Naj te naslov ne zavede. Ne mislim, da so kartice dobesedni hudič. Je pa z njimi velikanski problem. Tega sem se začel zavedati šele ko sem odprl svoje podjetje. Tam je namreč skoraj ves denarni tok, razen ko se kdaj kakšno stvar plača iz moje osebne gotovine in da račun na firmo, digitalen. Prej sem vedno raje plačeval z gotovino. Še dandanes raje plačujem z gotovino kot s karticami. Pa vendar.
V karticah je hudič. Tiste vrste hudič, ki ti da lažne podatke, lažen občutek zmage. Naj pojasnim.
Ko plačujemo z gotovino, torej z bankovci in kovanci, je stanje izmenjave zelo zelo očitno. Če želim kupiti recimo neko orodje za v delavnico, in ga plačam z bankovci in kovanci, je izmenjava očitna: bankovcev in kovancev, ki sem jih bil dal blagajničarki, nikoli več ne bom videl, v zameno sem pa dobil tisti kos orodja. Že res, da v tistem trenutku vidim kos orodja bolj vreden kot pa bankovce, ki sem jih še malce prej bil imel v denarnici, a vseeno občutim nelagodje in nemara celo nefizično bolečino ko moram tisti denar izročiti blagajničarki.
V decembru, ko sem šel kupit nekaj reči za firmo in nisem imel gotovine, sem pa plačal s kartico od firme. Saj vem približno koliko denarja imam na računu, tako da v minus ne bi mogel, a vendar je bil postopek nakupa manj boleč. Nisem se čisto zavedal zakaj je temu tako. Celo vesel sem bil, ko sem izročil tisto kartico, ki sem jo seveda dobil nazaj po opravljeni transakciji. Vidiš, tu je problem. Kartico daš in jo dobiš nazaj. Številke ki so nekje v digitalni obliki na nekem transakcijskem računu te ne bolijo, ker se jih v bistvu ne zavedaš (vsaj ne, dokler se na koncu leta ne usedeš in se lotiš bilance). Morda je stvar v tem, da navidez nič ne izgubiš, saj ni fizične ločitve med teboj in denarjem, ki si ga bil imel. Kartico daš in jo dobiš nazaj, pa še z izdelkom odkorakaš. Morda sem zato takrat tako za lahkoto plačal stvari, ki bi jih bil z gotovino gotovo ne kupil.
Ko namreč plačujem z gotovino, sem opazil, da veliko bolj preudarno “zapravim” tisti denar. Veliko več pozornosti posvetim kaj bom kupil in kaj dejansko potrebujem, česa si pa le želim.
Kaj pa na spletu? Splet je čudno okolje. Je namreč neka čudna kombinacija tega obojega. Vsaj v mojem primeru. Na svojo Revolut predplačniško kartico, ki jo upravljam s telefonom, namreč naložim le toliko denarja, kot se mi zdi smotrno, pa še ta pogosto pride iz gotovine, ki jo najprej položim na banko in šele potem prenesem na Revolut. Tako da tukaj sem dejansko operiral z denarjem, ki sem ga bil naložil na kartico. Druga stvar je, da so številke velike, jasne in vidne. Ko plačam račun na spletu lahko na telefonu takoj vidim koliko denarja je ostalo na kartici. Je pa res, da je bolečina manjša, kot pa če bi bil plačal izključno z gotovino. Vseeno pa tudi z denarjem na predplačniški kartici pogosto opazim, da bi rad kupil nekaj, karkoli, tudi če tega nujno ne rabim, da jo izpraznim, češ “še 4€ imam gor, kaj lahko na eBayu kupim, kar je vredno teh 4€, glede na to da jih imam na voljo”… obnašanje je čisto drugačno kot pa z denarnico. Če bi v denarnici imel še 4€ v par kovancih, bi jih hotel še toliko bolj prišparat, saj je boleče in nelagodno hodit okrog s suho, skoraj prazno denarnico.
Kaj pa ko so vezave in ni izmenjana niti gotovina niti kartica? Uf, ta je šele čudna. Ravno sem kupil nov telefon. Že dolgo ga nisem. Lahko bi bil zanj plačal z gotovino, pa nisem. Dodal sem annex na pogodbo s Telekomom in “kupil” telefon. Izkušnja pa je bila zelo čudna. Prišel sem v telekom, podpisal nekaj papirjev in šel ven s telefonom v roki. Še danes se počutim, kot da sem dobil nekaj za nič. Glede na to, da so mesečne inštalacije plačil rutinske, te ne bolijo toliko kot gotovina, ampak ta izkušnja, nekaj za nič, čeprav bo stvar plačana čez dobo dveh let, je res nadležno nenavadna.
Ko sem prvič opazil, kako je moje obnašanje s karticami drugačno kot z gotovino, in ko sem malce razmišljal o tem, sem šel pobrskat malce po spletu, da vidim, če je še kaj več na tem. In lejga zlomka. Dave Ramsey, ki uči kako po krščansko upravljati z denarjem, je istega mnenja.
Tudi Adam Carroll je opazil, da se njegovi otroci drugače obnašajo z resničnim denarjem ko igrajo Monopoli kot s fake denarjem iz igre.
V karticah in negotovinskem plačevanju je hudič. Z digitalnim denarjem se obnašamo veliko manj preudarno kot pa z gotovino. Bogsigavedi, kako države, multinacionalke, banke in druge finančne inštitucije uporabljajo ta dejstva za to da kontrolirajo z našimi življenji. Kdo je res za temi stvarmi?
V karticah je res hudič. Lažejo nam. Tebe in mene. Kadar jih uporabljamo in kadar smo jih prisiljeni uporabljati zavajajo. Kot da bi nas nekdo hotel pretentati. Morda sami sebe pretentamo, a vseeno. V karticah je hudič.