Ni mi vseeno, kako živijo drugi, ampak za dosego tega ne mislm prelagat odgovornosti na neko tretjo osebo, ali zakonodajalca, ampak sem sam dolžan poskrbeti za drugega ter to spodbujati, ne pa nekoga pretepsti ali mu groziti z nasiljem, če se ne strinja z menoj.
Ljudje te čase veliko govorijo o UTD in čeprav je bil Milton Friedman zagovornik UTD-ja (ki ga je imenoval “negative income tax”), mislim, da je UTD veliko bolj kompleksen, kot ga ljudje želijo predstaviti. Problem pri UTD in pri pokojninskem ter zdravstvenem sistemu je prav to, ker je vsiljen in ne volunteren. UTD (delno) podpiram samo kot način za premostitev prehodnega obdobja (seveda mora biti zraven tudi enotna davčna stopnja, ker če ne bo zadeva še bolj oskubila našo blagajno) v svobodno družbo, ne pa kot mandat. Problem pa je kot vsi vemo tudi v tem, da so začasni zakoni najbolj dolgotrajni, tako da gotovo tudi z UTD-jem ne bi bilo drugače. Ko se ljudje navadijo prejemati nek denar, se tega zelo težko odvzame od njih. Le ta postane kot nekakšna droga. Ljudje namreč dojemajo, da jim nekaj pripada, ko so tisti nekaj navajeni dobivat. Kaj nam dejansko pripada? Pripadajo nam samo neodtujljive resnice/pravice/svoboščine, ki so resnica vsakega človeka: življenje, svoboda in individualnost. V to vsekakor ni vključen denar.
Potem imamo tu naš grozni tatvinski pokojninski sistem. Ta je dejansko za vsakogar drugega nezakonita ponzi shema, ki pa si ga država z veseljem legalizira za dosego tega, da imajo ljudje prepričanje, da država njim nudi nekaj koristnega, čeprav ni. Najbolj se bo to izkazalo v naslednjem desetletju, če se ga prej ne znebimo, naslednje generacije bodo še vedno namreč morale vplačevati, a sami ne bodo prejeli veliko, če sploh kaj. Ponovno legalna kraja. In ne, nikoli nočem ravno zaradi tega imeti redne službe. Rad poskrbim za druge, ampak ne na tak način (služim v cerkvi in večino svojega časa preživim kot mladinski delavec v Trdni Skali Kranj, kjer pomagam mladim).
Zdravstveni sistem imamo tudi v razsulu. Denar od prispevkov se namreč v večini porabi za preplačane nove nepremičnine in opremo, ki je sploh ne uporabljamo, ker moramo “šparat.” Poleg tega obvezno (ne volunterno!!) osnovno zdravstveno zavarovanje sploh ni zavarovanje ampak je davek oz. prispevek, saj nihče nima dejanske police na zzzs, po kateri bi človek vedel, kaj mu sistem krije, to namreč določa politika, ne pa zdravnik ali zavarovalnica. Nič nimam proti zavarovanju, če le ni obvezno, na koncu koncev pa si z varčevalnim računom, kamor daješ tisti denar, ki bi šel drugače v sistem, preskrbiš popolnoma dovolj denarja za zdravstvene potrebe, tudi na stara leta, ko pa ti lahko pomaga tvoja družina (kar je bila zgodovinsko vedno tudi njena dolžnost – seveda dokler nismo padli v črno luknjo socializma, v kateri še vedno samo padamo in padamo), sorodniki, cerkev (če hodiš v kakšno) ali širša skupnost (če se le ne izoliraš preveč, ali pa če nisi v skupnosti, kjer so vsi skregani zaradi tega ali onega – posledica socializma, korporativizma, slovenske egalitarnosti ter še mnogih drugih nebodisigatrebijev ki so vplivali na nas).
Poleg tega da je zdravstvo v prostem trgu cenejše in kvalitetnejše kot pa socializirano, kot ga poznamo sedaj. ZDA ga je poznala do nekje okrog 1950ih, ko je bilo še kvalitetno, poceni in ga v večini zavarovalnice sploh niso rabile krit. To da so dodali nepotreben socializiran Medicare in Medicaid, na katerega so se nalimale zavarovalnice in ko so lahko zaradi države in zavarovalnic bolnice lahko podražile svoje stvari, je njihov dokaj super sistem popolnoma porušilo.
Reblogged this on Svoboda!.