Nesmisli na TV-ju: avtocestne omejitve

by

Ne gledam televizije. Ampak večraj, ko sem prišel domov, po sprehodu s psom, sem slišal nekaj govora na Pop-tvju o nižanju hitrosti na avtocestah. Priznam, nisem slišal začetka ampak ne morem drugega kot reči slednjega: Kdo je spustil taka dva neumneža pred kamere? Kako lahko nekdo trdi, da je prava rešitev znižati omejitev na avtocestah iz 130 na 90? Prava za koga? Državo? Seveda. Bodo še več kradli. Ali pa ko je en izmed njiju dal predlog, da se dvigne davke na stara vozila tako da ne bo noben pomislil kupiti starega avtomobila. Idiot. To že imamo prek višjih zavarovanj, cestnin in ostalih davščin pri močnejših avtomobilih z večjimi mašinami. In kaj nam je to prineslo? Nič drugega kot pa to, da si revnejši težje privoščijo star dober avto.

https://i2.wp.com/svobodni.files.wordpress.com/2013/09/sporocilo-tvja-ti-si-neumen.jpg

Ko sem začel voziti, sem imel Volvota S60 z 1.8 motorjem, ki je imel 110 konjev, 1997 letnik. Če ne bi bilo zvišanj cen bencina in če ne bi bil strošek zavarovanja, cestnine in tehničnega tako visok (več kot je bil avto vreden… torej brez bonusov za mladega voznika več kot 1000 EUR letno; avto sem prodal za slabega tisočaka) bi se še danes lahko vozil z varnim in zanesljivim Volvom. Tako sem zaradi posledic kretenizmov teh idiotov med regulatorji v državnem aparatu, ki zakone sprejemajo, plačal ceno na več nivojih, najbolj v tem, da imam sedaj sicer dobrih pet let novejši avto od prejšnjega, ki niti približno ni tako varen kot Volvo, pa grem skoraj stavit, da ima kljub nižji porabi več izpustov kot prej Volvo. Pa ne gre se sedaj da je bil Volvo… gre se za to da je to en izmed avtomobilov prejšnjih generacij, ki je bil svoje čase en izmed varnejših, pa tudi kar precej luksuza je imel noter za relativno nizko ceno. Ko bi le ne bilo teh fardamanih regulatorjev.

Seveda pa je tu omeniti tudi to, da je za okolje bolj problematično to, da se venomer dela nekaj novega zaradi tega ker je povpraševanje zaradi državnih pravil umetno višje kot bi bilo sicer. Staro namreč ob neuporabi ni več del ekonomije in je za stran. S tem se v bistvu ustvarja smeti. Na področjih kjer ni veliko regulacij je zanimivo videti, da se stare reči vračajo v uporabo ali hrambo zaradi takih ali drugačnih razlogov in ne povzročajo smeti. Kvalitetno orodje na različnih področjih je zelo zgovorno pri tem, pa tudi ponekod z vozili (nekateri deli ZDA, VB, na drugačen način nerazvite države,…), pri orodju je namreč tako, da je povpraševanje po tudi več kot dvesto let starih orodjih za uporabo kot za starine večje kot kdajkoli prej, za nove pa prav tako. Rešitev za okolje torej ni več regulacije, temveč kvečjemu manj.

Če pa se vrnem na temo vozil in omejitev na avtocesti. Najprej naj mi ta dva vsegagliharja pokažeta študije o katerih govorita, državne načeloma ne štejejo (zaradi morebitnih prikrojitev podatkov v prid državne politike). Zasebne študije, ki sem jih jaz bral pred dvemi leti so namreč kazale nasprotno. Omejitve (študije iz Kanade in Avstralije) kažejo na to, da omejitve povzročajo nesreče, ne pa odsotnost omejitev (ali pa vsaj nerazumne omejitve napram razumnim). Za eno študijo se spominjam, da je pisalo, kako so naredili eksperiment. Dva identična odseka vsak svoja omejitev. Ena omejitev je bila postavljena na zaokroženo povprečno hitrost 85% ljudi, druga je bila nižja od te. In lejga zlomka. Pri prvi ni bilo zaznati nobene nesreče. Pri drugi je bilo nesreč več, predvsem zaradi “neprilagojene hitrosti”. Po daljšem raziskovanju (mislim da eno leto) so ugotovili, da ljudje vozijo tako hitro kot se počutijo varne. Večina ljudi se počuti varne pri določeni hitrosti med drugim tudi zato ker ima večina ljudi avtomobile iz določenega segmenta generacij vozil, ostalih 15% pa ima novejše ali starejše avtomobile. Ti vozijo ali počasneje ali pa hitreje, odvisno od avtomobila in psihičnega stanja posameznika.

Razlogi za nesreče so bili večinoma v tem, da so ljudje zaradi prenizke omejitve postali nestrpni, še posebno tisti z novejšimi boljšimi avtomobili, ker omejitev ni bila razumna. Razlika v hitrostih prehitrih, prepočasnih in tistih “ki vozijo po pravilih” je bila prevelika in tegadelj je bilo povečano tveganje za nesreče… in le te so se tudi zgodile. Prav tako je bilo moč zaznati določeno število ljudi, ki so vozili točno po predpisih, in nemalokrat je tudi to pripeljalo do nesreč, ker so ti posamezniki imeli pred seboj strah pred kaznijo namesto sodelovanje v prometu. Torej je smiselno trditi tudi to, da omejitve same povzročajo nesreče.

https://i2.wp.com/svobodni.files.wordpress.com/2013/09/tv-program.jpg

Ta trditev, da omejitve same zase povzročajo nesreče ni tako neumna kot bi si kdo mislil. To so mnogokrat dokazali tudi Nizozemci, ko so nekdaj ceste preoblikovali v kvazi-pločnike (tlakovane površine), ki so namenjene vsem udeležencem. Ne glede na to ali tabla za omejitev obstaja ali ne, se je izkazalo, da je tako imenovana anarhija v prometu ne samo zmanjšala količino nesreč na isti ulici/cesti, ampak jih je celo izničila. Zakaj? Ker ljudje niso bili več vezani na predpise kot take, ampak na odnose med soudeleženci v prometu. Ko so vsi udeleženi v promet, je najmanjši skupni imenovalec pešec in tegadelj je treba paziti nanj ne glede na to ali si voznik ali kolesar. Pazljivost in počasnost se je zmanjšala torej pragmatično rečeno zaradi socialnih in fizičnih ovir. Prve, socialne, so ljudje, druge pa tlakovane ceste.

Ko sem pri tem, je smotrno omeniti tudi kar nekaj pogovorov s slovenskimi policisti, ki sem jih večkrat v preteklosti tudi sam imel… Popolnoma vsi so potrdili, da so omejitve bedarija in ne rešijo nič. Povzročijo kvečjemu to, da se poveča količina kršilcev in da ljudje bolj sovražijo policaje in se jih bojijo. Zgodi se polarizacija med vladajočimi in med nadvladanimi, kar ni koristno zaradi več razlogov, med drugim je po policistovem mnenju ti predvsem zaupanje v pravno državo in v policijo in njeno koristnostjo in kredibilnostjo. Tudi radarji ne rešijo situacije, saj so namenjeni, po besedah policistov, le pridobivanju sredstev za občino oz. državo, še posebno stacionarni radarji. Slednjim se pa občani tako ali tako ogibajo in dirkajo po odsekih ki niso pod nadzorom. Seveda je pa prav tako moč dobiti kar dobre podatke, kje policija sploh lahko nestacionarno meri hitrost, vsaj na regionalnih cestah, saj ne smejo biti kar povsod. In to je po mojem mnenju tudi prav, ampak to je čisto druga zgodba.

Edina preverjena stvar, ki so jo omenili vsi policisti, in ki je posledično tudi potrjena s strani prej omenjene študije iz nizozemske in gotovo še kakšne tretje (bi moral preverit), je to, da so fizične ovire najbolj zagotovljena oblika nadzorovanja hitrosti. Pa naj si bo to v obliki zožanja ceste, makadam, tonalitne kocke v pasovih ali pa celotne tlakovane površine, mali ali veliki ležeči policaji, med drugim tudi ljudje.

Če želijo dobre ceste, ki so varne in količkaj predvidljive, predlagam omejitve, ki so postavljene ob 85% hitrosti kot prej omenjeno, s tem da omejitev ni vsiljena ampak je veljavna samo ob primerih nesreč. Lastnik ceste torej v sodelovanju z zavarovalnicami in podobnimi agencijami poskrbi, da bo v primerih nesreč ugotovljeno kdo je bil kriv in če je vozil s preveliko hitrostjo (ugotovljeno zaradi “omejitve” ki ni več omejena hitrost, marveč priporočena hitrost), bo globa avtomatično toliko in toliko višja. Taka politika omogoči ljudem da vozijo količkaj svobodno ob zavedanju da izven “omejitve” niso več varni pred visokimi stroški poravnave. Tu mora biti tudi jasno, da sem zelo močno pristaš strogega prava, sicer ne s strani države, ampak samostojnega neodvisnega pravnega policentrizma, ki ne prelaga odgovornosti ob plačilu na državo ampak na tiste, ki jim je krivec blizu. To je lahko neka “mutual aid society”, lahko družina, lahko katerokoli združenje ljudi, ki nosijo del cene v kolikor posameznik sam ni zmožen nositi celotne teže plačila poravnave.

Kadar so ljudje povezani in se poznajo je lahko taka povzročitev nesreče iz malomarnosti na plečih tebi bližnjih lahko veliko bolj boleča iz več razlogov. Poleg tega, da je tak način pravde deloval v preteklosti precej bolje kot pa dandanes državni pravni sistemi. Primer za to so zgodnji Common Law in Brehon Law, pa tudi druga obstajajo.

Da pa ne idealiziram, se da stvari izpeljati že sedaj in prej veliko hitreje. Omejitev se že sedaj lahko zakonsko spremeni v priporočeno hitrost, policija še vedno lahko meri če želi, ampak kršitve javi zavarovalnici lastnika vozila slednja pa lahko to beleži in za višje tveganje ob pogostem preseganju hitrosti upošteva pri višini zavarovalnine, ki bi se tveganju primerno lahko povišala z zato navedenimi razlogi. Zavarovalnica bi prav tako lahko veliko bolj pravilno lahko iz zbranih podatkov podala oceno krivdnega plačila poravnave ob morebitni nesreči in sodišču predložila veliko bolj natančno sliko osebe in njenih cestnih navad kot pa je to možno sedaj. Tako bi se pravičnost pravdnega postopka povišala, svoboda na cesti bi se prav tako povišala, če mene kdo vpraša bi se povišala tudi stopnja varnosti in na dolgi rok tudi kultura vožnje.

Seveda je pa to težko politično sprejemljivo, saj državi odvzema načine prihodkov in načine kontrole nad državljani.

 

Addendum

Ko sem tisti dve študiji pred časom bral, si nisem mislil, da ju bom kdaj primoran citirati, natisnil pa ju na žalost tudi nisem. sedaj pa jih ne morem najti. Kljub temu pa je moč najti druge študije, ki potrjujejo iste principe. Če je namreč princip pravilen, ga je moč dokazati ali prikazati v več kot eni študiji na več kot eni geografski lokaciji.

Dodatni viri:

 

2 thoughts on “Nesmisli na TV-ju: avtocestne omejitve”

Leave a Reply to Matic Jelovčan Cancel reply