odstopil in se naselil v nekdaj tih predel kraljestva, seveda za tem, ko so obrobni narodi nehali napadati kraljestvo. Identiteta starega vojaka se je kaj hitro razširila čez množico in kočno je župan zbral pogum, da bi prepričal vojaka, da reši vas. Vojak je pazljivo poslušal in hitro razumel njihovo stisko. Pomislil je »če bi le imel svojo nekdanjo patruljo vojakov, četudi le dvanajst, potem bi morda lahko zmagal bitko«. Ljudje okrog pa so bili večinoma kmetje, mlinarji in prodajalci. Ti se ne bi bili zmožni boriti zoper krvoločnim roparjem. Kljub temu pa jim ni mogel kar obrniti hrbta. Nenadoma se mu je v mislih začel kovati načrt. Množici je rekel, da obstaja le en način, da se zoperstavijo roparjem in zmagajo, ampak da ima vse skupaj visoko ceno. Naročil jim je, da naj na trgu zgradijo okvir in čezenj obesijo zaveso, zvečer pa, ko se bo vrnil, jim bo razložil svoj načrt.
Tisti večer se je vrnil oblečen v svojo uniformo. Množica vaščanov je stala sredi trga, osvetljena z mesečino in baklami. Glasno jih je nagovoril in jim rekel, da je edini način, da rešijo vas, če se najde dvanajst mož, ki bi bili pripravljeni umreti, pripravljeni žrtvovati svoja življenja. Vaščani so postali obupani. Upali so namreč bili, da nikomur ne bo treba umreti. Se mar najboljši bojevnik ne more spomniti boljšega načrta? El Capitan je nekaj časa počakal,, potem pa z glasnim glasom ponovno poklical dvanajst ljudi, ki bi bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja. Zaklical je »Mar tu ni dvanajst mož, ki ljubijo svoje družine in svojo vas?« Končno sta dva vstala in se pridružila vojaku. Prej sta namreč bila v vojski in sta bila videla, kako je El Capitan premagal svoje nasprotnike. Stopila sta naprej in skupaj z El Capitanom la na drugo stran zavese. Na trgu je bilo vse tiho, zato so vsi slišali, kako je El Capitan potegnil meč iz nožnice in videli so, kako je čez nekaj trenutkov izpod zavese pritekla kri. El Capitan je prišel izza zavese in zopet poklical po prostovoljcih. En za drugim so možje prišli in mu sledili. Vaščani so zaslišali zven meča in vedeli so da je bil dvanajsti mož žrtvovan. El Capitan se je vrnil izza zavese in jim rekel: »žrtev je bila dana, vasi bo prizanešeno!«.
Na trgu je bilo nekaj časa vse tiho, dokler se niso vaščani opogumili, da bi odgrnili zaveso, počistili kri in pokopali svoje mrtve. Takrat so našli dvanajst zaklanih ovc, ki so ležale za okvirjem v svoji lastni krvi, njihovih bližnjih pa ni bilo nikjer.
Kasneje tisto noč je El Capitan vodil svojo skupino dvanajstih mož v bitko zoper roparje in jih popolnoma porazil. Beseda se je hitro razširila o tem, kako je El Capitan vodil tisoč-dvestoto glavo vojsko mrtvecev zoper sovražnike. Roparji so kaj hitro popihali iz tistih pokrajin in se nikoli več vrnili.
Dvanajsterica vojakov je bila zmagovita zato, ker so popolnoma zaupali v El Capirana in v njegov sloves, ko jih je peljal v zmago. Popolnoma so ubogali njegove ukaze. Nikoli niso oklevali ne glede na to, kako čudni so se ti ukazi zdeli. Prav tako so sami sebe smatrali kot da so že umrli za tisto zaveso in se zaradi tega niso bali smrti.
Mi imamo prav tako svojega Kapetana v nebesih, ki nas kliče, da sebe žrtvujemo za njegov namen. Pokazal nam je, da je bil On sam pripravljen žrtvovati samega sebe za svoj načrt in prek tega kliče nas, da umremo sebi in da ubogamo Njegove ukaze.
Vprašanje pa je: »Ali si mu pripravljen slediti?«