Marsikdo dandanes še vedno prepričuje, da če si rojen reven, boš umrl reven. Zato se upravičuje državno prerazporejanje denarja progresivno bogatih, da se ga dá revnim. Vprašanje je, če je to sploh res?
Zato naredimo miselni eksperiment. Če revež lahko dela in obdrži 100% kar zasluži, lahko začne pri manjših delih. V tej hipotetični situaciji država ne regulira ekonomskih odnosov med ljudmi.
Recimo da je za začetek ta naš revež istočasno brezposeln in brezdomec. Recimo da se odloči da noče biti več na cesti. To pomeni, da mora začeti prevzemati odgovornosti. Treba bo delat. Ampak službe ki so okoli, ne zaposlujejo lenuhov, brezdomci se pa tu v našem primeru smatrajo za lenuhe.
Za začetek torej vzame krpo od svojih starih cot in recimo, da se spravi loščit čevlje na ulici. Ko se ga prvi usmili in mu vrže nekaj kovancev za trud, se lahko odloči, ali bo šel kupit boljše loščilo, ali pa literco vina.
»Ne! Če hočem na boljše, bom kupil loščilo,« si reče.
Po enem mesecu dela ima že nekaj stalnih strank, in dovolj denarja za loščilo, za nove krpe, stolico, prav tako pa ne rabi več trošiti časa za beračenje. Sedaj si lahko kupi hrano in pijačo s prihranki od dela. Ni več berač! Še vedno pa spi pod mostom.
Zato, ker se je odločil, da bo vložil še nekaj denarja v boljšo opremo, in je izpilil svojo tehniko ter s tem tudi pridobil nekaj časa, dobiva tudi nove bogatejše stranke. Tu se lahko zgodi nekaj reči. Možno je, da nekdo vidi njegov potencial, in ga zaposli zasebno v svoji firmi. To bi takoj rešilo tudi del njegovega bivanjskega problema, ker bi morda lahko zaslužil dovolj, da si najame vsaj eno sobico za topel spanec ponoči. Ampak recimo, da se to ne zgodi.
Recimo, da ta naš loščilec čevljev pride na točko kjer ne more na dan zaslužiti več kot zasluži in ni dovolj za sobico. Šment. Nekaj bo treba storiti. Če je dovolj preudaren, bo s seboj naslednji dan privlekel kolega, ki je na enakem stanju kot je bil on prej. Tisti dan ne bo veliko zaslužil. Odloči se namreč, da svojega kolega nauči loščenja čevljev. V zameno za to se zmenita, da bo prvih nekaj loščenj vsak cent šel k temu našemu loščilcu, drugi dan pa lahko začne zase delat, v zameno za znanje pa bo recimo pol zaslužka dal temu našemu loščilcu. To se mu bo obrestovalo, saj če bi začel iz nič, bi dobil manj posla in ker ne bi še nič znal ne bi mogel računati toliko kot bo računal sedaj.
Zdaj ko sta dva, gre posel še bolje. Nekje sta našla še dva stola in jih privlekla na pločnik, kjer je njuno običajno mesto. Sedaj je med mimoidočimi že znano, da vsaj en od dveh dobro lošči. Še bolje: ko se lošči čevlje, lahko stranki klepetata. Po nekaj mesecih si ta naš loščilec prišpara dovolj denarja, da lahko kupi šotor. Ne rabi torej več živeti v bedi kot prej. Ni še perfektno ampak bolje kot prej. Posel jima gre kot po maslu, in oba se odločita, da bosta še več ljudi naučila loščit ker bosta oba od tega imela korist. Morda gresta in odpreta firmo, skupno firmo, ki jo registrirata pri lokalnem odvetniku (recimo da se podjetij tu ne regulira kot jih hiper-reguliramo danes). Tako si lahko počasi postavita podjetje, ki lahko berače dviga iz revščine, in končno si tudi sama lahko vsak zase privoščita svoje stanovanje.
Zdej si pa predstavljajmo, da je tako komplicirano razumet kako lahko legalno delaš in si zaslužiš denar, da se ne bi noben od teh dveh beračev znašel v sistemu. Espe je drag ker moraš dovolj zaslužit, da plačaš prispevke od katerih nimaš tisti trenutek nič koristi. ostale firme pa potrebujejo nekoga ki zna s številkami… tega pa nimata na razpolago, morda tudi njun IQ ni dovolj visok za kompleksnosti ubadanja z »naprednim« računovodstvom. Da se o zakonodaji in pravu sploh ne govori.
Namesto, da bi si torej najprej en izboljšal življenje, potem pa zaradi tega izboljšal vsaj možnosti po zgledu, če že ne zaradi zaposlitve drugih, se nič od tega ne zgodi. Še huje je ko zaradi morebitnih mesečnih prihodkov, ki so nezasluženi, s strani države, ti naši berači nimajo povsem nobenega razloga da bi izboljšali svoja življenja. Kdo je tu torej kriv za njihovo ostajanje med reveži?
Zakonodajalec, regulator, dacar in tisti kreteni, ki so po teh državnih storitvah povpraševali.
In nadvse sebično in kriminalno ter ogabno je, kako etatisti onemogočjo ljudem da si iščejo svojo srečo po svojih zmožnostih in voljo po svoje.