Pred kratkim sem na spletu zasledil video posnetek poslanca Mateja Tonina, kjer komentira financiranje šol v Sloveniji.
https://www.facebook.com/tonin.si/videos/2025719584379273/
Tukaj se, čeprav kot libertarec težko, količkaj strinjam… Pri teh rečeh, kot so šolanje (kar ni enako izobraževanju!), je pri oznaki “obvezno” mnogo bolj problematično namreč to, da država predpisuje učni program, saj iz tega izhaja, da če slednjega predpisuje, mora nekako omogočiti njega izvajanje.
Mnogo bolje bi bilo, da se država ne bi več ukvarjala z sestavljanjem in predpisovanjem učnega programa. S tem bi rešila mnogo problemov v šolanju. Rešila bi problem, ki ga pogosto izpostavijo učitelji in profesorji, torej, da je preveč rigidno sestavljen in s tem razbremenila učitelje, da se dejansko ubadajo z mladino (rojen sem ’91, in iz osnovne šole se zelo dobro spomnim, da so že takrat tako v Ljubljani kot kasneje v Kranju učiteljice in učitelj za matematiko tarnali o učnem programu in potiho rekli nekaj v duhu: “samo ne povedat da bi to in ono morali izvest, samo ne bomo, vam bomo stvari drugače razložili, ker tele reči niso čisto nič relevantne za vas ali pa vas bodo zmedle.”). Drug problem, ki bi ga rešila, je ideološko pranje možganov. Ne vem, če se poslanci zavedate, ampak kot nekdo, ki pogosto dela z mladimi in jim pomaga pri učenju, ugotavljam, da je vedno več objektivnih neresnic, ki jih državne šole učijo mladim, predvsem o spolnosti, spolu in o zgodovini. Predvidevam namreč, da na določene pisce učnega programa vplivajo pritiski določene kvazi-stroke, ki ima na papirju sicer za to vso potrebno “izobrazbo” (šolanje), ne živjo pa izgleda v resničnem svetu.
Sicer ne vem, če je pri tej naši državi to sploh politično izvedljivo, ampak kar se financiranja tiče bi pa lahko, marsikatere probleme rešili z vavčerji. Kot libertarec bi sicer želel, da država sicer ne bi splošno obdavčila ljudi za financiranje šolstva (mnogo bolj pravično je da zaračuna storitve, ki jih ponuja, podobno kot to počne z vinjetami), ampak kompromisno bi bila smiselna količkaj konzervativno rešitev uvedba vavčerjev. To pomeni, da bi država lahko obdržala trenuten način obdavčitve zavoljo financiranja šolanja, starši pa bi lahko o vpisu otroka v šolo ali pustili denar da ga država alocira, ali pa vzeli svoj vavčer in prek njega denar, ki so ga prisiljeni predat državi za šolo, usmerili v izobraževalno ustanovo po svoji izbiri (tehnično gledano bi lahko bil postopek morda podoben namembi tiste pol odstotka dohodnine neprofitnim organizacijam po svoji izbiri). S tem bi se prav tako dalo malce več svobode posameznikom, ki nimajo otrok ali pa so se odločili za tak način življenja, ki jih nikoli ne bo prinesel, saj, čeprav bi še vedno morali plačat davke kot to tudi sedaj (čeprav je to popolnoma nepravično), bi lahko vsaj izbrali šolo, ki bo dobila prej njihov denar.
Vprašanje je le, kaj bi se zgodilo v primeru homeschoolinga, saj morajo starši otrok, ki jih sami poučujejo doma, otroke še vedno poslat pred državno izobraževalno komisijo v lokalni osnovni šoli za preverjanje znanja. Tu bi bilo povsem pravično, da lahko, če mora pred državo otrok dokazati da nekaj predpisanega zna, starši zahtevajo izplačilo vavčerja na svoj lasten račun za financiranje homeschoolinga svojega otroka.
Ja, vem, politično bi bil tukaj problem v tem, da bi sindikati učiteljev, ali kakorkoli se le ti pač imenujejo, rekli, da bi vavčerji lahko potencialno ogrozili službe v nekaterih osnovnih šolah. Zakaj je to politični problem? Zato, ker ima naša država tendenco, da jo bolj skrbi za interesne skupine, kot pa za državljane. Naj razložim. Res je, da bi vavčerski program lahko odrezal določen prihodek nekaterim šolam. Ampak to ni problem. To je normalen proces, ki se zgodi, ko imajo ljudje izbiro med dobro in slabo storitvijo. Ta trenutek namreč, ravno zaradi tega ker je šolanje v rokah države, vključno s financiranjem (ali predvsem zaradi le tega), je v resničnem življenju problem, kako doseči, da se za en drek učitelja v državni šoli odpusti, ker dela škodo otrokom.
Realnost je, da so v učiteljskih vrstah določeni posamezniki, ki “jemljejo dušo” otrokom, saj je za državo dovolj, da zadosti birokraciji (v obliki papirnatega potrdila o določeni zahtevani stopnji šolanja, ter o opravljenem pedagoškem izpitu, kateri pa prav tako pogosto oteži ali onemogoči dejansko sposobnim učenja poučevanje, nagradi pa priliznike in tiste, ki niso pravi za v učilnico, čeprav na testih vse pravilno izpolnijo). Sam sem imel v osnovni šoli (tudi v srednji in na faksu, ampak to ni predmet obravnave), kar nekaj učiteljev in učiteljic, ki niso bili primerni za v učilnico. En učitelj za glasbo je bil še posebej škodljiv, saj je več generacijam (vključno moji mami, ki je imela taistega učitelja v svojem osnovnem šolanju za glasbo) zagrenil odnos do glasbe. Ne vem, kaj je z angleščino, ampak že leta in leta ponujam pomoč pri učenju angleščine (ang. tutoring) in pogosto opažam enake škodljive prakse za poučevanje angleščine, ki otežijo otrokom razumevanje in učenje jezika, ali pa ga nekaterim celo onemogočijo (recimo mojemu mlajšemu bratu, pa tudi dislektikom in drugim z učnimi težavami). Tu sploh ne govorim o strogosti, da ne bo pomote. Prav je da so učitelji strogi in načelni. Čeprav je bil pouk zgodovine v osnovni šoli pri eni učiteljici težak, saj je bila stroga, je dobro učila, bila načelna in objektivna in smo jo učenci zato tudi spoštovali. Podobno je bilo tudi z učiteljem za matematiko, ki pa je na žalost vseh v šoli prenehal z učenjem matematike, predvsem zaradi pritiskov šole. Če se pravilno spomnim, je imel problem tudi z učnim programom, saj je otroke hotel dejansko naučit, kako reševat probleme v matematiki, ne pa samo izpolnit zahtevkov učnega programa.
Torej. Z vavčerji, kar pomeni več ekonomske svobode v izobraževanju in šolanju, bi se rešil delno tudi problem informacij take narave, saj bi starši z vavčerji lahko rekli: “ne, tale šola pa ne bo dobila mojega denarja, nima dobrih učiteljev.”
Še ena ideja glede potrjevanja znanja pridobljenega z izobraževanjem. Namesto da zakon in država direktno predpisuje to in ono, prek učnega programa ali kako drugače, bi lahko prek davčne olajšave spodbudila nastanek vsaj treh neodvisnih nedržavnih certifikacijskih agencij, ki bi namesto Državnega izpitnega centra lahko bdeli nad izobraževalnimi ustanovami ter sodelovali z njimi glede standardov ocenjevanja, preverjanja znanja, kvalitete izobraževanja; država pa bi se morala v takem primeru morala zavezat, da jim poslovanja z zakoni o naravi reči, ki jih preverjajo in nad katerim bdijo, ne bi regulirala, saj bi z regulacijo le tega povsem razvrednotila njihov lasten obstoj. Cilj takih zasebnih neodvisnih ustanov bi bil predvsem v tem, da lahko povsem neodvisno komentirajo in vrednotijo kvaliteto izobraževanja brez strahu državnega vmešavanja v proces in rezultate. S tem bi Slovenija lahko precedenčno pokazala, da se da izobraževanje in kvaliteto le tega uredit bolj humano, manj birokratsko, bolj svobodno in predvsem z mnogo manj davčnega bremena. Če bi bili v državnem zboru malce bolj konzervativni, bi videli vrednost takih reči tudi v dolgoročni davčni razbremenitvi davkoplačevalcev, saj bi javno upravo in državno vmešavanje lahko posledično zmanjšali (politično nepriljubljeno, vem) vsaj na tem nivoju in posledično omogočili ne le boljše izobraževanje, pač pa tudi večjo ekonomsko rast, tako zaradi več razpoložljivega denarja (saj bi ga lahko država na dolgi rok vedno manj vzela), kot tudi zaradi objektivno izmerljive povišane kvalitete izobrazbe mladih.
Kar se tega tiče je tukaj še ena korist neodvisnega certificiranja inštitucij in preverjanja znanja. Več ko je takih ustanov, ki preverjajo znanje, več je razlogov, da sodelujejo z zaposlovalci, saj od njih direktno lahko dobijo informacije o tem, kako je dana izobrazba pripomogla temu in onemu posamezniku pri dotičnem delu v dotični službi. S tem bi se lahko razpustilo tudi velik del zavoda za zaposlovanje, saj ta (prav tako zaradi med drugim pomanjkanja relevantnih informacij zaradi samoumevnega državnega financiranja) ne bi imel skoraj nobene koristne funkcije več, ker bi prej omenjene certifikacijske neodvisne inštitucije lahko te informacije pridobile direktno na trgu iz trga, kot tudi iz izobraževalnih ustanov. Posledično bi se s tem lahko zapolnila tudi vrzel pripravništva, saj bi bilo več zaposlovalcev zmožnih zaupat v kvaliteto izobraževanja in se ne bi rabili ubadat toliko z dodatnim izobraževanjem v službi, saj bi lahko priporočali ali direktno šolam, ali pa certifikacijskim agencijam, katere pa bi prav tako lahko imele možnost predlaganja izboljšanja kvalitete izobraževanja na tem in onem področju s tem in onim programom, itn. S tem grem sicer malce že v srednje šole, čeprav se marsikdaj sliši, da mlade prepozno začnemo navajat na resnično življenje, kjer si denarja ne služiš s testi ampak s produktivnim in profitabilnim delom, kar pomeni, da bi lahko osnovno šolanje izgledalo povsem drugače zaradi takih drugačnih odnosov, kot izgleda danes.
Dejstvo je tudi, da je model šolanja, kot ga imamo v precejšnjem zahodnem delu sveta za uradno veljavnega, izvorno pruski, zelo zastarel in v času, ko se lahko hitreje ”mul’c” nauči predmete na brezplačnih ali plačljivih spletnih orodjih, je skoraj kriminalno delati z otroki v šolah na tak način, kot se dela z njimi zadnjih dobrih dvesto let.