Danes sem dobil vprašanje, kaj je država in kako bi se financirala v konktekstu klasično-liberalne, libertarne in anarhične misli.
To je dobro vprašanje, ki zahteva malce razmisleka, saj je bistvena razlika med klasičnim liberalcem, libertarcem in anarho-kapitalistom v tem, kako daleč peljejo svoj razmislek in zaupanje v delovanje trga.
Načeloma bi se vsi libertarci in marsikateri klasični liberalci strinjali, da je treba državo zmanjšat povsod kjer je to mogoče, oziroma kjer trg lahko funkcionira. Razlika med libertarcem in anarhokapitalistom je v bistvu v tem, kaj vse en ali drugi smatra za tržno rešitev. Anarhokapitalist vidi tudi obrambo kot tržno rešitev in tako države ne potrebuje. Libertarec ali klasični liberalec ponavadi pristane na mnenju, da država upravlja sodišča, policijo in vojsko, ter diplomacijo.
Kar se pa financiranja tega tiče, bo klasični liberalec vzel naključno obdavčitev, ki je količkaj efektivna, libertarec se bo poskušal znebiti obdavčitve, ampak na koncu gotovo pristal na najmanjši možni in najmanj problematični rešitvi, ki je ponavadi ali flat tax na dohodek, ali pa prodaja storitev (certifikati, cestnine, vinjete, etc.), morda skupaj s trgovskimi tarifami za izdelke ki vstopajo v državo. Anarhokapitalisti in nekateri libertarci pa bodo rekli, ali da države tako ali tako ne bi smelo sploh biti in je ni treba financirat, ali pa da če že mora obstajat, da naj se financira s prostovoljnimi donacijami.
Pri davkih, izven moralnega problema prisile o katerem sem že pisal, nastane problem s posledicami, ki jih le ti povzročijo na več nivojih analize. Tu jih bom na hitro omenil le nekaj.
Če vzpostaviš davek na dohodek (dohodnino), potem zmanjšaš verjetnost, da bodo določeni ljudje hoteli delat, ker jim kradeš del dohodka. Prav tako boš moral izmikanje obdavčitvi sankcionirat in to prav tako pripelje do posledic, ki niso prijetne tako v moralnem kot v pragmatičnem in finančnem smislu, saj moraš od ljudi odvzeti še več denarjaše več ljudi narediti odvisnih od denarja, ki si ga od ljudi z grožnjo prisile odvzel. Prav tako postaviš s tem trditev, da ima država prvo in večjo pravico do tvoje lastnine in te s tem de facto naredi delnega sužnja (če država reče, da si dolžan 20% davka na dohodek, si 20% časa, ki si ga opravljal za delo za denar, državi suženj). To vpostavi tudi moralne dileme, a o teh kdaj drugič.
Če vzpostaviš DDV, direktno kaznuješ ljudi, ki ustvarjajo ali dodajajo vrednost stvarem, sotritvam, predmetom, pa naj si bo zato, ker ima kupec več za plačat ali pa zato, ker je v konkurenci z ljudmi, ki DDV sistema nimajo iz drugih držav. Prav tako je nadležna posledica DDV-ja to, da je treba pisat pravilnike, in spet, na podoben način kot prej, sankcionirat kršitelje. Da sploh ne omenjam več birokracije in finančne inšpekcije, itn. Sales tax (davek na promet) je podobno problematičen kot DDV. Prav tako z DDV sistemom najbolj škodiš končnemu kupcu, torej najbolj revnim, ki imajo zato za izdelke plačat večjo ceno. Da sploh ne omenim tega da se podjetja potem zatekajo k neproduktivim službam, katere iščejo načine kako izrabit DDV sistem za njihovo korist, pa naj si bo za to, da se nakupa pretvori v davčno priznane stroške, ali pa samo svetovanje, ki stane… In pa nepotrebne količine preveč plačanih adminisatorjev, ki so sami sebi namen,…
Če daš tarife (carina) na vhodne izdelke, je posledica to, da se znatno povečajo stroški in cena končnih izdelkov vseh kompozitnih izdelkov, ki imajo dele, ki so izdelani ali pridobljeni iz tujih držav zaradi kakršnega koli razloga. Recimo da gradiš montažno hišo, les pa uvažaš iz sosednje države; vnaprej imaš že izračun stroškov in imaš pri sebi ravno toliko denarja. Potem se država odloči, da postavi 20% tarifo na vhodne lesne izdelke, in tebi ne preostane drugega kot da se ali zadolžiš da plačaš les, ali pa opustiš projekt, ker si ga ne moreš več privoščit. Je pa res, da tarife lahko dajo malo več manevrskega prostora za lokalne proizvajalce ki nimajo virov iz tujine. Istočasno je posledica tarif dodatna birokracija, ki spet potrebuje več in več sredstev.
Tako da, izvzemši moralen argument proti obdavčitvi, ima vsaka prisiljena davščina svoje posledice v povsem pragmatičnem smislu. Davki v pragmatičnem smislu niso dobra stvar. Poleg tega vzpostavijo stanje, kjer obstajata dve skupini ljudi: neto prejemniki in neto dajalci davkov. Prvi bodo kmalu postali odvisni od “lahkega” denarja in dajalci se bodo sprijaznili, čeprav nobeno od tega ni dobro.
Zato je bolje, da obdavčitev ni v moči države in da se ta financira izključno iz donacij. Seveda je tudi to problem, v kolikor ima država moč nad prisilo v smislu policije in vojske, še posebno policije, ker naj bi ta “regulirala” ljudi v državi. Tu lahko bogat donator izrabi moč države za nelegitimno uporabe policije v svojo korist. Z vojsko je pa tudi ob donacijah problem v tem, da lahko državljane ogrozi s tem, ker se spravi na drugo državo, kar zopet ni dobro, recimo zaradi ekonomskega tajkunstva proti nekomu v drugi državi ali pa preprosto zaradi vojnega dobička iz pre-proizvodnje strojev za ubijanje. Zato, če hočeš imet diplomatsko državo, ki se financira izključno iz donacij in prostovljnih prispevkov, ji moraš odvzeti monopol nad prisiljevanjem. To pomeni, da moraš sodišča in policijo, ter vojsko prav tako decentralizirati in narediti za samostojne pravne osebe, ki so ena drugi konkurenčne. Vse to, izvzemši morda vojsko, je Združeno kraljestvo recimo imelo zasebno kar veliko časa, pa tudi marsikje po evropi pred pomladjo narodov, še posebej na severu današnje Nemčije, in italijanske mestne državice prav tako, da severne amerike med 16 in 19. stoletjem sploh ne omenjam, ki je še najdlje zdržala.
In tako, če dovolj daleč pelješ misel prideš do tega, da država ne sme obstajat, vsaj ne v smislu tega, da je monopol nad družbeno prisilo. Razlog je preprost. Ker ljudem in njej ni za zaupat z močjo ki jo ona ima, ki je nikoli sploh ne bi smela imeti ne ona, niti ne noben posameznik.