Samo ti veš kaj je najbolje zate, oziroma če si kristjan, veš, da Bog ve kaj je najbolje zate. Za razliko od države ti Bog nič od tega ne vsili. Edino kar insistira, je to, da nosiš posledice svojih odločitev, takšnih in drugačnih.
Zato, ker Bog svoje volje ne vsiljuje, je tudi kristjan naj ne bi smel (ker bi se sicer lahko postavljal na višjo pozicijo kot je Bog sam).
Poplnoma svoboden trg ne pomeni volje trga, ker slednja ne obstaja. Trg namreč ni bitje ali organizem, kakor tudi ljudje nismo mravlje. Trg je samo opis stanja med ljudmi, ki si stvari izmenjujejo. Nesvoboden trg je praviloma izjemno reguliran trg (s strani države), pretežno svoboden trg nima veliko regulacij, popolnoma svoboden trg pa je trg izven spektra ali moči držav, med posamezniki ki jo ignorirajo in pa seveda na mestih, ki jih ni mogoče regulirati (kot recimo deep web, preko blockchaina in drugih decentraliziranih oblik plačevanja).
Ena stvar, ki jo moramo vedeti je tudi to, da denar sam zase ni zloben, nima te lastnosti. Denar je samo medij za izmenjavo. Pri tem je zopet problematična država, ki kontrolira količino denarja v obtoku in prek inflacije krade kupno moč denarju (praviloma okoli 2% na leto).
Marsikdo bi morda dejal, da je svoboden trg obupen, ker bi zavladali kradljivci, mogotci, megalomani, itn., pa vendar temu, tudi zgodovinsko gledano, ni tako. Slednji so vedno (!) problematični le ko obstaja vera ali zaupanje v legitimnost monopola družbenega prisiljevanja (t.j. države), ki tem megalomanom in kriminalcem sploh omogoči moči, ki bi bile sicer človeku brez te sprevržene vere v nujnost zla države onemogočene in nedostopne, ali pa vsaj nelegitimne, kot so bile v družbah brez centralne moči (prim. srednjeveška Irska, Islandija, predkolonialna afrika, kjer se je pravo uveljavljalo prek Xeerja, izvenkolonialna severna Amerika do 1850, itn.).
Za razliko od situacij, kjer vlada država, so bile neregulirane skupine ljudi zgodovinsko gledano skoraj vedno bolj miroljubne kot tiste, ki so imele mitologijo močne osebnosti in so bile v svobodni konkurenci z vsemi ostalimi. Vera v nujnost države jih je uničila, ne pa kajkoli drugega. Še menoniti in anabaptisti niso več to kar so nekoč bili.
Vse to ima veze s svobodnim trgom to, da je edini, ki ima legitimnost kar koli urejati Bog, ne pa država in državno reguliranje in obdavčevanje ljudi na trgu je ne le nelegitimno, pač pa kriminalo in izjemno škodljivo.
Če ti kot posameznik namreč ne smeš ponuditi ljudem na trgu storitve, ki bi bila v neskladju z dano zakonodajo, četudi želiš s tem ljudem služiti in bi ljudje radi od tebe to kupili, je storjena ogromna škoda. Še huje je, ko lahko posluje samo tisti, ki upošteva pravila, ki jih v interesu lobijev, elit in častihlepnih intelektualcev, torej velikih in častihlepnih, piše država, kar pomeni da za povprečnega človeka ni smiselno da bi služil sočloveku s tem da bi delal stvari ki so skupnosti okoli njega koristne.
Ali naj drugače rečem: kaj ti pomaga če znaš loviti ribe in jih dobro peči, če pa jih sploh ne smeš, ker bi za to moral imeti licenco za lov in za ostale stvari, potem imeti registrirano podjetje, ki ima poslovne prostore, ki morajo zadoščati ne standardom potencialnih gostov, ampak države; potem potrebuješ delovno dovoljenje in pa celo vrsto drugih dovoljenj in licenc preden sploh začneš. Če ti uspe slučajno začeti poslovati, moraš najeti vsaj eno računovodjo, naročiti davčno blagajno, ker ti samemu ne bo uspelo voditi knjig in upoštevati pravil države, da sploh ne govorimo o tem, da ti bo država ukradla več kot dve tretjini zaslužka če ti sploh ostane dovolj da si karkoli izplačaš.
To, da znaš loviti ribe in jih peči ter želiš sočloveku služiti je hvalevredno ampak kljub temu ni dovolj da bi lahko sploh karkoli od tega delal, če nisi tak mazohist, da se boš dal vpreči v težak jarem državnih zakonov in regulacij.
In ja, svoboden trg je lahko kar se tega lažji, pa vendar ima bolj smotano lastnost, da so si vsi pred naravnim zakonom, ki ga je ustvaril Bog (beri Akvinskega, ali pa kaj od Franka van Duna za prakseologijo,…), enaki in to pomeni dolgoročno večjo odgovornost oz. odgovorno ravnanje, saj je edina reč, ki ti lahko poveča prihodek in količino gostov kvaliteta, ki jo proizvajaš in dobra beseda… z drugo besedo, v prostem trgu je važen tvoj ugled, ali sloves (ang. good reputation).
Če v prostem trgu vidiš, da je na trgu nepravičnost je tvoja odgovornost ne da greš apelirat na nekoga, ki ima moč (država, občina) da tega izrine ven, pač pa da se na trgu udeležiš kot nekdo ki ponuja storitev ali izdelek in ponudiš konkurenčen izdelek po bolj pravični ceni in z boljšo kvaliteto.
Trg postane “smotan” ko kristjani in “dobri ljudje” niso vanj vključeni in ko za dosego ciljev apelirajo na državo oziroma na silaka.
Apeliram torej na vsakega kristjana, da ne razmišlja samo o tem, kako bi dobil službo za to da bo plačal svoje račune. Plačati svoje račune se zdi na prvi pogled odgovorno in zadosten razlog za to, da si pri nekom zaposlen. Pa vendar je veliko prevečkrat (ne vedno) na prvem mestu misel “kako bom poskrbel zase in za svojo družino” ne pa za sočloveka. Seveda je lahko realnost drugačna in z zasluženim denarjem kristjan dela odgovorno Bogu na slavo in čast tudi če je zaposlen, ne trdim da je to nemogoče. Pa vendar. Zdi se mi, da je kristjan, ki vidi da neka stvar ni tako kot bi morala biti, da ni v slavo Bogu, dolžen morda kot dobrovoljni darovalec ali pa kot podjetnik nekaj storiti glede tega. Kristjanova naloga ni, da pokliče državo in reče “dajte več socialnih transferjev, dvignite davke, plačajte to iz državnega denarja”.
Ne! To je nadvse neodgovorno prelaganje odgovornosti in plačila na državno telo, ki bo denar dobilo tako da ga bo prek davkov pokradlo od vseh državljanov in jih s tem okradlo dela svojega zaslužka. Ravno nasprotno mora storiti. Kristjanova naloga je gotovo prej, da ko vidi potrebo, da ji direktno odgovori. Če vidi povpraševanje po zdravstvenih storitvah, ki jih državni zdravstveni sistem ne opazi ali pa jim ne zadosti recimo, pravilen odgovor ni, da reče “bo že državno zdravstvo poskrbelo” niti ne pritisk nanj, pač pa če je zdravnik, da služi bolnemu, če ni, pa da najde nekoga ki je zdravnik. Trdim, da je prav tako bolj važno reagiranje na potrebo in da zato ignoriramo državo, kot pa da zamahnimo z roko in rečemo “hja, saj bi pomagal, saj bi svojo zasebno kliniko odprl, ampak je protizakonito.” Moje mnenje je, da nas bo Bog sodil ne samo za stvari ki smo jih naredili prav in narobe, ampak tudi za stvari ki jih nismo storili, pa bi jih lahko.
Naj dam še nekaj možnih primerov. Recimo da kristjan vidi da zavarovalniške storitve niso pravične. Menim, da njegova naloga ni, da s transparenti protestira, saj s tem samo zapravlja čas vseh in ne doseže skoraj nič. Prej bi rekel, da je kristjanova naloga to, da vsaj daruje kot posameznik za nekoga pri katerem vidi potrebo, požvižgaje se na birokracijo, in pa naslednjič pri svoji cerkvi poskusi postaviti neformalno skupino za medsebojno pomoč. Če je tako skupino možno še formalizirati je še bolje, ker lahko sprejmejo donacije tudi na bančni račun, ne le v gotovini in v materialnih rečeh, pa vendar so birokratski postopki za ustvnovitev finančne institucije, ki se ukvarja z mikro-zavarovalništvom težko vzpostavljive ali pa celo protizakonite. Predlagam zopet, da se državo preprosto ignorira. Seveda je tukaj lahko strah pred kaznimi, pa vendar je jasno, da boš kaznovan ker v služenju Kristusu želiš služiti sočloveku, mar ne?
Ali pa recimo, da vidiš, da sodniki v državni sodniji ne odločajo pravično (toliko o “pravni državi”). Le kako boš to popravil? Sodstva ne moreš kar tako spreminjati. Seveda odgovor prav tako ni “gremo na proteste” … ste že kdaj slišali, da bi protesti dejansko kaj rešili, razen da povzročijo še več nepravičnosti, če ne drugega zato, ker se nemara vedno zraven prilima prevej nebodisigatreba vandalov, ki uničujejo zasebno lastnino. Kristjanova naloga je najprej naj ne laže, naj ne krade in tako naprej (saj poznate božje zapovedi, kajne?), torej da najprej pomede pred svojim pragom, potem pa morda, kot v prejšnjem primeru, gre do svoje lokalne cerkve in se pogovarja o tem, kako bi lahko najprej znotraj cerkve, potem pa morda še v zunanjem svetu, postavili skupino za krščansko mediacijo in morda arbitražo… To ne bi smelo biti težko, ker imamo svoj standard pri Bogu in vemo, da bo na koncu Bog sodil vse, in se v bogaboječnosti lahko zato odločimo da mu služimo tako, da razrešujemo spore ter povečujemo pravičnost. Če je le možno in če je želja po tem, da se naredi tudi nekaj na zunaj, je koristno, da na povsem neformalen in nevsiljiv način poskušamo tudi med drugimi razrešiti spore in morda ustanoviti Mediacijsko ali alrbitražno agencijo, ki se ukvarja z razreševanjem sporov ter damo bolj pošteno ceno kot ostali iz tega segmenta trga.
V kolikor te tri primere prestavimo v svobodni trg brez države in brez institucij, ki imajo monopol nad prisiljevanjem, je seveda očitno, da v takem stanju tudi ni nikogar, ki bi lahko kristjanu preprečil da naredi podjetje, pa naj si bo neprofitno ali profitno, ki je bolj pošteno in najprej služi Bogu zavoljo služenja sočloveku. Če na trg daš storitve, po katerih ljudje povprašujejo, in po katerih je potreba, še posebej če so te storitve pravične, dobre in poštene, je zelo težko verjetno, da bodo ljudje izbrali storitve, ki niso skladne z njihovim lastnim povpraševanjem. Razen seveda, če imaš državo, ki te lahko izrine in ljudi podkupi z “brezplačnimi storitvami” ki so financirane iz davkoplačevalskega (pokradenega) denarja.
Če grem na malce lažje primere, pri katerih je tveganje neprimerljivo manjše tudi dandanes v tej etatistični družbi, je gotovo preprosteje. Če vidiš, kot kristjan, da lokalna pekarna posluje nepošteno, zaračunava previsoke cene in meniš, da lahko narediš stvari bolje za bolj pošteno ceno, seveda lahko narediš stvari neformalno, pa vendar lahko odpreš pekarno in s tem postaneš konkurenca tistemu peku. Posledica tega, še posebej če ti uspe in ljudje kupijo raje pri tebi kot pri njem, bo ali da bo moral povečati kvaliteto storitev, ali precej spustiti ceno, ali pa bo bankrotiral in izgubil stranke. Nič se ne boj, te posledice so povsem pravične in nič ti ne sme biti žal zanj, če je bil nepošten. Posledica nepoštenja je, vsaj na dolgi rok, pošten padec na trda tla. Ampak pazi, to da si zdaj ti tisti, ki ima večinski delež tega lokalnega pekarskega trga ne pomeni, da si lahko len. To ni krščansko. Prav tako pa ni pošteno in kaj hitro lahko zapadeš v častihlepje in pohlep tudi sam. Temu nisi imun. In če se to zgodi, je kajhitro lahko za ovinkom greh ljubezni po denarju, pred katerim nas svarita sv. Pavel in Jezus, in tudi strm padec na trdna tla ko se pojavi nov konkurent, ki je še bolj pošten in kvaliteten kot ti. Ne drzni si pa iti do občine in države, da bi zavaroval svoj morda celo naraven monopol. To je škodljivo, grešno, pohlepno in posledično tudi zlo.
S tem sem hotel pokazati, da vloga kristjanov na trgu ni da samo pasivno iščemo službo, ampak da iščemo rešitve in da jih tako ali drugače udejanimo. Če to storimo neformalno, ob ignoriranju države, kot je s tem začel delati Uber (čeprav morda celo nekrščanska organizacija), ali pa na povsem zakonite načine z odprtjem podjetja, s tem ne služimo nekemu mamonu, pač pa sočloveku in Bogu. Ustvarjamo dodano vrednost, in je ne odvzemamo.
Biti pravična konkurenca na trgu je to, kar omogoči pravičen trg, ne pa zahteve po državni regulaciji. Ti, če si kristjan, si lahko ključen, da se stvari res spremenijo na bolje predvsem tako, da si vključen v poslovnem svetu kot konkurenca posvetnim poslovnežem. Brez pravičnih krščanskih podjetij nam lahko sledi predvsem potrošništvo, ki nam je tako nadležno in nepravično. Tako da bodi ti, če si kristjan, konkurenca tej nepravični zmedeni potrošniško usmerjeni kronyistični družbi.