Država je umrla…

Se še spominjate slavnih besed Nietzcheja: “Kje je Bog? […] Umorili smo ga, – vi in jaz! Mi vsi smo njegovi morilci!” Čeprav Boga taka izjava ne ubije, je imel po svoje prav. Za ljudi je Bog postal mrtev. Njegovo izhodišče je bilo, da boga danes ni več. Ubili smo ga mi s svojim vztrajanjem pri veri v religijo samo. Če gledamo iz teološkega vidika, je Boga, Jezusa, ubil naš greh. Ampak Jezus kot popolnoma Bog in popolnoma človek je v svojem bistvu večen neumrljiv Bog in še vedno živi, pa še vstal je odm mrtvih da to potrdi. Nietzche torej v bistvu pravi, da nismo umorili Boga samega, pač pa religijo, navade, tradicije, nek smisel, ki je na nek način v bistvu človeški konstrukt, ne pa rezultat dela nekega božanstva. Tako je za keltske Irce v četrtem stoletju za resničnega veljala zgornja trditev, ko so prostovoljno (za razliko od mnogo drugih kontinetalno-evropejskih pokristjanjevanj) želeli sprejeti nov način življenja, v svoja življenja vpeljati novo paradigmo, ki se je bolj skladala z realnostjo sveta kot njihove prej poganske religije in mitološka božanstva. Ubili so staro religijo.

Morda se sprašujete, zakaj sem začel s citatom o umoru religije. Kaj ima država veze z religijo? Kaj so neke reči, ki jih smatramo za lastnosti religije? Načeloma so to simboli, ki so na raznih mestih (zastavah, ščitih, emblemih,…). Potem so tu tudi junaki, ki so voditelji, ponavadi si te junaki lastijo lastnosti nadčloveka, božanstva, zelo so močni, ali pa imajo kakšne nadnaravne moči. Prav tako z religijo povezujemo pesmi, himne, besedila, ki so napolnjena z besedami pripadnosti, čaščenja, slavljenja, hvale tistemu božanstvu (ali večim), ki predstavlja to religijo. Božanstvo samo pa, z razliko krščanskega Jahveja, je ponavadi nekakšen “control freak,” ki s silo vse nadzoruje in ki se večno bori proti neki drugi sili, od človeka pa zahteva neomajno predanost in žrtvovanje, od njega zahteva slepo zaupanje. Ima tudi duhovščino ki za božanstvo izvaja in ljudi tudi sili k poveličevanju, slavljenju, čaščenju, itn. tega božanstva; ter tudi gardo, vojake, ki v imenu božanstva brani duhovščino, templje, itd. Skoraj sem pozabil, vsaka religija (načeloma razen krščastva) ima tudi svoje templje, monolitne velikanske zgradbe namenjene bivanju tega božanstva.

Kaj ima torej država veze z religijo? V skoraj vseh pomenih sta si praktično enaki: vsaka država ima svoje simbole (zastava, grb, emblemi,…), pesmi (himne, hvalnice, narodne, nacionalne in patriotske pesmi,…), junake (mitološko obarvane osebe z nadnaravnimi močmi, vojaški generali, uporniški junaki ki so porazili zlobenga sovražnika,…), duhovščino (kralj, predsednik, ministri, delavci javne uprave), svojo gardo (vojska, policija, narodna garda,…), templje ki predstavlajajo legitimnost in božanskost poslanstva države (ministrska poslopja, parlament, gradovi,…), ter nenazadnje božanstvo samo, ki pa je tokrat namesto neke jasne vizualne predstave le še nek umetno ustvarjen konstrukt, entiteta, ki smo je vajeni in o njej in njeni legitimnosti sploh ne razmišljamo, samo sprejemamo jo in se ji slepo klanjamo, jo častimo, poveličujemo jo v zvezde, plačujemo ji svoje davke. Sužnji smo jí. Lažemo si, da je država kaj drugačna od lažne religije, da je bolj vrla, civilizirana, pravična, tej laži pa verjamemo.

Že od nekdaj se ta slika mogočne, s silo vladajoče božanske entitete, vrača. Vedno znova nasedamo tem etatističnim religijoznim zvijačam posvetne, državo slavilne srenje, ki jo želi za izkrivljanje zakona in človekovega dostojanstva, svobode. A lej ga zlomka, ni povsod tako. Tam, kjer so ljudje, velikokrat zaradi integritete krščanskih skupnosti (zopet primer evangelizacije Irske, Sv. Patrik in podobni) prostovoljno pustili razumu svojo pot, se znebili svoje stare paradigme, tam so lahko živeli brez monopola nad uporabo družbene prisile, če pa je le ta obstajal, recimo Rimski imperij kontinetalne evrope, pa zapisi o krščanskih skupnostih pred 4. stoletjem pričajo da so, večidel pacifistične, krščanske skupnosti tako (pozitivno) vplivale na ljudi zaradi integitete svojih radikalnih dejanj, da Imperialne sile niso imele več dobrega nadzora nad ljudmi, slednji pa so bili večinoma miroljubni. Dogajalo se je celo, da so iz moralnih razlogov ljudje odhajali iz vojsk in javnih služb, ko jim je bilo pa ukazano, da naj koga umorijo, so pa zanalašč zgrešili in ukaze prekršili ter s svojim življenjem protestirali proti oblasti. Anabaptisti so bili kasneje ena izmed redkih denominacij, ki so se šle radikalno krščanstvo in pacifizem, zaradi česar so jih na žalost tudi kristjani kontinentalne evrope pomorili. Danes sicer še v majhnem številu obstajajo le še v severni ameriki, kjer velja svoboda do (tudi verskega) izražanja za nekaj izjemno pomembnega, če ne celo svetega. Če bi v 4. stoletju Rim ne postavil krščanstva kot uradnega, bi nemara evropa izgledala danes mnogo bolj pacifistična in miroljubna kot pač je. Morda bi držav sploh ne imeli več. Morda bi bili evropejci svobodni.

“Družbe se premikajo naprej zato, ker jih posamezniki premikajo naprej. Ker se okolje giblje naprej samo zase, družba brez glasu posameznika stagnira, zamrzne, in se navsezadnje samouniči. Če je posameznikov glas onemogočen, se družba ne premika več. To je še posebno res če je bil posameznik zavrnjen, ali pa če tja ne spada, se z družbo ne ujema – to pa zato, ker je bil glas dobro prilagojenih že slišan. ”
— Jordan B. Peterson, (Religion, Sovereignty, Natural Rights, and the Constituent Elements of Experience, 2006)

Tega morda nikoli ne bomo vedeli, kaj bi lahko bilo v evropi, a vemo pa, da lahko s svojimi dejanji na miroljuben način povzročimo (umorimo) samouničenje ne le religije, do katerih ima vsak danes bojda svobodo, ampak tudi državo kot konstrukt in institucijo prisile.

Mnogo ljudi fantazira o revoluciji, o boju za pravico. Želimo si svobode. Vsaj nekateri. Nekateri verjamemo, da lahko s soljudmi dosežemo veliko brez da bi kratili njihovo lastno svobodo. Na nek način o ravno teh rečeh poskuđajo probematizirat dandanašnji filmi o distopični prihodnosti.

Ste že gledali ali brali Hunger Games (Igre lakote), ali pa Divergent (Razcepljeni), The Giver (Varuh spominov), itn.? Ste opazili, da se gredo te tematike o državi, o elementih prisile, ki so družbeno in za posameznike (ki so ponavadi drugačni) nepravične, uničevalne, nasilne, in to državo, sistem, mora skupina ljudi uničit. Iz zgodovine poznamo take primere in vedno je velika nevarnost, ki se ponavadi tudi uresniči, da prej uporniška stran, ki je želela pravico, ustvari svojo verzijo represivnega aparata, kot da so pozabili na svojo prejšnjo situacijo. Prepovedo simbole, pesmi, itd. In zopet se znotraj tega novega sistema rodi novo uporniško gibanje, ki ga sistem hoče uničit, gibanje pa sistem. Paradoks je rojen.

Kot sem že prej raziskoval, pa ni treba da ustvarimo nov paradoks. Ne rabimo (nasilne) revolucije. Vsaj ne take, kot jih prikazujejo filmi (ne preko sile iz ene strani proti drugi). Če to pomeni, da se moramo biti boriti za svoja prepričanja, tudi če to pomeni našo gotovo smrt, je gotovo odgovor pritrdilen. Borba pa je kljub temu legitimna, kot Ron Paul pravi, samo v samoobrambi, kot kaj drugega pa ne. Se pa ne želim preveč ustavljat na vprašanju borbe, pač pa želim, da razmišljamo o tem, kaj je že možno, kako lahko skozi danes dosegljive kanale prispevamo k večanju naše svobode.

“Nasilna revolucija? Noben človek principov je ne zmore odstraniti kot možnosti. Na koncu pa je noben tak človek ne more zasledovati kot resničnosti.” — Jeffrey Tucker, Liberty.me

Prav tako moramo opustiti mišljenje, da je država v svojem bistvu dobra, prenehati moramo z nenehno idejo ponavljajoče se oblasti (češ, z vsakim uničenjem oblasti nastopi nova). Lahko debatiramo kaj in kako, ampak na koncu moramo gotovo priti na točko, kjer je začetek “upora” ne v rokah kolektiva in nekega voditelja ampak v rokah vsakega posameznika. Vsak je lahko tak kot lik Katnis Everdeen recimo. Vsak bi moral živeti po resnici, ali kot je Ghandi enkrat rekel: “bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu”, da živiš v skladu z resnico ki jo verjameš. Na koncu dneva pa niti ne vem, kako lahko ljudje živijo v skladu z lažjo, so mar tako zaverovani v tisto laž, da resnično verjamejo v njeno resnico? Morda.

“Ne morem si predstavljati, kako boleče mora biti, da zavrneš resničnega samega sebe za to, da bi živel življenje laži, da bi ugodil ostalim.”
― June Ahern

Mislim da je treba biti, morda tudi v duhu debate, biti previden pri uporabi besed “revolucija, upor,…” in “vsaka revolucija se konča krvavo”, saj sem prepričan, da obstajajo miroljubni načini do subverzije sistema preko mrežnega načina komunikacije in interakcije ljudi, ki ne nadomesti nujno (seveda lahko, ampak ne verjamem da je to nujno vedno res) top-down monopola nad uporabo družbene prisile z novim monopolom. Menim, da se moramo zopet nehati oklepat nekih struktur, ki smo jih vajeni. Država (demokratičnega socializma) kot jo poznamo danes je namreč dokaj nov konstrukt, še posebej kot centralizirana a priori top-down struktura, ki vse kontrolira. Sistem kot tak lahko obstane namreč – ko opazujem izginjanje drugih, starih struktur – samo dokler paradigma ljudi vključuje tisti sistem kot neko legitimno strukturo, čeprav ni nujno da je (sam trdim, da kakršen koli monopol nad uporabo družbene prisile ne more biti legitimen, a to je druga zgodba). Zato tudi pozdravljam sentiment Aleša Ernecla, ko je enkrat na Facebooku dejal: “vzemimo najprej skupnost, v kateri živimo, kakršna je, kakršnakoli že je, pa poskusimo znotraj teh okvirov iskati rešitve, to je ‘optimizacijo’.”

“Te resnice pa držimo za samoumevne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, da so s strani Stvarnika obdarjeni z nekaterimi neodtujljivimi pravicami. Med njimi so Življenje, Svoboda in iskanje sreče. ”
—  Thomas Jefferson (Deklaracija neodvisnosti ZDA, 1776)

“Od Boga smo prejeli darilo, ki vključuje vsa ostala. To darilo je življenje — fizično, intelektualno in moralno življenje. […] Življenje, zmožnosti in proizvodnja — v drugih besedah individualnost, svoboda in lastnina — to je človek. In navkljub zvijačam pretkanih političnih vodij, so ta tri darila, ki nam jih je dal Bog, višja in pomembnejša od vsake človeške zakonodaje ter so ji superiorna.“
— Frédéric Bastiat (Zakon)

Čeprav bi si jaz osebno želel, da države ne bi bilo, ker bi bilo to za vse (razen za lopove in prisklednike) najbolje, mislim da je pomembnejše to, da ustvarjamo skupnost po prostovoljnem dogovoru, pa naj si bo po mrežni ali top-down obliki, kakor pač se v tisti skupnosti strinjamo in kakor nam pač najbolj v tistem danem trenutku ustreza. To v bistvu tudi je nekako želja anarhistov, da se ljudje prostovoljno organizirajo kakor jim ustreza, dokler je vse to prostovoljno seveda in se ne krši osnovnih aksiomov oziroma neodtujljivih pravic/lastnosti človeka, razen če posameznik “pravilno” prenese te svoje aksiome na drugega (če sam recimo želi služiti nekomu in potemtakem efektivno postane, po svoji prostovoljni samostojni volji, suženj tistemu, ki mu želi služiti – kot služinjčad Bitanske Krone recimo).

Zato je na nek način nesmiselno se opredeljevat preveč ozko, ker pri tem zgrešimo ker s prevelikim univerzalitičnim posploševanjem spet izvzamemo tiste, ki si tega (legitimno) ne želijo. In posledično nastane podoben problem kot ga imajo socialisti z libertarci. Socialisti imajo diametralno nasproten pogled od libertarcev ter jih zato ne tolerirajo; med tem ko libertarec socialista tolerira čeprav se z njim ne strinja (seveda pa toleriranje ne pomeni, da mora zdaj libertarec delati to kar dela socialist). Dovolj o “nalepkah”, ki si jih ljudje limajo na sebe.

Jaz osebno ne želim biti del skupine ljudi, še manj družbe, ki mi ne pusti svobode do različnega mišljenja, še posebej ko to na njih direktno ne vpliva. Ne želim si biti del skupine ljudi, družbe, ki mene ali kogarkoli drugega sili v nekaj, kar nekateri smatramo za moralno abominacijo. Močno verjamem, da globoko v sebi vsaj delček tega verjamejo tudi slovenci, ampak zardi prevladujoče paradigme in navad, tradicije, itn. ostalih ljudi, nimajo nobene želje, interesa, ali pa poguma, da bi to tudi živeli. Ne želijo biti tako kot Katniss recimo.

Mimogrede, glede miroljubne subverzije v prid sočloveku, imamo ljudje dandanes toliko možnosti, ki bi si jih nekdaj želeli, pa si jih niti znali predstavljat. Zadnjič sem ravno bral na portalu Finance, kako ljudje danes s sodobnimi tehnologijami prinašamo sočloveku cenejše, kvalitetnejše, svobodnejše itn. rešitve preko crowdfundinga, crowsourcinga, preko aplikacij kot lyft, uber, itn. ki na povsem miroljuben način vrnejo človeku nek delček svobode, sočasno pa rigidne monopoliste in korporatiste spodkopavjo in jih potiskajo v situacijo ko bodo ali morali postati zopet človeku prijazne ali pa bodo izumrli, monopolne zamenjave zanje pa ne bo. Zato nevsiljivo mrežo tudi vidim kot redko priložnost za miroljubno subverzijo mentalitete ljudi, družbe, spremembe paradigem, ter na koncu, upam, tudi “naravno” izumrtje države.

P.S.: države nočem uničit, želim pa da izumre kot posledica tega kar je (monopol nad uporabo družbene prisile). Ne želim nasilne revolucije a istočasno ne morem gledat, kako država z vsakim zakonom, vsakim davkov in vsakim dejanjem svoje prisile ljudem odvzema dostojanstvo, svobodo, življenje. Za slednje se je vredno tudi boriti.