Tokrat se bom podal na miselni pohod v območje, ki se ga velikokrat med libertarnimi prijatelji smatra kot kompliciranega in morda neizvedljivega. Glavno vprašanje je, kako reformirati Slovenijo (ali njej podobno državo) v nekaj, kar je prijazno ljudem, istočasno pa jim daje svobodo, ter od njih pričakuje odgovornost, katere dandanes manjka.
Vse te stvari, ki jih bom omenil, njihove posledice in dejanske implikacije ter razmisleke za vsem skupaj bi bilo moč na dolgo opisati, ampak tokrat to ni namen. Že tako je zapis sam precej dolg.
Največje vprašanje, na katerega ni preprostega odgovora, je, kako zmanjšati moč države in zakonov, brez da bi nekaj časa vladala panika. In velikokrat se z libertarci pogovarjamo, kako stvari speljati, da bi bil šok najmanjši. Torej, kakšen je prehodni čas…
Tukaj je treba reči, da smo ljudje različni in da ima vsak od nas drugačne potrebe (kar je mimogrede zagovor svobode ne pa centralnega plana, katero je za vse identično).
Problem pri prehodu je vedno isti. Ljudje morajo nehat jemat droge in se začeti navajat na življenje brez drog in to ima posledice. To, kar imenujemo socialna država (čeprav je socialna država sama zase oksimoron) ni nič drugega kot droga ljudem, ki so zasvojeni s pomočjo. V Sloveniji lahko prek različnih programov skupaj zaslužiš več kot 10.000 € na leto, kar je več kot pa minimalna plača. “Le zakaj bi delal ko pa sem lahko na tej podpori” bi kdo rekel. Jaz ne, ker od države nočem čisto čisto nič, pa tudi dati ji pred njeno koerzivnostjo nočem nič. Prehod bi bil najtežji za ljudi, ki so na socialni podpori, pa ne samo zaradi zasvojenosti ljudi na te transferje ampak zato ker jih veliko preveč nima delovnih navad, ker so se navadili živet v lenobi, ki jo socialna podpora dovoljuje ali morda celo omogoča (nagrajuje iskanje »bombončkov« ne pa ustvarjanja dodane vrednosti).
To kar bom predstavil, ni preverjeno s številkami, da bi se videlo ali je finančno to možno, ampak pragmatično je pa izpeljivo. Ni pa načeloma izvedljivo politično (morda večji problem kot ljudje na socialnih transferjih so tisti, ki »odvzemajo dodano vrednost« prek dela v javnem sektorju), a o tem kdaj drugič…
Če bi torej lahko danes rekel, kaj narediti za dolgoročno prosperiteto Slovenije bi storil sledeče (ne nujno vsega v tem vrstnem redu, ampak trudil sem se da bi tudi vrstni red postavil smiselno):
1. Znebil bi se dohodnine (tako lahko kdorkoli služi brez da bi se ubadal pod kakšnimi pogoji sme in koliko od tega je obdavčljivega; kar je še posebno koristno za najrevnejše in najbolj neumne). S tem bi prav tako zmanjšal potrebo po določenem delu administracije in birokracije. Tem ljudem, ki bi jih iz javnega sektorja odpustil pa je treba omogočiti da se lahko zaposlijo in po zdajšnjih pravilih in regulaciji je to malo verjetno, zato bi:
2. sprostil delovno zakonodajo. Za začetnih (recimo 6 mesecev) bi morda zamrznil minimalno plačo, kot je, ampak po 6. mesecih se pa morajo ljudje znajti kako se bodo pogajali za plačo. Mogoče bi za prvih 12 mesecev obdržal nekaj ljudi na ministrstvu za delo za to da lahko vodijo slednji program: dati davčno olajšavo (recimo oprostitev davka na dobiček) firmam, ki bodo uvajale in zaposlile té, ki so bili prej v javnem sektorju. Prav tako bi sprostil pogodbene zahteve, ter omogočil ljudem da se lahko pogodbeno zaposlijo kakor se pač zmenijo.
3. Spremenil bi obdavčitev pri plačah v to smer, da v prvih 12 mesecih lahko obdržiš sedanja pogodbena razmerja ali pa si izpogajaš nova že takoj. S tem mislim predvsem to, da bi odgovornost za denar v pokojnine in zdravstvo, ter socialo, vrnil ljudem v par različnih pogledih. En je da, kot bom kasneje omenil, bi dal občinam, da se ubadajo s svojimi občani, ne pa ministrstvom. In vsaka občina se glede svoje zdravstvene opcije (kar je danes ZZZS) odloči kako ga bo vodila, upoštevajoč da ne sme uporabljati prisile (ni obvezno vplačevati vanj) pač pa le da če ljudje želijo obdržati način ki so ga imeli do sedaj, ta opcija za ljudi vsaj v 12 prvih mesecih obstaja, samo da je privatizirana. K temu se bom še vrnil. Za pokojnine bi storil podobno, torej z deregulacijo zavarovalnih storitev, da lahko za občane s svojim vlaganjem še naprej skrbi »avtoriteta«, v tem primeru občina, ampak če hočeš preklopit na svojo zavarovalnico, se za to lahko odločiš. Lahko šparaš tudi doma če želiš… svoboda in odgovornost za to mora obstajati (vsak je najprej odgovoren zase, potem za svojo družino in šele nato za koga drugega). To vse skupaj bi pomenilo, da če misliš, da ne znaš bit zase odgovoren, pustiš občini da zate to vodi, ali pa zavarovalnici. Če se odločiš za zavarovalnico, se ti karkoli od prej na zavarovalnico ne prenese, ta denar bo namreč šel v postopek za reparacijo pokojninske sheme za te, ki so že upokojeni (to je dejansko najbolj problematičen del spremembe, ker ni ravno veliko manevrskega prostora za financiranje le tega ampak o tem kasneje).
Ostali socialni transferji so tista stvar, ki jo pod naslednjimi točkami prevzamejo zasebne pobude (mutual aid societies, zavarovalnice, cerkve, dobrodelne ustanove, ipd.), ampak recimo, da za čas 16 mesecev obstaja še ena pipica, preko katere najrevnejši dobivajo pomoč. Prvih 6 mesecev bi jih pustil na miru, ko bi dobivali enkraten znesek, gotovo ne več kot 200€ na glavo, zatem pa bi vsak mesec dobili 20€ manj. To se financira iz tistih nekaj davkov, ki na začetku še obstajajo, recimo na dobiček, DDV, ipd. DDV bi bil en od zadnjih za izbris.
Torej: ti dobiš na svoj račun točno toliko kot si zaslužil (bruto), na banki ti pa prek trajnika firma ali ti sam, ali občina (to so detajli… ) uredijo, da gre denar za tisto, za kar si se odločil… če se nisi gre pač v občinsko shemo za tisti segment, kakor so se pač na občini odločili (Občinski ZZZ in občinski pokojninski sklad recimo).
4. istočasno ali celo prej kot prejšnjo točko, bi dereguliral vse zavarovalniške posle… to bi omogočalo, da lahko kdorkoli odpre zavarovalnico ali pa mutual aid society, in garantiram da bodo marsikatere župnije in evangelijske cerkve stopile v to, če hočejo vsaj za svoje člane poskrbet, in potem še za druge. Pa kar je še državnih zavarovalnic, bi jih prodal, ali pa jih samo čez noč pretvoril v zasebne družbe brez državnega lastništva. Denar od potencialne prodaje bi šel za pokojnine v občinske sklade.
5. Po zavarovalnicah bi privatiziral bolnice. To je v bistvu (razen politično gledano) zelo preprosto. Vsaka bolnišnica postane svoj lasten pravni subjekt in ima 24 mesecev časa da ugotovi kako se bo za naprej financirala. Za trenutne projekte se mora vodstvo bolnic odločiti ali jih nujno potrebuje in predložiti sklep vnaprej določene nepristranske medicinsko podkovane mediacijske hiše ali podobne avtoritete. Vsak mesec po prvih 6 mesecih se budget iz državne blagajne zmanjša za 5,6%. Kako se bo bolnica zmenila z zavarovalnicami in kako z občinskimi ZZZ-ji je njihova stvar oziroma kakšne bodo njihove cene za samoplačnike ki niso zavarovani.
6. Ko so te stvari narejene je treba poštimat upokojence, kar sem že malce omenil, sicer bi pa v to točko dal privatizacija kompletno čisto vseh stvari, ki jih ima država v direktni ali indirektni lasti. Iz tega bi dal noter v občinske ZZZje toliko denarja kolikor bi ga priteklo noter od prodaje »srebrnine«. Vem pa da to ne bi bilo dovolj, tako da je treba najti način, kako stvari rešit za ostanek. Pragmatično gledano je smiselno, da se najbolj zavaruje pokojnine tistih, ki jih imajo najnižje. To bi se gotovo dalo, kljub temu pa je treba povedat ljudem, da jim je država od nekdaj lagala in da denarja nikoli ni bilo dovolj za njihove pokojnine. S tem bi apelirala na cerkve, dobrodelne organizacije, mutual aid societies, da poskušajo poskrbeti za te ljudi. Morda bi zraven tega dala davčen vzpodbude (za prehodno dobo 24 mesecev oprostitev davka na dobiček).
7. Večina težjih stvari je sedaj opravljenih. Sedaj sledi vprašanje ministrstev. Večine ministrstev tako ali tako ne potrebujemo, razen morda za namene prehodnega obdobja ministrstva za notranje zadeve in za zunanje zadeve. Naj se jih odpravi in ljudi odpusti. Seveda se vsem, ki bodo odpuščeni še pred prehodnim obdobjem pove, da bodo takrat in takrat odpuščeni in naj si začnejo po novi prej omenjeni deregulirani delovni zakonodaji iskat pravo službo ali pa da naredijo svojo firmo.
8. Predvsem je treba odpraviti ministrstvo za šolstvo, ter šole privatizirati na podoben način kot bolnice. Naj postanejo svoje pravne entitete, in naj ugotovijo kako bodo financirane. Ali bodo dobile denar prek crowdfundinga, od občine, ali kako drugače, je njihova stvar. Finančno bi jim dal eno šolsko leto časa da se finančno uredijo, ter jim podobno kot pri bolnicah vsak mesec dal linearno manj denarja kot so ga imele prej. In to bodo vedele že prej, tako da se lahko sproti organizirajo in najdejo načine da ali zberejo denar, ali pa odpustijo nekoristne in »za en drek« učitelje (katerih je pri nas preveč). Tukaj bi naredil tudi veliko kampanijo da ljudje vedo, kaj je homeschooling, in da podjetja vedo kako lahko sama izobrazijo mularijo. Zgled za to je tudi morebitna stvaritev novih poslovnih in izobraževalnih priložnosti, kot je primer iz ZDA: Praxis.
9. Mladina je preveč lena. Odrasti morajo prej, živeti na račun davkoplačevalcev do 30. leta ni sprejemljivo. Zato bi dovolil, da lahko mladina začne delat z 12 letom z dovoljenjem staršev, s 16. pa lahko dela tudi brez dovoljenja staršev. Podrobnosti naj urejajo agencije znotraj občin. To bi vpeljal zato, da lahko tisti, ki to želijo, svoje otroke dajo v programe, ali pa v podjetja, ki jih bodo po interni izobrazbi prav tako tudi zaposlila. Po drugi strani bi lahko mladega človeka, ki ima streho nad glavo, ki jo plačujejo njegovi starši ali skrbniki, nekdo povsem pravično plačal za razvoz časopisov za neko malo, a pravično plačo (pravična plača je tista plača, za katero se sva svobodno dogovorita).
10. Sedaj nam ostanejo sodišča, policija, direkcija za ceste in vojska. Glede na to, da na kratek rok ni ravno pametno delat anarhične družbe (to je družba brez centralnega oblastnika), bi tale »eksperiment« peljal vsaj delno minarhistično. Ampak to ne pomeni, da mora država kot pravno telo imeti monopol nad družbenim prisiljevanjem. Kar se policije tiče, bi odgovornost za policijo preložil na občine. Naj policijske postaje tekmujejo med sabo kdo ima boljšo in cenejšo in bolj sposobno. Financirajo naj se prek crowdfundinga. In grem stavit za gajbo piva, da bi ljudje prostovoljno dali nekaj denarja, ki ga imajo zaradi deregulacije plač, dela in ostalih stvari, za varnost svoje občine. Vseeno bi pa poudaril da se morajo ljudje počasi začeti zanašati nase. Najprej je odgovornost vsakega da poskrbi zase in za svoje bližnje, če pa v nevarni situaciji ne varuje, sedaj, ko to lahko, tudi sočloveka, ustvari precedens, ki lahko doseže njega samega. Če ne pomagam, drug meni ne bo pomagal. Torej bom raje pomagal. Branil, itn.
Za policijo bi prav tako storil sledeče. Po 24 mesecih (ali morda več) bi omogočil, da lahko tudi zasebne varnostne agencije začnejo poslovat z enakimi močmi kot policija. Pred tem pa bi policija sicer izgubla določene nelegitimne moči ki jih ima sedaj. To pa v naslednji točki:
11. Ceste. Ni pravično da policaj kaznuje za prekršek, ki ni nikomur naredil škode. To ni preventiva, to je kriminal. Najprej bi torej dal vsaki občini nalogo da ustvari štiri podjetja za svoje ceste, in jih prek cestnine (ki jo pobirajo ta podjetja oz. registrarji) vezane na svojo občino tudi financira. 4 podjetja zato da so v konkurenci in recimo za severni, južni, vzhodni in zahodni del občine. Ta podjetja so lastnik ceste in pripadajočega katastra in se skupaj z občino ali pa ne, odvisno kako se odločijo, odločijo, kako bodo financirali. Ena firma bo za crowdfunding, druga za vinjete, tretja recimo za GPS cestninjenje, četrta morda prek mitnine ali ABC sistema. Njihova stvar, kako zadevo vodijo. DARS naj se privatizira. Če sam sebe ne more vzdrževati po celi dolžini se lahko razdeli na manjše enote, lahko občinske recimo.
Kaj pa prekrški na cestah? To je preprosto. Naj zavarovalnice to urejajo. Znaki lahko ostanejo, ampak niso več “zakon” pač pa priporočena hitrost. V primeru da storiš nesrečo pri preveliki hitrosti od priporočene (prej omejitve) si avtomatično kriv določenih stroškov, če ne celo celotnih, pri zavarovalnici, katere si del. Če nisi pri nobeni zavarovalnici, je postopek bolj kompliciran in zato nevarnost da so stroški vsega skupaj veliko veliko veliko večji. Ja, res je, to pomeni, da bi tudi odpravil obvezno registracijo motornih vozil. Stvar zavarovalnic in kasneje omenjenih agencij za razreševanja sporov (ang. law enforcement agencies) je kako bodo ljudi kaznovale (ker so se svobodno odločili za eno je odločitev pravična, če pa se niso odločili za nobeno pač sami nosijo odgovornost in za to večjo ali polno ceno razrešitve).
Preden nadaljujem v naslednji točki na pravo, naj omenim, da je daleč najbolj efektivno nižanje hitrosti doseženo z optičnimi, predvsem pa s fizičnimi ovirami. Krožišča so tipičen primer kjer je možnost nesreče zmanjšana na skoraj 0 (pa še pretočnost je za do trikrat večja od klasičnih križišč), med drugim tudi zato ker je fizično nemogoče peljati skozi krožišče z več kot morda 45 km/h (razen če si kdo iz Top Gear-a). Prav tako je daleč najbolj uporaben način nižanja hitrosti implementacija za hitrost primernih ležečih policajev oz. kamnitih kock. Tudi policaji to sami priznavajo (meritve, sami povedo, so samo za nelegitimno služenje denarja, če hočeš zmanjšat hitrost ljudi, jim postaviš ovire).
12. Pravo. Mnogi pravijo da so pravo, vojska in policija, nujne za delovanje česarkoli. Se ne strinjam. Po preučevanju zgodovine in politične filozofije ter tudi prava naj povem, da je večino zgodovine vse to troje dejansko bilo v rokah zasebnikov. Le ko je nekdo razglasil monopol nad prisilo in prevzel katero koli od teh funkcij za državno ali kraljevo, so nastali problemi. Torej: Na dolgi rok bi sodišča razpustil, na kratki rok bi pa najprej dal davčno olajšavo (recimo oprostitev davka na dobiček za 36 mesecev) vsem arbitražnim, mediacijskim in podobnim pravnim agencijam, katerim bi dal pravnomočen status. Dereguliral bi pravo. Totalno ga bi dereguliral. Ampak pod enim pogojem: nobena od pravnih agencij nima nobene pravice ali moči, ki so proti naravnemu redu (ref. Tomaž Akvinski) ljudi. To pomeni, da pravne agencije, ki temeljijo na islamskem pravu ne bi mogle biti postavljene, oziroma če bi bile, se lahko omejijo samo na pravo znotraj družin. Ampak tega ne bi reguliral prek države, ampak bi dal to v roke civilnim magistratom, ki bi bili v rokah občine, ampak ne za občinske namene. Dolžnost državljanov in vrhovnih sodnikov prostotržnih agencij bi bila po novem, da prostvoljno in neplačano sodelujejo pri porotah za ljudi, ki si postopkov ne morejo plačati, ali menijo, da jim je kršena naravna pravica (po akvinskem). Stroške za ta postopek krije tožena agencija če je sodba dokončana kot pravnomočna in legitimna.
Skupaj s tem bi zapore prav tako odpravil. zakaj zaboga bi bil zapornik pred svetom varen za štirimi zidovi. Ne, dokler ne odplača dolgov, ki jih je s svojim dejanjem povzročil drugemu, toliko časa je do tistega v stanju začasnega suženjstva in mora svoj dolg oddelat. Stvar dogovora med agencijami, kako je z vsem tem…
13. Sedaj se lahko odstrani tudi ministrstvo za notranje zadeve. Ostane samo še ministrstvo za zunanje zadeve in vojska. Hja, trd oreh. Osebno bi najraje prešel v sistem, kot ga ima glede vojske Švica, samo da bi namesto kantonov tukaj imel občine… Ministrstvo za zunanje zadeve bi preuredil. Menim da je reprezentacija za namene predstavljanja pravnega subjekta Slovenije lahko koristna na globalnem merilu, vsaj v dobi držav. Slednjo bi financiral iz občin iz prostovoljnih prispevkov občanov, ki niso obvezni. Ostala bi torej predsedniška palača (financirana kot prej omenjeno) in predsednik, ki pa bi ga ne volili ljudje ampak elektorski svet predstavnikov občin. Funkcija predsednika ni več da je vrhovni poveljnik, pač pa le, da predstavlja ljudi Slovenije, torej bolj diplomatska funkcija kot kaj drugega. Ko tega ne dela je kot vsak drug državljan. Isto je z diplomati v tujini. Financira se jih iz crowdunfinga iz občin.
14. Občine. Te bi izgubile monopol nad prisiljevanjem ljudi. Če hočejo ljudi na občini plačat, naj jih plačajo iz crowdfundinga. Če jim to ne gre, naj ljudje, ki hočejo naredit nekaj koristnega opravljajo občinska dela (ki bi jih po novem ne bilo več toliko kot sedaj). Torej. Če hočeš reči, da je nekaj zastonj, potem se odreči plačila.
15. Ko je vse to opravljeno, bi dal povsem vso zemljo, ki še ostaja Sloveniji naprodaj. Koliko bi tega denarja bilo in zakaj bi šel se da debatirat… lahko za pokojnine če bi še manjkal denar, lahko za diplomate, itn. Bi pa tukaj dal omejitev. Privatizacija zemljišč ne bi bila klasična. Ne bi bil namreč lastnik katastra, pač pa njegov skrbnik. V praksi je zadeva skoraj ista, kot da bi bil lastnik, s to razliko, da si lastič le tiste stvari, katere dejansko predelaš. Torej: lastiš si lahko cesto, hišo ali karkoli kar je narejenega, kar pa raste v naravi pa dokler ne odtrgaš ni tvoje ampak je v tvojem skrbništvu, šele s predelavo ali odstranitvijo postane tvoja lastnina. Kljub temu pa za skrbnino odgovarjaš pravno podobno kot za lastnino. Kaj je dovoljeno ali kaj ni, je stvar svobodnega dogovora med pravno agencijo ki tebe zastopa in tisto ki zastopa občino v kateri si. To bi v praksi pomenilo, da se lahko občina pritoži na to, kar delaš v sedanjem triglavskem parku recimo in če se tvoja in njena agencija izpogajata za to ali ono boš to moral upoštevat. Recimo, če vzamem primer izvirov. Ti lahko zajeziš izvir, ampak če s tem nastanejo posledice, ki odvzamejo del svobode nekomu drugemu na nižjih katastrih, tudi v drugih občinah, potem je lahko stvar občine ali pa prebivalcev da te tožijo na svobodnem trgu prava ki bi sedaj obstajal in to pomeni, da je možno da tistim prebivalcem omogočiš brezplačen dostop do izvira in vode do določene kolilčine, morda pa jim plačaš odškodnino, ali pa boš moral celo podreti jez… ali pa vsaj ga odpreti v to smer, da bo šlo vsaj nekaj več vode skozi. Če je s spremembo nekdo drug legitimno oškodovan, je lahko to stvar pritožbe občine ali pa tistega posameznika…
16. Ko je prehodno obdobje, recimo 48 mesecev vsega skupaj, preteklo, tudi davek na dobiček odpraviš in pa seveda FURS ter z njim DDV in ostale trošarine. Registracija podjetij je sedaj stvar občin in zasebnih registrarjev (kot za spletne strani) in naj samo predlagam da je smiselno vse te stvari voditi oz. beležiti v blockchainu. Zelo uporabna tehnologija. Prej sem pozabil omenit, da bi bilo pred tem dobro privatizirati banke in jih dergulirat do te mere, da jih lahko ustvari in vodi kdorkoli, ki se s tem spoprime. Edino, kar bi morda (o tem še nisem čisto prepričan) naročil pravnim agencijam, je to, da je “fractional reserve banking” nezakonito, ampak ne z državnim zakonom, ker tega ni več, problematično je namreč ker z posojilno inflacijo lahko krši lastninske pravice. Na dolgi rok se problem tega reši s tem, da obstaja konkurenca med bankami ki nosijo resnično valuto, pa naj bo to zlato, srebro, olatina, baker, karkoli… in so v svobodni konkurenci ena z drugo (konkurenca je edini način da se omeji pohlep ljudi po kraji).
Za vse namene preostalega sveta bi bila Slovenija še vedno republika, bi bila pa libertarna republika, ne pa to kar je sedaj. Ustava bi vsebovala samo nekaj členov. Naj jih nekaj predlagam: 1. Slovenija je libertarna republika, 2. Nobena oblast nima pravice niti moči pisati nobenega zakona. 3. Slovenija je dežela, kjer ima policentrično pravo oblast 4. V Sloveniji se spoštuje naravni red (ang. natural law). 4. Uporaba monopola nad prisiljevanjem ljudi je nelegitimna
Posledica vsega tega bi bila, da bi Slovenija postala ne le davčna oaza, kar pomeni, da bi bogastvo že zaradi davčenga stanja (ki ne obstaja) začelo hodit k nam, in vi bi bili na boljšem zaradi tega. Kljub temu bi se omejil glede zemljišč, da jih v začetnih letih lahko kupijo Slovenci. Edina stvar, ki bi ji v začetnih 10 letih nabil tarifo za tujce, je nakup zemljišča. Slovenci imajo prioriteto za ta čas. Še posebno tisti rojeni od 1991 naprej.
Še ena posledica bi bila, da bi morali za to ven iz EU. In pa da bi morali požreti marsikaj iz ustavnega sodišča, čeprav bi tega morali odpravit ali pa zamenjati sodnike že zelo zgodaj, saj bi bile spremembe v kaj takega, kar opisujem ustavno sporne še preden bi se karkoli začelo. Že samo 2. člen bi bilo treba čisto zradirat. To pa je trenutno politično nesprejemljivo.
Korak 0, ki ti tukaj manjka, je:
0. Spremenil bi srce ljudem, da se ne bi hoteli okoriščati z drugimi ljudmi.
Preprosto dejstvo je, da se okoriščanje že zdaj, ko je brzdano, dogaja na veliko. Brez tč. 0 bi bogatejši in močnejši preprosto pokupili naravne vire in vzvode in dimenzije oblasti, ki so sedaj del države; šibkejši ne bi imeli prav nobene možnosti, da tega ne sprejmejo. Nastala bi popolna dog-eat-dog situacija. Brutalna plutokracija, kjer bi bila večina na milost in nemilost prepuščena manjšini. Po vseh pravilih. Nekakšen na glavo obrnjeni komunizem.
Hecno je, da bi za funkcioniranje tega moral vse ljudi najprej dosledno prisiliti v tč. 0, kar pa je seveda proti načelu svobode, ki ga zagovarjaš.
Jasno je, da je pri tč. 0 bistveno prav to, da vanjo vstopi vsak osebno, posamezno, svobodno. In ta, ki jo dejansko izpelje, je Nekdo drug, ki se svobodno daje njim, ki so se mu svobodno predali. In poleg tega tukaj ne gre za spremembo, ki se zgodi v trenutku, ampak za počasen proces, ki traja dolgo, v absolutnem smislu kar vse življenje.
Dokler tč. 0 ni vsaj kolikor toliko uresničena, pa vsi naslednji koraki samo odprejo pot podivjanemu izkoriščanju.
V svetu, v kakršnem živimo, je torej tole zgoraj recept za čisti polom …
In mimogrede: točno zaradi takšnega podcenjevanja človeške nagnjenosti k zlu je propadel tudi komunizem. Bi se bilo morda treba te lekcije počasi naučiti?
Matjaž, oba dobro veva, da točka 0, kot ji ti praviš, ni možna. Nikoli pa nisem predpostavljal nit predlagal, da bi kogarkoli v karkoli prisilil. Zgoraj je v bistvu postopek zmanjševanja prisile ne pa povečevanja. Veliko bolj super bi bilo, če bi se lahko države kot pravne fikcije in njenega “telesa” znebil z enim pravnim aktom, ki bi celotno birokracijo takoj dekonstruiral ampak za ljudi bi bil to preveč šok in definitivno bi se zgodilo nasilje.
Poleg tega nima dejstvo da se nekateri hočejo okoriščati na drugih čisto nič veze s spremembo srca. Ljudje so grešni. O tem ni dvoma. In ko lahko zasledujejo greh in ga aktualizirajo v dejanjih, ter s tem povročajo zlo, ki bi sicer nikoli prej ne bilo nujno, ga bodo najbolj patološko nircisoidni definitivno zasledovali. In ti ljudje to najlažje naredijo skozi monopol nad prisiljevanjem, skozi državo. Skozi njo dobivajo vedno več nagrad, pa ne samo finančnih, za nategovanje drugih, za vedno bolj efektivno krajo, in celo vrsto kriminalnih dejanj, ki jih potem drugi, ki se tega morda niti ne zavedajo skozi njen aparat izvršujejo. In ta moč, ki jo ima država, ki jo nihče od nas nikoli ni legitmno imel, niti je nikomur Bog nikoli ni dal (niti državi) je tista, ki jih zavedno ali nezavedno privlači.
To je del tega “političnega” problema, zaradi česar kaj takega nikoli ne bi moglo uspeti. Ker tisti, ki (nad)moč imajo, te ne bi želeli predati nikomur drugemu, tisti, ki pa se parazitsko napajajo prek teh ki moč že imajo, pa tudi ne. Le zakaj bi predal varno službo, kjer ne rabiš veliko delat, če sploh kaj, pa še velikokrat prideš domov prej kot pa tisti bedaki, ki imajo službe, kjer dejansko dodajajo izdelkom vrednost… tebi tega ni treba če si v javnem sektorju. Tam je dejansko važno da stvari delajo čim manj učinkovito, da so vedno stvari polovičarske, da se ja lahko še koga not povleče, da se bo napajal iz korita, iz katerega se cedita pokradeni sadovi ljudi, ki so v svoje delo dali veliko ljubezni, truda, časa, živcev, in še česa.
Kljub temu pa si dal en dober point pri nakupu teh “dobrin”. Preden bi dal “državno srebrnino” naprodaj, od tistega, kar bi se prodalo, bi spisal zakon, da do teh stvari ni upravičen nihče, ki je kadarkoli bil zaposlen kjerkoli v javnem sketorju. Istočasno pa bi s crowdfundingom začel zbirati denar, da bi se naredilo sodbo za vse te, ki so bili direktno odgovorni za kriminalna dejanja države, ki so povzročila marsikatero trpljenje, ki bi ne bilo potrebno. Glede sodbe bi pooblastil nekoga, ki mu zaupam, da najde čim bolj nepristransko “law enforcement agency”, če pa te ne bi še bilo, naj bo pa to kakšna tuja ali celo mednarodna arbitražna agencija. Slovenskim ni za zaupat. Še posebno bi bilo potrebno sodit tistim, ki so odgovorni za preusmerjanje denarja iz pokojninske blagajne kam drugam, če se iz prodaje državnega ne bi dovolj nabralo.
Seveda če bi bilo denarja dovolj, bi bile sodbe veliko manj zahtevne… ne vem koliko je kje denarja tako da to bi bilo fino izvedeti.
Kljub temu pa s sodbami ne bi preveč pretiraval, saj popolna reparacija nikoli ne bi bila možna in tukaj pustim roke odprte milosti. Marsikatere nepravičnosti za nazaj je morda namreč smotrno odpustiti.
Sicer je pa to predvsem hipotetičen pristop, kako bi se zadeve dalo speljat.