Se spominjaš desetih Božjih zapovedi? Ne glede na to, katero številčenje smatraš za pravilno, je nekaj očitno: ni prav (po)žêleti lastnine drugega. Dandanes se redko kdaj povprašamo o tej zapovedi, saj nas iz vseh strani bombardirajo razni paketi podatkov, ki če ne zavestno, pa podzavestno, v nas povzročajo poželenje po lastnini nekoga drugega. Spomnimo se torej te, desete, zapovedi:
“Ne žêli hiše svojega bližnjega! Ne žêli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!”
Ne zdi se mi nenavadno, da je to zadnja (ali set zadnjih dveh zapovedi, odvisno od tradicije štetja) zapoved, čeprav bi lahko bila “Ne kradi!” dovolj. Bog je gotovo vedel, da ni dovolj, da Izraelcem zapove, naj ne kradejo. Le zakaj bi sicer njihova življenja še bolj zakompliciral, ter jim zapovedal, da naj ne hrepenijo po lastnini drugega. Še več, celo ubijanje, prešuštvovanje, ne le kraja, so v nekem smislu odvečne. Lahko bi nemara celo rekli, da je zapovedim od šeste naprej skupno ravno to, da se ubadajo z lastnino sočloveka. Bog človeku preko slednjih reče, da naj ne odvzema tega, kar pripada drugemu.
Kaj je torej tisto, kar mi pripada? Izključno iz deset zapovedi lahko izvemo, da meni kot človeku pripada moje življenje (ki si ga lastim), partnerica (kateri istočasno pripadam tudi jaz), materialna lastnina, pravičnost (in tegadelj dolžnost do tega, da govorim resnico), ter še enkrat, da ne bo pomote, kaj bi to lahko bilo, lastnina in dostojanstvo ki ga imam ob pravičnem imetju in držanju te lastnine.
Ker je Stvaritelj in dajatelj vsega tega Bog stvarnik, je prav, da se tudi Bogu samemu poklonimo. To je sicer povzetek prvih zapovedi. Zato ni čudno, da Jezus vseh deset zapovedi povzame v Evangeliju po Marku 12,28-34 (tudi Mt 22,34-40 in Lk 10,25-28) v dveh točkah:
- “Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.”
- “Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.”
Jezus pravi, da so v teh dveh zapovedih zaobjeti vsi nauki Svetega pisma in vsa hrepenenja starih prerokov.
Kaj to pomeni za kristjane danes (in nemara tudi za Jude)?
Že že, boš rekel, da moramo ljubiti. Ampak kaj to v resnici pomeni? Mar to pomeni da živimo kakor hočemo v neki telesni ali morda vsaj prijateljski ljubezni do so-kristjanov, ali to pomeni kaj veliko bolj radikalnega?
In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« (Luka 12,15)
Vsake pohlepnosti, vsakega poželenja, pravi Jezus. Le kaj je s tem mislil? Je prav, da ure in ure brskam po internetu in želim tisto in ono? Je prav, da si želim neke socialne in materialne varnosti? Je prav, da si želim ob koncu delovne dobe pokojnino? Je prav, da si želim plačo, če delam na javni upravi ali v službi “države”?
Menim, da ne. Ne, ni prav, da čepim za računalnikom in čas, ki mi ga je Bog dal, trošim za vedno nova in nova materialna ali digitalna zadoščenja. Že, že, marsikaj nam želijo prodati in kupiti nekaj pravično ter to tudi pravično poplačati ni nič slabega, ampak potrošniška vnema po vedno novih in novih rečeh sama zase ni ravno dobra. Istočasno pa menim, da je preudarnost dobra in manjša raziskava za dober in preudaren nakup ni slaba ter je celo priporočljiva. K sreči imamo dandanes vedno več spletnih orodij in pripomočkov, da lažje ugotovimo, katere stvari so smotrno kvalitetne za ceno, ki jo imamo namen plačati za tisti izdelek; če le to “raziskovanje” ne pelje k prekomernemu zapravljanju po neumnem, h čemur smo kar precej nagnjeni.
Večji problem od tega, da si želimo lastnino, ki je v osnovi namenjena prodaji, je poželenje po lastnini, ki za to ni namenjena in je nemara celo neodtujljiva. V to bom uvrstil vse, popolnoma vse kategorije, ki so deležne tako imenovanega “prerazporejanja” davkoplačevalskega denarja. Kot že veš, ker sem to že večkrat razpakiral, davki niso čisto nič drugega kot kraja. Kristjan namreč ne more biti konsistentno ljubeč Boga in sočloveka, če prejema karkoli, kar je prišlo iz denarja, ki je bil na silo (ali z grožnjo le te, četudi na subtilni in morda celo nezavedni ravni) odvzet od pravičnega lastnika, ki si je to svojo lastnino pridobil na legitimen način.
Zato ni čudno, da so cerkveni vodje pred četrtim stoletjem svoji cerkvi in njenim faranom dejali, da ne morejo biti istočasno v službi države oz. imperija ter kristjani. Imamo lahko namreč samo enega Gospoda, in to je Jezus Kristus. On je naš vladar. Res je sicer, da so večinoma to govorili za vojake, pa vendar tudi kritika drugih “javnih” služb ni bila neznana. Če se ni bilo moč osvoboditi, je bilo navodilo tako, da naj vojak, ali javni uslužbenec ne sprejme plačila v kolikor je bilo to nelegitimno pridobljeno oziroma naj ne izvrši nobenega ukaza, ki bi bil v nasprotju z dekalogom. Če vojak torej dobi navodilo za umor ali uboj nekega posameznika, je dolžan poslušati Boga in ne svojega generala. Marsikatere skupnosti so se v izogib takim situacijam naselile na kraje, ki niso bili pod imperijem, zavoljo svobodnega življenja v službi Boga; to je pomenilo neplačevanje davkov, ker jih na takih krajih niti ni bilo, nesluženje v vojski, ker je ni bilo itd.
Po eni strani je škoda, da je bilo krščanstvo uveljavljeno kot državna religija v četrtem stoletju (z Milanskim ediktom 313 n. št.), ker bi morebiti več krščanskih skupnosti do tega dne vztrajalo pri veliko bolj puritanski oz. radikalni krščanski težnji po dostojanstvu ljudi in njih odrešenja ne zaradi del, pač pa zaradi zaupanja Bogu. Pa vendar velja omeniti Menonite in Anabaptiste, ki so libertarno zasledovali pacifistične težnje krščanstva čeprav so jih marsikatere ideologije zaradi tega skorajda uničile. Žal je tudi, da se je pacifizem ohranil samo v smislu ugovora vesti v smislu služenja vojaškega roka.
Če namreč pogledamo božje zapovedi (2Mz 20,1-17 in 3Mz 5,4-21), se jih, kot smo videli, večina nanaša prav na spoštovanje lastnine sočloveka, uboj oz. umor je samo ena izmed zapovedi. Pa tudi če uberemo pot Jezusove izjave, da naj ljubimo sočloveka, je ne-kršenje njegove “pravice” do življenja le en izmed aspektov ljubljenja ali pa vsaj spoštovanja njegovega življenja. Kaj pa vse ostalo?
Kristjan, če res ljubi Boga ter tegadelj sebe in sočloveka, bi ne smel pomisliti na socialne transferje, pokojnino, ali kakršno koli prejemanje oziroma zahtevanje po državnem razporejanju denarja. To je ne le neljubeče, predvsem je nespoštovanje lastnine sočloveka.
Če si recimo minister ali zakonodajalec, se zavedaj, da Jezus in Mojzes na svojih dveh tablicah, nikoli nista dodala zvezdice za drobni tisk pri teh zapovedih. Za krajo ni opombe, da je to dovoljeno, če se ukrade preko agencije, ki je neke skupine reprezentativna
Če mu vzameš recimo 22% zato ker je neki storitvi ali izdelku dodal vrednost, mu kradeš delež lastnine, ki bi ga sicer dobil v obliki denarja. Če mu vzameš denar zavoljo socialnih transferjev, četudi gre denar za iskreno dobre namen, recimo pomoč revnim, mu proti njegovi svobodni volji vzameš lastnino, ki si jo je sam priboril. Poleg tega revežu, ki mu denar daš, odvzameš dostojanstvo, da si je nekaj pravično zaslužil oziroma onemogočiš radodarnim darovalcem, da bi radi dali iz svoje nesebične iniciative. Še huje je, če si iz tega denarja, kot državni uslužbenci počnejo, izplačaš plačo, ta denar je bil namreč pobran nelegitimno. Ko bi vsaj dal ljudem, če si dacar, možnost, da rečejo ne oziroma da res svobodno in prostovoljno dajo za tisto, kar smatrajo kot koristno in uporabno, ampak še tega ne narediš.
Če prejemaš socialne transferje, da lahko preživiš, se vprašaj, od kod ta denar. Naslednjič ko boš delal za denar se vprašaj, kaj ti prinese večje dostojanstvo: to, da lahko obdržiš točno toliko kot zaslužiš in sam poskušaš biti odgovoren s tem denarjem (četudi ti spodleti, lahko poskusiš ponovno in se učiš na svojih napakah), ali pa da za nedelo dobivaš denar ker je bil ta od nekoga ukraden? Ali ne bi raje bil svoboden in tegadelj bolj odgovoren in nagrajen za svoje legitimno in pravično prizadevanje s strani tistega, s katerim svobodno in pravično skleneš dogovor, kot pa da si suženj sistemu, ki te bremeni s papirologijo, regulacijami, ki ti nalaga za kaj smeš in za kaj ne smeš zapraviti denarja, ki te obravnava kot nebogljenega otroka; ter istočasno zavoljo transferjev samih, kot tudi kontrole nad ljudmi, zasužnjujejo tudi tiste, ki res delajo? Razumem, da si v stiski, ampak če si kristjan, menim, da ni prav, da sprejmeš državno pomoč. Če že, se obrni na fundacije, ki se financirajo s prostovoljnimi prispevki, ali pa pogoltni svoj ponos ter naredi kickstarter kampanijo, kjer bodo ljudje svobodno lahko pomagali tebi ali tistemu, za katerega veš, da pomoč potrebuje, ne pa da se financirajo preko kriminalnega početja države, ki ene odira deleža zaslužka, druge pa obremenjuje z birokracijo. Reči NE! Četudi to pomeni, da moraš za državo nezakonito, a povsem legitimno delati pri prijatelju za gotovino ali materialne dobrine in četudi to pomeni, da se moraš ponižati in prositi za pomoč, to ni nič narobe. Narobe je, če zahtevaš in podpiraš zakone, ki državi dajejo moči za krajo, nelegitimno regulacijo, in tebe ter druge usužnjujejo. Mi pa nismo poklicani, da krademo in spodbujamo kriminalno aktivnost, ki jo počne država. Mi, kot kristjani, smo poklicani k temu da poskrbimo zase in za sočloveka iz svoje lastne individualne odgovornosti. To bi moral biti naš naraven odgovor na Kristusov Evangelij.
Če kot upokojenec sprejmeš pokojnino, se ne moreš klicati kristjan, saj sprejemaš denar, ki ga dacarji pokradejo od delavnih ljudi ta trenutek. Ti živiš z lastnino nekoga drugega. Niti toliko nisi fer, da bi ga vprašal, če to smeš, če bi ti dal prostovoljno. Kar delaš je to, da naivno verjameš politikom, ki želijo tvoj glas na volitvah, da si si tisto pokojnino legitimno in pravično zaslužil. Ne, nisi si je. Ko so ti desetletja nazaj obljubljali pokojnino, so jo obljubljali v imenu še nerojenih potencialnih delavcev. Tvoja sla, tvoja želja po varnosti na stara leta, neozirajoč se na dobre odnose s svojo družino, sorodniki in bližnjimi, te pelje v kriminal. Četudi se ne zavedaš in četudi se želiš prepričati v nasprotno, tvoja sla in poželenje po varnosti v pokoju konsistentno krši vsaj dve od božjih zapovedi. Svojega bližnjega ne ljubiš, saj mu ne pustiš sadu njegovega dela, njegovega dostojanstva ob obdržanju le tega; od njega kradeš; in od njega želiš lastnino ki ti ne pripada. Brez zamere, ampak to, da ti država onemogoča, da si legitimno in pravično omogočiš morebitno finančno varnost v starosti, recimo z varčevanjem in preudarnim vlaganjem v reči, ki obdržijo ali povečajo svojo vrednost, ni izgovor, da delaš kar delaš, da “plačuješ” prispevke za pokojnino v državno agencijo, ter da na koncu pokasiraš tisti denar, ki ti ga država nakaže. Oprosti, ampak tudi to, da lep delež nakazanega denarja daš svojim vnukom ni dovolj. Reči bi moral NE. “Ne bom plačeval in ne bom prejemal. Sam sem odgovoren za svojo prihodnost, ta ne bo na plečih nekoga, ki ga niti ne poznam, kaj šele na plečih mojih sinov in hčera, kaj šele na plečih mojih vnukov… Ne, to ni prav. Če mi ne pustite da z vsem, kar imam služim Kristusu in sočloveku po svoji svobodni volji, mi ne pustite, da sem človek. Raje umrem, kot pa da izdam Boga in mojo odgovornost do sočloveka. Ne bom mu kradel, ne bom poželel njegove lastnine. Ne, ne bom. In vi mi ne boste kradli.”
Naj zaključim, da Kristjani nismo pozvani k temu, da se vsemu odpovemo, pač pa da služimo. Nismo pozvani k temu, da se znebimo lastnine, ampak da lastnini damo svetost, ki je dana od Boga ter v tem vidimo orodje za služenje ne pa za kopičenje. Bog nas ne kliče k temu, da ubogamo državo, pač pa k temu, da stojimo za to, kar je prav in kar je pravično. Tudi lastništvo je lahko pravično in nepravično. Le če lahko obdržimo to kar smo si pravično prislužili, lahko to tudi pravično damo naprej. Bog nas bo sodil o tem, kako smo ravnali s tem, kar smo si pridelali oz. imeli. Nenazadnje je tudi to, da smo si nekaj pridelali božji dar, saj je na koncu koncev Bog, kot stvarnik vsega, dal to zemljo nam, da z njo in njenimi sadovi gospodarimo; ne pa da jo izkoriščamo.