Domovina

Pred natanko 23 leti je Slovenija razglasila neodvisnost od Jugoslavije. Pred natanko 23 leti je rekla: samostojna bom. To bo moja domovina in ne Jugoslavija. Šla je na pot, ki naj bi ji po toliko letih prinesel svobodo.

Ampak ta Slovenija je naredila nekaj, kar je nepredstavljivo: odcepila se je. Zahtevala je secesijo od neke druge države. In resnično prav bi bilo da premislimo, kako nazivamo ta dan, ali kot moj kolega Marko Žerjal pravi:

“Zakaj je že danes “dan državnosti”? sej ni da pred njim nismo imeli države, smo meli samo drugo. gremo rečt zadevi “dan secesije” kar tudi je, mogoče se lahko za praznovat odcepimo še od trenutnih pijavk!” (Žerjal, 2014)

Samo res… Amerika se je odcepila od Velike Britanije, kasneje tudi nekatere kolonije, Severna Irska prav tako, in seznam gre naprej in naprej. Začuda je to pojav, ki je značilen predvsem za čas po razsvetljenstvu 18. stoletja, še najbolj pa ob začetku nacionalnih držav.

Mar ni zanimivo, da je zgodovinsko gledano največ problemov vedno delala neka ideologija nacionalnosti, narodnosti, nek mit, da je ena skupina ljudi, narod, boljši od drugega. Ali ni zanimivo, da so te pojavi, razen za skupine ljudi ki so bile pretežno blizu dvorom, niso pretirano pojavljali na območju evrope pred izbruhom svetovnih vojn, še najbolj pa ne pred razsvetljenstvom.

Zakaj?

Mislim da zato, ker so ljudje večinoma gledali (in mnogi to še vedno počno) na kraj, deželo, državotvorno enoto, kot na domovino, pa ne zaradi državnosti ali nacionalnosti le te ali njih samih, pač pa zaradi preprostega dejstva da so tam živeli in so se tam počutili dobro. Če je bilo prehudo so se povečini preselili in njihova domovina je počasi postala tisti njihov nov dom. Najbolj je to vidno predvsem pri prebivalcih takratne Nove Anglije, ki so se kasneje formairale v ZDA. Ljudje niso hoteli da njihva domovina postane suženjsko vezana na kraljevino katere del so bili kot kolonija. Glede na to da komunikacija ni bila hitra, so morali postati samostojni in samozadostni zelo hitro. Tudi britanske vodje so hitro odstavili in se jim uprli. Hoteli so biti svobodni. Tudi ko jim je VB naložila neke davke (kot tistih slavnih 3% na čaj) bi to sicer sprejeli, če bi se s tem strinjali v parlamentu za kar bi imeli reprezentativne dele Nove anglije v britanskem parlamentu. Ker temu ni bilo tako, ker je VB kršila nenapisano ustavo (tradicijo), so se temu z vso pravico uprli. Pravo, kot samostojno, je bilo namreč še vedno višje pozicionirano tudi od Absolutistov, celo absolutisti so bili pod pravom (Ry van Beest Holle, 1977: str 5654). Ker so države Nove Anglije hotele stran od matice, kot tudi Slovenija od Jugoslavije, Kosovo od Srbije itn., so za to uporabile vzvod secesije, ločitve.

secesíja  -e ž (ȋ) […] 2. knjiž. odcepitev, ločitev zlasti dela države od celote: južni del države je grozil s secesijo; pravica do secesije (SSKJ)

Če se torej lahko del države odcepi od celote, zakaj se ne bi mogla taiste metode poslužit pokrajina, občina, zakaj ne posameznik? Zakaj napak sledimo nacionalizmom kot da so naši bogovi? Zakaj slepo verjamo vsemu kar država reče, zakaj se ji klanjamo, zakaj sprejemeamo za resnične vse te mite o superiornosti slovencev skozi zgodovino (Bajt, 2011)?

Moramo se zavedati, da je nacionalna identiteta nekaj zelo nenavadnega, celo nenaravnega. Nacionalna identiteta je specifična oblika kolektivne in zanjo velja, da temelji na selektivnih procesih nekega spomina, tako, da se dana skupina prepozna preko spominjanja skupne preteklosti. Kadar je ta predaleč za spomine, ostanejo pričevanja in sledi, vendar je njihovo reprezentiranje predmet dnevne politike in načina, kako institucije moči izbirajo posamezne vrednoste iz preteklosti in jih mobilizirajo v sodobnih praksah (Mirkovič, 2008: str 13). Torej je nacionalna identiteta v veliki meri to, kar nam na pladnju servirajo politiki ali preko televizije, ali preko svojih govorov, ali pa preko bolj subtilnih elementov indoktrinacije, kot recimo s šolstvom (Bajt, 2011).

Če pa se vrnem na pojem domovine, bi pa rad še rekel, da je nesmiselno govoriti o domovini kot o narodu, niti kot o državi. Ža na povsem človeški naturalistični ravni je domovina povezana z nečim veliko globljim kot pa z neko naključno izbrano državotvorno ozemeljsko enoto. Povezana je z domovanjem, z družino, s skupnostjo ljudi, ki so ti podobni in ki so ti kot soljudje blizu, kjer se medčloveški odnosi ne poslužujejo represije.

Ali je potemtakem lahko Slovenija domovina? Morda. Morda ne. Zame ni več, že dolgo ne, pa tu še vedno živim. Ni mi niti več neka smiselna reč za katero bi se moral bojda boriti (kot naj bi se kot nekdo ki naj bi pripadal nekemu narodu, zanj tudi moral, in za državo h kateri ta narod sodi).

Ne bom se spuščal v mitologijo slovenske zgodovine, ki je, bolj ko raziskujem politično nepristransko zgodovino sveta, bolj kot ne izkrivljena, mestoma pa celo izmišljena. Ne pravim da slovani tu niso obstajali prej, ne pravim niti da vem kakšni so izvori skupin ljudi Evrope, ki se smatrajo za narode. Ne vem vsega in zelo gotovo je, da tega nikoli ne bomo zmožni ugotoviti, saj se za zgodovino evrope povsod najdejo taki ali pa drugačni nacionalistično (četudi le malo) obarvani tudi znanstveni teksti.

Bolj se mi zdi pomembno, da se zavedamo da je legitimno lahko skupnost osnovana le na popolnoma isth pravilih ali resnicah ki se aplicirajo tako na popolnoma vse sodelujoče kot tudi na to skupnost samo. John Locke to pove na malce drugačen način, ko reče, da so “države instituirane od ljudi in svoje pravične (poudarek dodan) moči pridobivajo le s priolitvijo teh ljudi” (Locke, 1776) in če samo dodam (ali pojasnim) te ljudje ki to instituirajo lahko prenesejo le moči ali pravice ki jih imajo tudi sami (Spooner, 1870) in v primeru ZDA je bila v začetnih letih to resnično svobodna država (čeprav bi se tudi o legitimnosti obstoja aparata družbene prisile – države – dalo debatirat), dokler ni začela kršiti lastninskih pravic američanov in ostalih ljudi na tem območju (kmalu tudi indijancev, s katerimi so se novoangleži in prvi američani v resnici razumeli (J. DiLorenzo, 2010: str 229), novo naseljeni evropejci so namreč vedeli, da je trgovanje z indijanci profitabilno (še posebej s kožami), vojna pa nepotrebna, draga in neumna (Roback, 1992: str 9).

Čeprav so se Slovenci (v samoobrambi) borili za neodvisnost, države niso instituirali na postavkah, ki bi bile zmožne biti pravične, svobodne in odgovorne. Ljudje, ki so v imenu ljudstva, ki je hotelo svobodo, ne hlapčevstva, konstituirali in instituirali Republiko Slovenijo tega niso naredili z ljudmi v mislih, niti niso naredili države, ki je odražala želje ljudi. Ne podpiram demokracije – pa saj je niti nočemo (Meglič, 2014), ampak treba je povedat, da je večina ljudi pred 1991 dejansko hotela svobodo, ne suženjstva. Primer je tu:

“Končno smo Slovenci zbrali pogum in se temu uprli. Uprli smo se hlapčevstvu, uprli smo se zatiranju in izbrali smo svobodo. Tako kot je Slovenska Narodna Vojska izbrala svobodo l. 1945, tako smo mi izbrali svobodo l. 1991 in uresničili njihove sanje in hkrati naše skupne sanje.” (Potočnik, 2012)

Ja, z odcepom, secesijo, od Jugoslavije je mnogo ljudi (podobno kot američani 1776) mislilo, da so sedaj dobili svobodo, ampak resnici na srce, je bila to ena velika debela laž, ki jo je reprezentativna skupina ljudi, elita, naredila sebi v korist in vsem ostalim na škodo. En izmed velikih problemov pa, ki ga vidim v pisanju Potočnika, in tudi mnogih drugih Slovencev, je to, da mislimo, da smo svobodni čeprav nismo (Jelovčan, 2014).

Nihče ni bolj suženj kot tisti, ki misli, da je svoboden, pa ni. (Goethe, 1809)

Kot že rečeno, prav bi bilo, da poimenujemo ta dan za takega kot je: za dan secesije od matice in za dan ko je slovenec slovencu postal gospodar in sovražnik. Pri obstoju države se namreč ne more govoriti kot o nečem, kar je humano.

Kar se pa tiče domovine, pa pozivam vsakogar, ki Slovenije ne smatra več kot domovine, pač pa le še za neko državo, ki mu krši osnovne človekove neodtujljive in nezastarljive pravice, da se ne udeležuje več sistema, vsaj kolikor je to mogoče in da spodbuja k debati o teh rečeh. Ker na žalost v Sloveniji ni še možno govoriti o situaciji, ki bi dovoljevala kritično debato o teh rečeh na državni, regijski ali celo na skupinski ravni, ker so ljudje preveč 1. apatični, 2. prezaposleni s svojimi življenji zaradi 76% davka, ki jim ga država naloži (Ibex, 2014) 3. prevladuje mišljenje o definicijskem relativizmu in absolutnosti mnenj posameznikov da so le ta resnica ter 4. zaverovanost v to da moramo biti v govoru politično pristranski in korektni, da se nikogar ne sme užalit, četudi po vsej resnici.

Sam pa zaključujem ta dan z upanjem (1 Tes 5,8), ki ne mine, na domovino v nebeških področjih, ker sem bil odkupljen za visoko ceno (1 Kor 7,23) in ker po Božji milosti nisem od sveta (Jn 17,16) pač pa pripadam Njemu samemu po svoji lastni odločitvi. Na tem svetu sem tujec, v tej državi sem tujec. Moja domovina ni več tu. Ampak Bogu na hvalo in čast, se pa zahvaljujem za mir ki mi ga daje in upanje, ki ga brez njega ne bi imel. Upam samo, da še ostali ljudi ugotovijo, da je večina njihovih prepričanj osnovanih na šibkih temeljih, ki jih izrablja elita za kontrolo, ter da jih preverijo in se osvobodijo vseh posvetnih in ideoloških verig ter po možnosti najdejo svoje upanje in svobodo v Kristusu.