Izvor poroke

Družina, poroka, zakonska zveza, starši, otroci, roditelji, etc. vse te besede so dandanes pod napadom. Ravno par dni nazaj sem ogorčeno pisal o LGBT in kaj me muči pri rečeh, ki jih je Vlada na silo spravila skozi tisti dan. Veliko sem napisal in dokaj malo povedal. Kasneje, ko sem za nazaj razmišljal o tem, sem ugotovil eno reč, ki mi je sicer že lep čas jasna, in sicer to, da dan-današnji sploh ne vemo več kaj določene besede pomenijo oziroma bi morale pomeniti. Gremo se nekakšen definicijski relativizem, ki nam v življenja vnaša zmedo in kmalu sploh ne vemo več, da imamo konflikt z drugimi ljudmi ravno zato, ker se ne zavedamo, da si danes vsak domišlja svoj pomen pod besedami. O problematiki definicijskega relativizma, kot pojavu rečem jaz, bom pisal kdaj drugič, ker je to sicer zelo pomembna tema, ki jo je tudi treba obdelat, ampak danes me pa zanima, od kod v resnici izvira poroka oziroma zakonska zveza in kaj je do par desetletij nazaj pomenila po večidel sveta (in to tudi na področjih, kjer krščanstvo ni bila razširjeno).

Seveda mi je povsem jasno, da gre svet naprej in da se venomer spreminja, a menim, da lahko razumemo dogajanje danes pravilno le če poznamo preteklost.

Izvedeli smo, da je zakon kot poroka bila v evropi, vsaj etimološko, stvar cerkvenega prava, ne državnega. To se danes še vedno delno pozna v tem, da obstaja razlika med cerkveno in civilno poroko, pri čemer večina cerkveno smatra le še za obred in nič drugega (čeprav temu ne bi smelo biti tako), civilno pa kot tisto legitimno (čeprav je mnogo privilegijev, ki jih poročena dobita nelegitimnih) in pravno veljavno (pri čemer se morda dogaja celo pravna diskriminacija). Prav tako smo izvedeli, da v primeru Cerkve ne more biti poročen nihče drug kot moški z žensko. Kot svoj pravni subjekt torej Cerkva in njenih predstavnikov torej nihče nima nobenega legitimnega upravičenega razloga, da bi jih silil (četudi z državnimi zakoni) v dejanja, ki bi sledila v kršenje cerkvenega prava. Glede na izvor, tako etimološko kot v tem primeru tudi zgodovinsko, je najbolj pravilno, da se temu primerno ohrani pomen besede zakon oziroma besedne zveze zakonska zveza za označevanje poroke med moškim in žensko. Na žalost je država celoten koncept kot tudi (marsikatere) besede nelegitimno ugrabila že lep čas nazaj, a njihov pomen, ali vsaj odzven njihovega osnovnega pomena se mora ohraniti, ker če ne bodo res samo še raziskovalci, etimologi in zgodovinarji vedeli o čem se pogovarjamo (pa še ti gotovo v zmedi).

Kaj pa se še lahko naučimo iz drugih koncev Sveta in drugih časov? Če pogledamo v zgodovino, bomo našli raznovrstne primere posebej varovane ali priznane družinske enote. Res je, da so ponekod taki zakoni lahko bili poligamični (Geneza 4,19)(tako en moški z več žena kot tudi obratno), ampak venomer je bil to predvsem pravni institut z dvema poglavitnima ciljema: 1) širjenje družine za namen miru in zavezništev (S. Coontz, 2011), pač večanje pravno enakih oseb znotraj (razširjene) družine (ang. inlaws), ter 2) za pravno varstvo legitimnih otrok. Zadnje je še posebej res za bolj egalitarne in po navadi majhne družbe, prvo nam pa danes ni ravno blizu ker mislimo, da je poroka namenjena moškemu in ženski ki se ljubita. Temu večino zgodovine ni bilo tako, čeprav je bila ljubezen kot posledica zakona zaželjena, veliko družin pa tudi ni sililo svojih sinov v zakon z osebo, ki jim iz racionalnih razlogov ni ustrezala (S. Coontz, 2004). Na sploh bi nam dandanes, še posebej v teko imenovanem “razvitem svetu”, bilo težko hoditi v škornjih naših prednikov, saj se je, predvsem s časom razsvetljenstva in takratne težnje po poveličevanju individualnosti, svet še kako začel spreminjati. Pred razsvetljenstvom je bila družina sama veliko bolj pomembna kot jo smatramo danes. Že res, da velikokrat pravimo, da je družina kot vrednota na prvem mestu, a slej ko prej se začnemo, še posebej v refleksiji, zavedati, da ni na prvem mestu – da niti ni najbolj pomembna – bi pa morda morala biti (razen morda za nas kristjane, ki trdimo, da najprej Bog, potem žena in otroci, potem vse ostalo… a o tem kdaj drugič). A tisto so resnično bili časi, ko je družina načeloma ostala skupaj, zakonska zveza pa je prav tako vzpostavljala pravno zmožnost do pridobitve lastnine (kot recimo nepremičnin, še posebej po dedovanju). Zato niti ni tako nenavadno, da so se kmetije takrat prej večale kot manjšale. Na drugi strani pa je vzpostavitev zakonske zveze pomenila izvenzakonske spolne odnose malce bolj pravno problematične (čeprav so se še vedno dogajali, še posebej pri bogatejših slojih), ter posledično dajala sedmi Božje zapovedi pravno veljavo (četudi najprej cerkveno-pravno), še danes pa vemo, da so spolni odnosi izven zakona izjemno škodljivi. V vsakem primeru je bilo izjemno pomembno, da se rodbina (ang. kinship) nadaljuje, da se pogoji in materialno bogstvo za vsako naslednjo generacijo povečujejo. Istočasno menim, da je pomembno poudariti, da so bili to tudi časi, kjer je bilo odraščanje hitro in predvsem fantje so zelo hitro morali postali moški in prevzeti odgovornost za določene reči. Časa za zafrkavanje in “puberteto” ni bilo. En izmed pokazateljev odraslosti in odgovornosti je bilo po poroki, saj je bil to čas, kjer je morala nova osnovna družina počasi začeti skrbeti za starše (neke sorte pokojninska nega), vzdrževati samo sebe in vzgajati otroke. Čeprav mnogi trdijo, da so vloge tu določene (kar je sicer v tradicionalno krščansko konzervativnih okoljih bilo mnogokrat res), je bilo vedno pomembno da oba delata (čas in prostor je določal kaj). Kot že rečeno, se je v času razsvetljenstva nekaj reči spremenilo: promovirati se je začelo individualno odgovornost (s čimer ni sicer nič narobe), ter individualne pravice in (morebiti) prvič individualne privilegije. En od privilegijev, zamaskiran kot pravica, je postal upravičenje do poroke dveh posameznikov zaradi ljubezni (oziroma, sociološko gledano, bolj zaradi zatreskanosti) in prvič v zgodovini so se izjemno povečale količine parov, ki so se odločili za ločitev. S predefiniranjem zakonske zveze kot nečesa, kar naj bi bil rezultat ljubezni pa so že takrat prvič prišle zahteve po dekriminalizaciji homoseksualnosti (S. Coontz, 2004).  Zanimivo, da je sicer dobro sluteča misel “poročimo se zaradi ljubezni” sledila v na eni strani večjo svobodo, ampak v resnici na večjo 1) zmedo (tako pravno kot osebno) ter predvsem 2) napačno razumevanje zakonskega odnosa (ki ni vedno tako sončen, kot si ga nekateri romantično predstavljajo) in v predvsem nerazumevanje odgovornosti tako znotraj kot zunaj zakonskega odnosa. Čeprav mi je osebno 18. stoletje zaradi dogodkov v severni ameriki ljubo, je v evropi razsajala zmeda, predvsem po francoski revoluciji. Pravno gledano so začele oblasti grabiti mnogo preveč pravne moči, izrabljanje državnih sistemov za ogromne protipravne koristi se je počasi začelo in neodogovorna dejanja na vseh podoročjih so se začela. Zakonska skupnost je postala pravno gledano mnogo bolj regulirana. Amerika je, odmaknjena, in morda zaradi ozadja angleškega občega prava (ang. common law) ter revolucije kot samo-obrambe zavoljo svobode, drugačna predrugačila pogled na zakon, ki mu danes rečemo tradicionalen, tudi v evropi (torej po poroki se morata poročena odseliti in se osamosvojiti, vzgojiti otroke itn.). In po vsej resnici je z več svobode, predvsem ekonomske, več ljudi postalih zmožnih poskrbeti samih zase, posledično pa so se, predvsem v Ameriki, navadili, da so se (četudi je bil zakon vnaprej določen) po poroki odselili, si naredili svojo hišo in zaživeli svoje življenje. Tu je spet nov set odgovornosti, ki je iz življenja velikokrat izginil (skrb za starše), z vsako generacijo bolj. ZDA so ravno zaradi višje svobode (in posledično še vedno več odgovornosti) zdržale veliko dalj časa, tam nekje do 1970ih (začetki seksualne revolucije, iznajdba kondoma) kar se tiče količine razvez. Istočasno gre zaslediti večanje socialne države v evropi in počasneje tudi v ZDA, ki pa je povsem izkoristila družino češ:”mi, država, bomo izkoristili to priložnost, da bomo povišali davke z idejo prerazporejanja denarja od delovnih k tistim, ki želijo varnost najbolj, torej družin, ki jih potrebujemo za to, da bodo rodili otroke (bodoče davkoplačevalce), s čemer bomo lahko povišali javni dolg). Nočem preveč pisat o tem, ker je toliko reči, ampak danes smo tu. Socialna država je gromozanska, smisla za odgovornost ni več (saj jo valimo na vse drugo prej kot na nas same), vsem nam so pa natvezili da je pomebno iti na dobro šolo, za to, da bomo dobili dobro službo, s katero bomo lahko kupili ogromno reči in tako naprej in tako naprej.

Nadvse smotano je to, da smo danes mladi bili prikrajšani določenih ekonomskih svoboščin, vsaj v Sloveniji, ki so jih imeli tisti, ki so kot odrasli soustvarjali Slovenijo, drugod po svetu pa, še posebno začenši z recesijo (ok. 2008) pa tudi vsi ostali (regulacija trgov se je povečala na nekdaj nepredstavljive nivoje, obdavčitev pa nas vse stiska toliko, da sploh ne moremo normalno dihat (M. Jelovčan, 2014)). Težko se je osamosvojiti v tem okolju in začeti družino, zakon je pa koristen če želiš imeti otroke in izžemati sodržavljane preko države za “pravice ki to niso” (ang. entitlements)(M. Jelovčan, 2014) in nekatere druge pravne ureditve, ki si pa jih lahko preberete v zakonodaji (recimo pravica do dedovanja (čeprav lahko država slednjega obdavči z do 30%), informacij o partnerju, etc.), veže pa nas na otroke in dolžnosti, ki jih imamo do njih.

Ne glede na to, kako pogledamo, je ostanek osnovne zakonske skupnosti odgovornost do otrok in neobstoj takega pravnega instituta je za družbo nasploh izjemno škodljiv, saj povečuje stopnje neodgovornega ravnanja. V kolikor se zakonsko zvezo, v čisto civilno-pravnem smislu odpre LGBT, se jim posledično odpre prilika za legalno, čeprav nelegitimno, pridobitev otrok (razen morda legitimnih v primerih rejništva, skrbništva), kar je za otroke izjemno nevarno. Sploh se ne gre za to ali je kdo zmožen ljubiti, ali ne. Gre se za to, da po naravnem redu ti ljudje po svoji odločitvi nimajo nobene legitimne osnove za otroke. Otroci imajo pravico, naravno pravico, do bioloških staršev, oziroma če res ne gre drugače do družine le teh, ki ni LGBT.

Kar se pa tiče države: če želi nadaljevati s pravnim in socialnim varovanjem posameznikov, ki želijo vstopiti v skupnost, četudi so to LGBT, naj 1) odpravi besedno zvezo zakonska skupnost in jo zamenja s čim drugim, bolj nevtralnim, 2) omogoči, da je cerkvena poroka legalno-pravno priznana kot zakonska skupnost, kjer sta starša dva: oče in mama (ne pa prim. starš 1 in starš 2), ter  naj 3) ne vpleta otrok (tako potencialnih kot živečih) v odločitve med LGBT, saj jim slednji legitimno in po naravnem redu ne pripadajo. V kolikor je namen res “liberalizacija” pravnega prostora za ljudi, ki želijo lažje sklepat določene dogovore, pa naj kot prej omenjeno, država neha regulirat človeške odnose; naj se s potencialno prostovoljno registracijo ubadajo privatne organizacije, cerkve, mediacijske in arbitražne agencije – naj pravo pride nazaj tja, kamor sodi: med ljudi, ne pa k monopolistu s silo (država).

Addendum

Po kratkem branju o tem, kako bi libertarno lahko nasprotovali poroki med enakima spoloma (M. M. Guirguis, 2011), sem mislil, da bi napisal še dodatek na to, kar sem že napisal. Če se spomnite, ko sem na začetku tega spisa raziskoval besede zakon, zakonska zveza in prenešeno posledično tudi poroka, je bil zaključek, da je bila to stvar cerkvenega prava. Na žalost, kot vemo, je država besedo ugrabila. A kljub vsemu kulturno gledano beseda še vedno pomeni, kar pomeni. Guirguis tu zagovarja predvsem semantiko, pravi namreč da je semantika besed pomembna in je država ne bi smela spreminjat, še posebej ne iz nekih moralnih razlogov. Naj razložim. Velikokrat slišimo, kako bi morala država pravno izenačit vse ljudi, češ da je to moralno – in glede na to da večina trdi, da je poroka zveza iz ljubezni, ne pa pravno-obvezujoče dejanje – bi naj potemtakem bila dolžnost države do redefinicije besed (ali pa zamenjave le teh). Človek naj bi imel namreč pravico do tega da si sam izbere, s kom preživi življenje, do samodeterminacije. To so vse moralna vprašanja, mar ne? A vendar, izgleda, da legalno-pravno ni važno kako so urejene reči, da LGBT želi ukrasti pravico do uporabe besede poroka, zakonska zveza, sebi v prid brez obzira do semantičnega pomena teh dveh izrazov. Kot že omenjeno v prejšenjm zapisu (M. Jelovčan, 2015), LGBT lahko pridobi večino pravnih enakosti preko izven-zakonske skupnosti, in če že kaj, mora država ali iti ven iz tega posla, ali pa omogočiti pravno enakost med posamezniki. Pri tem procesu pa ne more legitimno preurejati semantike besed. To ni njena naloga in, čeprav to morda že lep čas počne, niti si te pravice ne bi nikoli smela vzeti. Pravilna aplikacija besede poroka ali zakonska zveza vključuje konceptualo vprašanje klasifikacije, ki pa je osnovano popolnoma na semantičnih lastnostih poroke oz. zakonske zveze (M. M. Guirguis, 2011). To nikoli ne more biti legitimno stvar moralnih teoretikov. To lahko vidimo čisto razumsko: če je lastnost poroke (M) zveza med moškim (x) in žensko (y), potem to pomeni x je poročen z y (x M y); x ne more biti tu zamenjana z y niti obratno. Potemtakem je sam izraz isto-spolna poroka/zakonska zveza oksimoron. Ne glede na to, kako si LGBT hoče besedo poroka oz. zakonska zveza za svoje potrebe iz kvazi-moralnih razlogov prisvojiti, oz. reči da imajo pravico do te besede, se moramo vsi zavedat, da besede imajo pomene in ni stvar moralnosti za redefiniranje besed (pa naj si bodo suženjstvo, država, poroka, cerkev, ali karkoli pač že). Ali kot pravi Guirguis: “kjer so semantične lastnosti, pravilna klasifikacija ni nikoli stvar moralnega privilegija.”(M. M. Guirguis, 2011)

Vprašati se moramo tudi, kakšne bodo posledice in sporočilo isto-spolne poroke na mlade. Maggie Gallagher na to odgovarja takole: “Zakonska zvezaje mesto, kjer ne le toleriramo ljudi, da imajo otroke in jih vzgajajo, celo pozitivno k temu vzpodbujamo […] Isto-spolna poroka bo efektivno delovala kot nekakšna javna in legalna deklaracija s strani vlad in držav, da otroci ne potrebujejo mater in očetov.” (M. Gallagher (Foreward); D. Cere 2004) Ona ni edina, ki jo to skrbi. “Socailne znanosti so mestoma dvoumne … Ampak kljub temu danes vemo, da sta oba starša boljša za otroke kot en sam, ter da so družine z očetom in materjo načeloma boljše za otroke, kot samo ena oseba (pa naj si bo samo oče ali samo mama). Prav tako vemo, da biološki starši po navadi varujejo svoje otroke in jih bolje oskrbujejo, kot nebiološki. Ta dejstva se izgleda da ignorira ali pa trivializira s strani nekaterih zagovornikov homoseksualne poroke … to veliko pove o tem, kako nas res skrbi za naše otroke v našem času.” (Young & Nathanson (The Future of an Experiment); D.Cere 2004)