Ko pomislimo o bogataših in morda o stricu skopušniku iz Račjih zgodb, lahko zelo površno predvidevamo, da se imajo bogati ljudje odlično. Da so srečni. To jim očitamo, ter zamerimo. Zamerimo jim njihovo bogastvo misleč da bi nam slednje, kar se zdi nedosegljivo, prineslo tisto srečo, ki jo iščemo.
V resnici nismo srečni ravno zato, ker venomer gojimo zamere, ter iščemo nekaj kar je nedosegljivo. Ne pravim, da materialno bogastvo ni dosegljivo, ampak da slednje ni tisto, kar srečo prinese. Če že, nas razveseli trenutek pričakovanja in ko tisto materialno reč dobimo. Večinoma si za materialne reči, pa naj si bodo računalnik, nov telefon, velik nov objektiv, hiter avto, ali pa karkoli pač že, mislimo, kako bom srečen, ko to dobim. Ampak ko to dobim, še posebej dandanes, ko je razvoj tako izjemno hiter, tisto novo ni nikoli dovolj dobro, ker je tam nekje vedno nekaj boljšega. Ponavadi imamo v glavi celo predstavo, kako bo super, kako bomo srečni kot da prvič odpiramo tisto darilo, a po drugi strani vsa ta navlaka in vsa materialna darila postajajo vedno bolj prazna. Vsakič znova imajo vedno manj duše. Ali pa imamo pričakovanja za tisti izdelek previsoka. Postanemo razočarani in potrti. Kje je tista sreča, ki smo jo iskali? Ali je sreča res lastništvo sefa polnega zlata, v katerem se lahko kopaš in ti lahko kupi karkoli si poželi tvoje srce? Ali je sreča v lastništvu avtomobila, hiše?
Nekdo moder je nekoč dejal: “Le kaj ti bo graščina, ko pa ostaja prazna in sobe samevajo?” Le kaj ti bo tri-nadstropna hiša, za katero si vzel kredit, ki ga nikoli ne boš mogel odplačati, pa si mu kljub temu suženj? Le kaj ti bo to, ko pa cele dneve loviš nedosegljivo, med tem ko odonosi v tvojem življenju postajajo pusti, ali pa se celo zreducirajo na tistih nekaj obrazov v službi in še enega ali dva doma. Na koncu boš ugotovil morda, da tvoja žena, če jo sploh imaš, ne more imeti otrok. Tvoja slika perfektne družine se poruši. Ker vse kar iščeš, kar iščemo v dneh dandanašnjih, je neka zlagana nemogoča perfekcionistična slika nedosegljivega. Ampak nihče tega ne želi slišati.
Skopušnik iz risanke je imel vse. Vse svoje bogastvo si je prislužil s svojimi rokami in povsem legitimno. Ampak ni bil srečen. Nek dan na njegova vrata pritrkajo po Jakovi strani njegovi trije nečaki Žak, Pak in Mak. Najprej mu parajo živce, ker mu sesuvajo njegov način življenja. Jaka je šel v vojsko, nekdo pa mora paziti na tri nečake. A kaj ko v njegovi sebični vnemi po nekem svojem “sistemu” nima v svojem življenju nobenega kvalitetnega odnosa. Živi v gomozanski hiši z butlerjem, ki mu služi. Sicer je sam. Ne znajde se preveč z ljudmi. Žak, Pak in Mak ga skozi sezone spremenijo. Neha biti popolnoma sebičen skopuh. Dobi srce. Ponovno začne služiti ljudem okrog sebe. Ogromno svojega denarja vloži v uspele in neuspele podvige, od tovarne čokolade, do robotov, ki bi izboljšali kvaliteto življenja v mestu, potem veliko potuje v odročne kraje, ki jih raziskuje itn. Na dogodivščinah ga po njegovi volji, ali pa proti le tej, spremljajo nečaki ter njihova varuška in njena hčer. Najame celo dokaj nesposobnega a pripravljenega pilota, ki velikokrat strmoglavi ter izumitelja, kateremu se mu pa veliko iznajdb zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ponesreči. Vsi skupaj postanejo nekakšna neločljiva skoraj družina. Ljudje bi si mislili, da gre Skopušniku samo za profit, ampak v resnici ga bolj osrečujejo odnosi z ljudmi, ki so mu blizu. Njegova hiša ni več prazna.
Če obstaja kaj, kar se lahko naučimo od skopušnika, je to, da nas sebičnost sama in nabiranje bogastva ne osrečuje in ne polni našega smotra, pač pa nas bolj osrečujejo kvalitetni odnosi.
