Danes se celotna Slovenija na nek način skoraj krega o (pre)hitri goniji Vlade RS da spravi skozi izjemno škandalozen dokument oziroma ga spremeni. Najhuje pri vse skupaj je to, da nobena stran ne želi poslušat druge in vsak samo trobi svoje, ljudsto pa niti soočeno ni bilo s tem. Toliko o demokraciji.
Z večino problemov se danes sploh ne bom ubadal, ker se je marsikdo že razpisal o teh rečeh. Poskusil pa vas bom prepričati, da je največji razlog za vse skupaj nedosegljiva legalna enakopravnost katere-koli osebe v Sloveniji proti kateri koli drugi vrsti reguliranega odnosa, pa naj si bo to ljubezenski odnos, delovni odnos, ali pa kar koli drugega.
Moje mnenje, zakaj si LGBT prozadevajo za tisto, kar je po njihovo bolj enakopravno stanje, je delno finančno – ali če rečem drugače, da dobijo večji del pogače ki se polni iz žepov davkoplačevalcev. Le zakaj bi namreč zahtevali za sveženj ukrepov ki naj bi povečali enakopravnost, če bi država sploh ne bi urejala odnosov ljudi? Najbolj nevarno pri vsem skupaj je redefinicija pojmov kot so družina, starši, roditelj, itd. Naj mimogrede tu opomnim, da je beseda starš le kratek čas sploh možna v edninski obliki, vedno se je namreč smatralo, da sta starša lahko samo dva in je bil ta samostalnik množinski. Dejansko so šele po seksualni revoluciji in z začetki feminizma konca prejšnjega stoletja, začela na podobno prisilen način vreti nelegitimne težnje k temu da se redefinirajo ne le pojmi ampak da se vzpostavijo vzvodi, ki vplivajo na vse državljane določene države, v korist ene ciljne skupine na škodo večine ostalih.
Ne glede na to, kako boste nekateri jezni tega zapisa in tega mnenja, trdim, da je poglavitni problem, ne v neenakopravnosti, ampak nezmožnosti obstoja prave pravičnosti, kaj šele kakršne koli oblike legitimnega prava, predvsem na evropskem kontinentu (čeprav tudi ma mnogo drugih delih sveta ni preveč drugače). To pa je med drugim zato, ker je, predvsem od obeh vojn naprej, v tem delu sveta, ali kvazi “razvitega sveta,” pravo v resnici podrejeno državi, države pa, kot sem že kdaj prej ugotavljal, ne morejo prikazati nobenega dokaza o legitimnosti svojih trditev, da imajo kot te nečloveške in umetno ustvarjene entitete edine pravico do suverenosti in še huje, da imajo edine pravico do legalnega družbenega prisiljevanja (kar je del njih definicije: Država je monopol nad uporabo družbenega prisiljvenja). Najhuje pri vsem skupaj je, da je posameznik ne le izgubil suverenost in oblast nad svojim delom in bitjem, pač pa da države niso podrejene nobenemu drugemu pravnemu subjektu, vsaj ne v smislu da se morajo nujno držati določenega dogovora. Konvencije in določbe venomer namreč kaka entiteta nekaznovano krši. Še absolutisti so morali upoštevati odločitve sodišč, ki so takrat ponekod še vedno bila v privatni lasti, čeprav vedno manj – kraljevine in zametki držav so namreč hoteli za vsako ceno na dolgi rok pravo podrediti umetnim zakonom, ne pa naravnemu ali pa vsaj občemu pravu, kot je bila velikokrat praksa še za časa starega Rima pa približno do konca prve ali pa druge svetovne vojne. Morda se boste vprašali, kako je to povezano z LGBT. Povezava je v tem, da država danes grabi in drži edina pravico do regulacije odnosov in življenja, dočim nestrinjanje s tem ostane le pri ustih tistega ki nestrinjanje izreče, doseže pa nič ne, saj nima nobene pravnomočne veljave.
Že res, da danes LGBT in ostali lahko pravnomočno pridobijo večino papirjev če želijo imeti pravno podoben položaj, kot ga imajo pri matičarju poročeni ljudje, amapk le zakaj bi se zafrkavali s to nadležno papirologijo, če lahko le pritisnejo na Vlado ter rečejo: “če ne boste ugodili našim (pohlepnim) zahtevam skoraj vsega kar bomo zahtevali, vas bomo označili kot netolerantne, rasistične, seksistične svinje in saj veste kako so take označitve lahko vam osebno škodljive.” Ne pravim, da so dobesedno to rekli, ampak dejanja feminizma in LGBT to navsezadnje le sporočajo in kažejo. Pri vsem skupaj me pa resnično zanima, koliko ljudi v izvenzakonskih skupnostih je sploh poskusilo pri odvetniku skupaj spisati pogodbo kjer se sporazumno dogovorita… Ne vem, nisem nikoli naredil nobene prave študije na to temo, ampak glede na to, kako ne zaupamo pravnemu sistemu v Sloveniji in kako se ponavadi samo pritožujemo ter malo preberemo, si upam predpostavljati, da gotovo ni veliko takih, ki so kaj takega sploh poskusili.
Sicer je pa problem še vedno tu: četudi bi dva napisala tako pogodbo, bi bila še vedno v neenakopravnem položaju samski osebi recimo, ali pač heteroseksualni družini. En ima namreč potemtakem več ali manj pravnih možnosti kot drug – še posebej kar se socialnih transferejev tiče. Se še spomnite, ko sem primerjal s.p., d.o.o., itn.? Tu je podobno. Le da se tu namesto pravil na trgu (nelegitimno) določajo pravila medčloveškega odnosa. Ustvarjajo se neenakoprave situacije med različnimi ljudmi. Vsi pa tu pozabljajo, da se naravno gledano ne delimo na tiste, ki imamo radi nasprotni spol ali kaj drugega, ampak smo vsi ljudje. In v medčloveške odnose nihče v resnici ne bi smel pravno posegat, razen morda tisti dve osebi, ki sta se za odločili za pravno varstvo njune odločitve s pogodbo ali čem podobnim. Šele v kolikor bi prišlo do morebitnih sporov, ki niso rešljivi sporazumno, je smiselno vmes vpeljat arbitre ali mediatorje, sicer pa prostora za državo med ljudmi nikoli ne bi smelo biti. Ona nima nobene pravice regulirat odnosov, ša najmanj zapravljat davkoplačevalski denar za to da ima neka skupina za nekaj registriranih ljudi možnost “ugodnosti” na račun sodržavljanov.
Pa prosim vas lepo, kje ste pa to že videli? Ali ste kdaj videli da si dva prijatelja najedata s tem, da en trdi, da mu je drugi dolžan del plače za nekaj kar on pač hoče, drug pa njemu podobno nazaj? Ste že kdaj videli, da bi se ta dva kolega registrirala za neko reč in pisala pogodbe, samo za to, da bi najedala drug drugemu, v kolikor bi prišla do neesporazuma? Saj se morda zgodi, ampak redko. Med sabo zelo redko rešujemo reši s silo. Ko pa od države zahtevamo, da ureja še več stvari v naših življenjih, bo ona to uporabila in nas zraven proti naši volji še po denarnici udarila (ker ima pri sebi elemente prisile si pa to lahko država nekaznovano tudi privošči).
Če vse skupaj povzamem, mi je pri vsej situaciji najbolj smotano ravno to, da LGBT najeda in teži vsem ostalim ljudem, še posebno pa kristjanom, preko države, ki jo je, na ne vem kakšen način, v zadnjih nekaj desetletjih naščuvala proti naravnim družinam. In vse skupaj bo na žalost imelo rezultat kot ga je pri državi za pričakovati: prisilila bo ljudi da delajo to, kar jim država reče, četudi so zahteve povsem neutemeljene in nelegitimne, a so na žalost uzakonjene in se je torej boriti proti njej izjemno težko, če sploh možno.
Ljudje božji, a se sploh zavedate, kakšne bodo daljnosežne posledice kvaziliberalnih (ki to niti niso) zakonov ki se jih počasi uvaja? Izumrli bomo. Kot ljudje bomo izumrli. Vsaj današnji kvazirazvit svet bo izumrl. Vedno več je samooklicanih LGBT, fantje se mehkužijo, dekleta pa hočejo delat, otrok pa nočejo imeti. Dogajajo se grozne indoktrinacije otrok v šolah. Grozno. Zgodba iz Massechussettsa je še posebej zgovorna. Tu je treba tudi omeniti, da je enakost med spoloma res oksimoron. Ne glede na to kako vas norveži želijo prepričat, moški bo še vedno moški, ženska pa še vedno ženska.
Zanimivo je, da imajo družbe, ki imajo pozitiven naravni prirastek namreč pretežno zelo majhen ali pa skorajda neobstoječ (kvazi)socialni sektor države, slednje pa so ali vitke, ali pa tako nerazvite, da so ljudje tam, kolikor toliko lahko kar se svojega preživetja tiče, svobodni. To so družbe, kjer je LGBT skoraj neobstoječa, če ne celo popolnoma. Priznam, pri vsem skupaj imam predvsem v mislih, za naše mišljenje dokaj primitivne, družbe na obrobjih. Ampak ko tja pogledamo, kaj lahko vidimo? Osnovna enota je družina, in to družina med plodnim moškim in plodno žensko, brez teh dveh namreč naravno nova generacija ni mogoča. Že res, da imajo nekatere od teh primitivnih združb ljudi tako enoto kot pravno bolj varovano kot posameznike, saj jim je v interesu, da se potomci nadaljujejo, ker to omogoča med drugim preživetje vseh. Ampak na koncu koncev so vsi ti odnosi povsem prostovoljni, odgovornost je pa na visokem nivoju. V socialni državi kot jo imamo tu v Sloveniji in drugod po evropi, pa je situacija tisti prej nadvse kontrastna: osebne odgovornosti ni, vsak pa bi rad ukazoval drugemu. Vsak bi rad živel na račun drug drugega, noben pa ne bi rad prevzel posledic svojih dejanj.
Oprostite, tisti iz LGBT, ampak posledice so očitne: če želite biti kar pač želite biti, potem pač ne vzemajte denarja, ki ga država deli (isto pravim tudi ostalim), pravno pa urejajte reči tako, da z državo ne boste imeli opravka; kot drugo pa pač sprejmite naravne posledice te odločitve: oprostite, ampak moški in moški ne naredita otroka, niti ne dve ženski na kupu enega otroka. Torej, povsem naravno gledano nimate pravice do otroka, pa četudi si ga še toliko želite. Žal, odločili ste se, kot pač ste se, posledice so pa take kot so. Že vem, sedaj mi boste rekli: “ampak pozabljaš pa, da imamo danes tehnologijo da lahko naredimo že marsikaj brez da bi bil otrok spočet povsem naravno… kaj pa če mi prijatelj/ica pomaga pri tem, mar ne bi imel te pravice?” Tu se večina spotakne ali pa se pač noče ubadat z, ali moraliziranjem, ali pač z dolgovezenjem. Ampak pomislite, lepo vas prosim. Gre se za novo življenje, ki še nima “opranih možganov” (vsaj upam da ne, kaj se ve, kaj kemija dandanes lahko naredi), ki še nima vpliva okolja itn. In povsem naravno gledano je kot človeško bitje otrokova naravna pravica imetje obeh staršev dveh spolov. Več o socioloških rečeh na to temo je bilo več napisanega zadnjič tukaj.
Ko vse to pišem, naj samo opomnim, da proti LGBT kot ljudem nimam povsem nič, dokler njihove preference ne vplivajo name ali na kogarkoli drugega. In to je načeloma možno le v kolikor svojo intimnost izvajajo na intimnih mestih. Isto se gre tudi za vse ostale. Seks, golota, poudarjeni telesni atributi in take reči sodijo so intimna odločitev, zatorejdel sodijo v zaprt prostor, v intimo. Še ko sta mož in žena poročena je največji materialni pokazatelj simbolni njunega zakona, ki je vsem viden, dokaj majhen: prstan, sicer se pa vidi po njunem obnašanju, ki je redko tako eksplicitno kot LGBT (priznam da glede LGBT posplošujem, saj sam poznam izjeme, ki jih spoštujem prav zato ker se vedejo odgovorno in spoštljivo tudi do “normalnih” nazaj). Orav tako si nismo isti, niti ne enaki, razen v eni stvari: vsi smo ljudje. Jaz sem jaz, ti si ti. Ne bi se smeli obnašati nasilno, niti ne parazitsko, torej lepo vas prosim, vse, tako hetero, lgbt, kot ostale zahtevnike socialnih transferjev: nehajte najedat in silit drugega v nekaj kar mu je nemoralno.
Vlada naj se ne ubada z regulacijo odnosov, ostali pa se vedimo kot ljudje do ljudi.
moški in moški res ne naredita otroka, moški in ženska pa ga, žal prevelilokrat, uničita.
Žal je to res. Na žalost dandanes odgovornost ni nekaj, kar je spoštovanega, niti se je ne spodbuja. Težko ima posameznik namreč v mislih drugo osebo, če še sam zase ne zna biti odgoovren oz. če še zaase ne more biti odgovoren, kako bo potemtakem lahko odgovoren za stvarjenje življenja, kaj šele za kaj več.
No vidiš. Žalostno, da o tem sploh razpravljamo, medtem ko nekaj tisoč otrok živi v obupnih razmerah. Otrok naj ima varen in ljubeč dom. Pika. In če imam jaz pravico do dopusta ob smrti partnerja, do dedovanja, do posvojitve partnerjevega otroka, do zdravniških informacij, mar ni samoumevno, da jih ima tudinekdo, ki ima istospolnega partnerja?
Glede teh pravnih pravic, ki jih omenjaš, se jih večino že danes da “pridobit” tako, da se registrira zunajzakonsko zvezo, še dodatno pa tako, da se dobesedno napiše pogodbo med tistimi, ki pač želijo določene “pravice.” Problem nastane le, ko ti teh, po možnosti še notarsko overejenih, pogodb neka državna inštitucija ne sprejme, kar je seveda zelo verjetno. Ampak samo zaradi tega ker je malce več papirologije in dela da prideš do istega rezultata, še ne pomeni, da je treba spreminjat definicije besed in tako naprej. Če se ne motim, je bilo v zadnjem letu na mizi že kar nekaj novel, ki so vsebovale popravek za teh par pravnih manjkov, ki jih dosedanja zakonodaja ni predvidevala.
Drugače, če mene prašaš, bi sam popolnoma odpravil kakršno koli državno regulacijo ne samo osebnih, ampak tudi pravnih in delovnih ter trgovskih odnosov. Teh nima država nobene pravice urejat in regulirat. Na strani posameznikov, ljudi, je kako bodo urejali svoja življenja, tudi pravno.
Temu se reče pravni policentrizem in tu je predpostavka ta, da je vsak pisen (ter tudi s strani sodelujočih podpisan) dogovor enakovreden pogodbi in sodelujoče pravno veže do izpolnjevanja pogodbe, morebitni spori se pa rešujejo preko mediacije ali pa arbitraže (agencij za razreševanje sporov, ki z državo nimajo povsem nič), pri čemer je stopnja odogovornosti, kot tudi svobode vseh stran mnogo mnogo višja (ter posledično tudi pravne varnosti), cena je pa višja samo za tistega ki se dogovora ne drži oz ostale stranke oškoduje. Najbližje temu je danes švicarski pravni sistem, sicer pa je v zgodovini obstajalo mnogo nadvse miroljubnih družb, ki niso imele nobenega “vladarja” (irci, islandci, etc.) a so istočasno imeli pravno fleksibilen in izjemno pravičen “sistem” brez države.
Sicer, kar se zakonske zveze tiče, je v osnovi bil namen večjega varovanja le te zato, ker sta imela dve osebi namen ne le na dolgi rok vzdrževat svoje lastnine, ampak predvsem zaradi otrok. Otroci so tisti, zaradi katerih je od nekdaj zakonska zveza uživala več pravnega varstva, dandanes pa tudi kar veliko socialnih transferjev, za katere trdim, da niti en ni legitimen. Moje vprašanje tu je, zakaj potrebujejo LGBT tako vrsto pravne varnosti (razen tega, kar se lahko dogoovrijo v pogodbi), če nimajo otrok? In mimogrede, otroci jim po nikakršni logiki ne morejo legitimno pripradat. Drugo vprašanje je o posvojitvi otroka, ki se je zmožen strinjat z “izbiro” ampak izven tega je pa nelegitimno in lahko celo nevarno (predvsem na dolgi rok) dovoljevat istospolnim partnerjem karkoli, kar bi mimogrede ne bilo sprejemljivo niti za heteroseksualnim parom, še najmanj samim posameznikom (kot se dogaja v tujini da neke posameznice sebično in neodgovorno želijo otroka, nočejo pa moža ali kakršne koli druge odgovornosti, neka taka britanka, glede na BBC, celo popolnoma živi na plečih davkoplačevalcev).
Si pač želijo se poročit, pa potem tudi ločit in prepirat po sodišču, kot vsi ostali 😉
Se pa strinjam, nismo enaki, še manj enakopravni, pa se lahko razni aktivisti razpočijo od jeze. Je pa prav, da smo enakovredni 🙂 Jaz si ne želim biti enaka moškemu, niti enakopravna ( naj cepi drva in čisti odtoke in z užitkom poje pečenko…), se pa vesela, da imam volilno pravico, možnost kontracepcije in splava itd. 🙂
No, čeprav enakopravnost je ravno tista, ki je pri vsem skupaj problematična: dokler država predpisuje “zakone” ki nimajo nič veze z realnostjo (ali na sploh), enakopravnost ne more biti mogoča. Predvidevam sicer, da si s tem mislila, da smo vsi ljudje, ampak kot posamezniki smo si pa v svojih odločitvah različni. Enakopravni bi si morali biti v tej smeri, da bi morali imeti kot ljudje vsi enake možnosti do različnih (tudi pravnih) odločitev. Z odločitvami pridejo posledice, nekatere pozitivne; pri LGBT recimo je posledica taka, da legitimno otrok ne morejo imet. Podrobnosti bi se morale reševat individualno.
Veš, veliko je namreč reči, za katere zmotno ljudje mislimo, da nam pripadajo, ko nam v resnici legitimno ne pripadajo; besede “upraavičenost”,”pravica”, “legalno vs. legitimno”,”pravo”,”zakon”, etc. pa so nam naši predrugi voditelji sebi v korist zadnjih 1000 let tako sprevrženo spreminjali, da je osnovni pomen praktično izgubljen. Zato je tudi tako pomembno, da se ne spreminja pomena družine in poroke, ter tudi drugih terminov, saj se potem sploh ne moremo več pogovarjat. Ko besede izgubijo pomen, postanejo prazne in nekoristne, ljudje pa glede njih postanemo zmedeni.
Sicer bi v kakšnem drugem primeru komentiral tudi volitve (sicer že malce nazaj na tem blogu) in pa splav, ki je komplicirana tematika saj se ne gre samo za eno bitje ampak za dve oziroma tri bitja. O takih rečeh je bolje debatirat ob kakšni pijači 😉
Veš kako je moj petletnik definiral družino? Družina je, ko se imajo ljudje radi 😉
Je potrebno še kaj dodati?
In termin družina je že sedaj razširjen na več kot le mama, oče in otroci. Babica, dedek, mama in otroci. Dedek, oče in otroci.Itd. Če imam jaz otroka iz prejšnje zveze in novega partnerja, mar nismo družina? In če imam partnerico? In če živijo skupaj babica, mati in otrok?
Res je, otrok nikakor ni in ne sme biti pravica. Imajo pa otroci pravico do ‘normalnih’ staršev. Spolna usmerjenost pa ne narekuje ‘normalnosti’. In ne gre se za to, da bodo homoseksualci sedaj stali v vrsti pred csd za posvojitve oz. si naročevali otroke kar prek kataloga 😉 Otroke že imajo, povsem legitimno. In vedno jih bodo imeli. Je pa menda prav, da imajo pravico posvojiti partnerjevega otroka, tako kot jaz ali ti, ki nimava istospolnih partnerjev. Ali mar trdiš, da je v primeru smrti recimo očeta, za otroka bolje, da se ga iztrga iz poznanega okolja in vtakne v rejništvo, kjer bo predvsem vir dohodka in zastonj delovna sila, ker ga očetov partner ne more posvojiti in tako nima pravice do skrbništva?
In da, volitve in splav, seveda je komplicirana tamatika. A boš rekel da ni prav, da imamo ženske to pravico? 🙂
Problem pri “normalnosti staršev” je v tem, da nikoli niso niti nikoli ne bodo obstajali. Smo na žalost padla bitja in delamo napake. In kot sem že omenil, delamo različne odločitve in posledično smo dolžni nosit odgovornost do posledic ki pridejo (istospolni torej da otrok legitimno, razen morda kot skrbniki, ne morejo imet). Sicer sem imel v mislih bolj naravne starše po naravnem redu. Mislim pa, da si tu narobe uporabila legitimnost (legitimnost je tisto, kar je skladno z resničnostjo, upravičeno, avtentično, kar je pravilno, kar je skladno z logičnim razumskim razmislekom in nima nobene logične napake.), saj je velika razlika med legitimnim in legalnim. Lej, nimam problema s tem, da LGBT posvojijo otroka, ki se je zmožen s tem strinjat; problem pa imam s tem, da želijo imet bitje, ki jim naravno gledano ne pripada niti jim nikoli ne bi moglo pripadat ne glede na to kako razvita je biotehnologija na tem področju. Otrok ni le nek objekt. Je človeško bitje in en izmed problemov pri otroku, napram odraslim ljudem, je to, da ni zmožen še dojemati kompleksnosti sveta in stvari okoli sebe. Ne gre se niti za ljubezen. Čisto verjamem, da lahko dve lezbijke ali pa dva geja imata rada tako drug drugega kot otroka. V to ne dvomim. Sicer sem malce skeptičen glede iskrenosti namenov, ampak recimo da to ni tako važno. Problem je v tem, da če se predstavi LGBT starše kot biološke ali kakšrne koli starše, ne pa skrbnike, se dela definicjske, lingvistične, legitimnostne, naravne, in še marsikatere druge (predvsem definicijske) metafizične logične napake.
Lepo, da imaš sina, ki je tako definiral družino, ampak potemtakem, bi lahko pravno-formalno rekel tudi (če je definicija povezana z ljubeznijo), da je družina od nekoga skupnost s prijatelji. Že res, da mnogokrat kristjani rečemo, da smo z drugimi kristjani neke vrste družina ampak nikoli tega ne predrugačimo v pravno obligatorne odnose.
Ravno berem, lahko pričakuješ kmalu nov post o zgodovini poroke in zakona :), o tem, kako se je v zadnjih nekaj desetletjih s strani hetereseksualcev predrugačilo dojemanje poroke, ampak to v napačno smer, rezultati so pa temu tudi primerni. O tem sicer kdaj drugič, ampak definitivno zakon v preteklosti nikoli ni bil vezan na ljubezni, ta je lahko bila le posledica (v večini primerov je bilo to še kako res, ne glede na to, v kaj so nas napak prepričevali v osnovni in srednji šoli pri pouku slovenščine in zgodovine). Večinoma je bil to pravno obvezujoč dogovor, ki je bil pri kraljih in tudi drugih, en izmed instrumentov zavezništva in miru (da se legalno-pravno ustvari družino, s katero pa vsi vemo da nikoli ni pametno iti v vojno ali razkol); sicer pa je bil od nekdaj zakon institut, ki je vzpostavljal pravno priznano enoto, kjer sta starša (in sorodniki) bili dolžni skrbetui drug za drugega in vzgojiti potomstvo ter slednje tudi legalno-pravno varovati.
Če te pa že zanima… splav… kočljiva tema, ki je ne bi bilo niti treba, a žal… Od izuma kondoma je veliko stvari šlo v smer iskanja zadovoljitve in užitka ljudi. O daljnosežnih posledicah tega kdaj drugič, ampak samo povej mi, kako odogovorno (oziroma neodgovorno) je od dveh, četudi zaščitenih, oseb, da se, ne glede na, morda celo, iskrenost namenov (ali ljubezni če želiš), spravita v posteljo in imata spolni odnos? Meni se zdi to, in to bom rekel ne samo kot kristjan ampak kot razumen človek, neodgovorno in sebično; še posebej če se to dela izven finančne zmožnosti do tega da se za otroka s strani obeh (bioloških) staršev poskrbi za otroka; glede na to, da pa noben ni legalno pravno odgovoren za storjeno se pa s tem tudi odvzame marsikatero otrokovo (naravno?) pravico do staršev in do varnega doma. Zakaj je to važno pri splavu? Zato, ker je splav posledica nedgovornega ravnanja dveh oseb. Otrok pa je biološko gledano živo bitje takoj ko se semenčece in jajčece združita – ob spočetju. Ne glede na to, kaj bodo nekateri rekli, se mi zdi izjemno groteskno, da se veselimo ko znanstveniki na marsu ali kjerkoli pač že najdejo veliko preprostejšo bakterijo kot pa je semenčece ali jajčece samo zase, ter temu rečejo življenje (povsem legitimno), med tem ko nekateri, ki so se neodgovorno obnašali na smrt želijo pravico do uničenja življenja. V primeru človeka je to umor. In samo zato, ker na videz izgleda, da ni nihče oškodovan, še ne pomeni, da splav, legitimno, naravno ter biološko gledano, ni nič drugega kot umor, kriminalno dejanje.
Kar se pa tiče rejništva, pa če ti odgovorim iz vidika naravnega reda, se mi zdi, da če en od bioloških staršev umre, da je ta povsem svoboden do drugega partnerja/partnerice. Ne glede na to, ali se odloči za to ali ne, nima nihče nobene legitimne pravice odvzema otroka staršem (oziroma tistih nekaj stvari, kjer bi bil odvzem legitimen, ni nikakor povezanih s tem koliko ljudi za otroka skrbi), čeprav je sociološko in psihološko res, da so otroci enostarševskih družin prikrajšani za marsikaj.
🙂
Se pravi, vsem heteroseksualnim staršem, ki otrok ne morejo imeti, le-ti ne pripadajo in naj ne hodijo na umetne oploditve, zdravljenja itd.? Ker narava že ve, kaj dela? 😉
Lahko bi se tako reklo, čeprav morda ne bi šel v to skrajnost. Je pa dobro vprašanje. Osebno bi pa rekel, da sem proti umetnemu oplajanju, razen morda če je oploditev sama iz semenčeca osebe, ki bo oče ter jajčece od ženske, ki bo mama in se zarodek vstavi v osebo, ki bo potem tudi mama. Sicer me bolj skrbi kaj je s tistimi otroki, ki so jih starši dali v posvojitev (posvojitev je še vedno boljša kot splav). Starši (nekaj jih poznam), ki ne morejo otrok, so lahko ogromen blagoslov tistim otrokom, ki so sirote. In blagoslov je obojestranski, vsaj večinoma (na žalost je tu tako kot drugod, ne vedno). 🙂
Pri nas je letno več 100 vlog za posvojitev, odobrijo jih nekje deset. Otroke šibajo v rejo, kjer so predvsem zastonj delovna sila in vir dohodka. Krasno, mar ne 🙂 In to je nekaj tisoč otrok, ki ne bodo nikoli imeli možnost doživeti družinsko življenje. Koliko njih misliš da bi podpisalo, da se strinjajo, da jih posvoji homoseksualen par? In koliko tistih, ki so dnevno pretepani, zlorabljani itd? In če bi ti bil eden od teh otrok? 🙂
Uradnih statistik za Slovenijo ne vem, ti verjamem. Grem pa skoraj stavit, da če bi bile sirotišnice in socialno varstvo privaten “posel,” do tega ne bi prihajalo. Glede posvojitve sem že prej parkrat omenil, da nimam nič proti, če se le otrok sam tudi s tem strinja. 🙂
Sirotišnic pri nas ni, tudi dojenčkov za posvojitev je bore malo, to so večji otroci, ki jih odvzamejo staršem, ali le-te izgubijo. In otroštvo preživijo po rejniških družinah, poudarek je na množini, ko dopolnijo 18 let, pa so prepuščeni si sebi. Za te otroke naj nas skrbi, ne za neke imaginarne, ki bi jih morebiti posvojili homoseksualci.
Tega pa nisem vedel. hmm… zanimivo. Zanimivo bi bilo slišat izjave teh otrok, ka ko jih obravnava zavod za socialno delo in kakšno imajo oni mnenje o šolskem sistemu… imam občutek da so te reči kar dosti povezane.
Ne vem, če je ravno zanimivo, po moje bolj žalostno. Vsekakor pa je zanimiva najina debata, kljub temu, da imava različne poglede, nama jo je uspelo ohraniti na nivoju. Kar je redkost pri drugače mislečih 🙂 Večinoma ne gre brez žaljivk in spuščanj na osebni nivo. Tako da imaš en velik plus v mojih očeh 😉 Sva vsaj malo dokazala, da tudi drugačni, drugače misleči, z različnimi pogledi in nazori lahko ‘sobivamo’ 😉
🙂 Saj naj bi bili ljudje, kajne ;). Poleg tega se s silo in Ad Hominem argumenti nikoli nič koristnega ne doseže, zakaj bi jih potemtakem uporabljal 🙂
No, pa lep preostanek tega sončnega dneva ti želim 🙂
Pri nas je sicer bolj oblačno, lep bo pa vseeno 😉 Enako 😉