Prejle sem gledal motivacijski video in razmišljal o prepadu med tistimi, ki so prilezli do nečesa in tistimi, ki hirajo na dnu. En izmed razlogov, zakaj se mi zdi, da veliko ljudi hira na dnu, je v t tem, da nimajo res želje da bi se pobrali in splezali na boljše. Le zakaj bi namreč to naredili, ko pa imajo ali dovolj potuhe kot prejemniki socialnih transferjev ali pa ker jim je povsem lagodno v službi s stalno plačo, ki pa je istočasno nizka plača. Hitro se namreč človek lahko samega sebe prepriča, da bi za večjo plačo bilo potrebne več vztrajnosti in več dela, več odgovornosti, in ker se vsak, ki to resno razmisli, tega dejstva lahko povsem zaveda, si več odgovornosti in vztrajnosti ne želi. Lažje je biti reven sluga brez resne odgovornosti, kot pa “nekdo”; kot tisti nekdo, ki nosi svoj križ, svojo odgovornost in je prav tako odgovoren za druge ljudi.
Misel je torej ta, da več ko država odvzema odgovornosti revnim, tistim na dnu, in jo nalaga na podjetnike, večji bo prepad med njima. Ne le zato ker bo revež po možnosti neto neto še manj dobil, pač pa tudi zato, ker bo zaradi cene časa podjetnika, ki nosi končno odgovornost, njegova ekonomska moč le še rasla na dolgi rok, tista revnega pa padala.
Še huje je, če se nekdo ki je reven, ali pa nima veliko kapitalske moči, želi lotiti nečesa, kjer bo ustvarjal dodano vrednost ne le zase, pač pa tudi za druge. Vse od pogodb so tako obdavčene, da se mu skorajda ne splača, morda niti toliko ne, da bi samo poskusil. Ali pa espe, tistih slabih 400€ na mesec je ogromno denarja, če ne veš ali ti bo uspelo najti dovolj strank in ustvariti ter potem še prodati, ko si komaj na začetku svoje podjetniške poti. In tako idejo o podjetništvu pustiš ter se zaposliš (če ti to uspe) v varni službi, po možnosti na javni upravi, kjer delaš nasprotno (odvzemaš vrednost, namesto da bi jo dodajal). Tvoj podjetniški duh tako počasi oveni. Težko je zjutraj vstajat, saj je tako ali tako vse brez-veze, z denarjem nisi zadovoljen, nič ni prav.
Le zakaj bi se vrgel v podjetništvo, ali kakršno koli produktivno delo, če me preveč stane… ni problema da ne bi hotel prevzeti odgovornosti. Slednja bi bila kvečjemu kaznovana s strani države prek davkov in otežkočena prek regulacije česa ne smem in kaj sploh smem… Če bi pa karkoli poskusil in mi ne bi prvič uspelo, da sem zguba.
Seveda niso vsi taki, ki tako razmišljajo. Nekatere prav malo brigajo ovire, ker ko jih vidijo pač nekoga najamejo da jih jim reši, ali pa si vzamejo čas, da jih sami rešijo. Ti prevzamejo najprej odgovornost zase in je ne prelagajo. Vzamejo svoja bremena in jih nosijo. Ko se jim ne ljubi tega ali onega, to težnjo ignorirajo, stisnejo zobe in naredijo. Morda se jim ne obrestuje na kratki rok, ampak na dolgi rok skoraj gotovo pri nečem uspejo.
Seveda je jasno, da prvi nima cilja, drugi ga pa ima. Jasno je, da ima prvi razloge zakaj tega ali onega ne naredi in svojo odgovornost prelaga na druge; drugi pa nosi svojo odgovornost in ima razloge zakaj bi bilo nesprejemljivo tega ali onega ne narediti.
Motivacija je namreč hudič če so vse kar pred seboj vidiš samo ovire. Motivacija ni problem če pred seboj vidiš priložnosti. Ampak priložnosti so skrite če ne premakneš riti. Neuresničen potencial nobenemu čisto nič ne pomaga, če je le to, potencial. Šele ko je uresničen se lahko pogovarjamo o čem konkretnem. Ampak kako nek potencial uresničiti, kako najti priložnosti, če so skoraj namerno pred nas postavljene ovire, ki nam skoraj po dizajnu preprečujejo, da bi se premaknili iz cone ugodja? Za nekatere je potrebna brca v rit, nekateri morajo izgubiti vse, da se premaknejo, nekateri zbežijo v tujino in se ne vrnejo (marsikje je že okolje toliko bolj spodbudno, da že samo to naredi razliko, spet drugje je pravna varnost boljša in so regulacije in davki nižji), spet tretji ne bodo pobrali svojih lenih riti za vsako ceno (upal bi si trditi, da so marsikateri od le-teh prisesani na državno pipico tako ali drugače).
En od načinov, tegadelj, da se zmanjša verjetnost za neproduktivnost in prelaganje odgovornosti, izvzemši vzgojo, je v tem, da se odstrani prepreke in ovire. Tako se oba ta naša posameznika postavi na enako začetno točko. Če se ni treba ubadat s “prispevki” in ostalimi nebodisigatreba birotkratskimi in pravnimi nesmisli, ki otežujejo ljudem življenja, in če se namesto tega “smejo” vsaj poskusit ubadat se z nečim produktivnim, s čimer služijo sočloveku, potem obstaja verjetnost, da se več od teh nauči nosit svojo odgovornost čeprav bi se v sedanjem sranju od sistema ne bi. Za tiste druge se nemara spremenilo ne bi nič.
Takole na hitro nekaj misli o tej temi… Res namreč mislim, da bi se lahko bolje pomagalo ljudem tako da se jih pusti na miru, ter da odgovornost za pomoč tistim, ki so pomoči res potrebni, (p)ostane med-osebna in zasebna.