Načeloma obstajata dva načina da prišparaš nekaj denarja. En je tak, da nekoga nategneš. Nateg bi se naj načeloma ne splačal, vsaj ne na dolgi rok, ker hitro prideš na sezname “nategovalcev.” Slaba beseda se namreč širi mnogo hitreje kot dobra. Problem pri nategovanju ni le slaba beseda ampak predvsem slab renome oziroma ugled. Že če je zanj kriv kdo drug, je težko popraviti ugled, kaj šele, če si zanj kriv sam. Da sploh ne omenjam, da nateg pogosto vodi v kriminal.
Drug način, da kaj prišparaš ne vključuje nič nategovanja. Ugodnosti so pogosto za vogalom, kdaj pa kdaj je pa treba le počakati na pravi čas, kot recimo na zimske ali poletne razprodaje, ki so del normalnega tržnega okolja; podjetja oz. trgovine namreč ob posebnih priložnostih ali praznikih za voljo novih kupcev z veseljem ponujajo popuste (brez da bi s tem komu delale škodo, še najmanj sebi), ob razprodajah pa zaradi upada nakupov (zaradi recimo spremembe letnega časa) znižajo cene, da lahko naredijo prostor za novo zalogo. Seveda je razlogov za popuste lahko veliko več, ampak na koncu koncev ni nihče prikrajšan zaradi nižjih cen. Tisti ki je kupil izdelek po prej višji ceni si ga je takrat bolj želel kot pa nižjo ceno in čakanje, ter obratno. Pri popustih, oziroma pri pravičnosti ter iznajdljivosti ni moralno načeloma nič spornega.
Opisano je definitivno res pri naravnih osebah, ali kot jim v Sloveniji pravimo, pri fizičnih osebah v medsebojnih odnosih. Tudi tisti, ki take realnosti ne mara, in se spretno izogiba odgovornosti, bo slej ko prej padel v zanko nepravičnosti. Tudi če ga ne ujamejo in tudi če zbeži, nikoli ne bo mogel brez posledic priti nazaj tja, kjer je svoje grehe zagrešil.
Kaj pa pri državi? Zakaj se med seboj obnašamo, drugače kot pa tretiramo državo? Nanjo lahko pogledamo iz dveh vidikov: 1) kot imaginarno osebo, kar pravno je, ki se skozi njene agente aktualizira do nas; ali 2) pa skozi naše obnašanje do nje.
Če začnem z državo kot imaginarno pravno osebo, lahko hitro ugotovimo, da nas od svojega spočetja naprej nateguje. Mene in tebe je že samo po njenem dolgu (na državljansko glavo) brez najinega privoljenja nategnila že za slabih 19 tisočakov. Temu lahko dodamo popolnoma vse davke, od direktnih, do indirektnih, preko katerih nam obljublja to in ono, ampak nikoli ne dostavi. Vedno, resnično vedno je polovičarska (ali pa še kaj hujšega). Tu se ne bom preveč ustavljal, saj lahko vsakdo malce pobrska in najde marsikateri podatek; ampak naj omenim samo ceste, ki so za cestnino, ki jo plačujemo, v obupnem stanju, pa o preplačani avtocesti in tunelih, potem so tu “državni” hoteli, slovenske železnice, … Še več, nateguje nas tudi v zdravstvu, kjer nas prepričuje, po svojih agentih, da imamo vrhunsko zdravstvo, čeprav je slednje že lep čas na robu bankrota (če se o bankrotu sploh lahko govori v državni instituciji) in čeprav najboljši zdravniki odhajajo v tujino. Nateguje nas s šolami, ki jim ne pusti privatne konkurence, sama pa skozi naše šolanje ustvarja vse prej kot pa izobražene ljudi. Še sreča, da “ta pametni”, ki so navkljub ogabno slabem izobraževalnem sistemu uspeli, odhajajo v tujino in še sreča da se med množico izobraževanja nesposobnih profesorjev in učiteljic najdejo dragulji, ki kljub vsemu, zaradi svoje ljubezni do znanja in otrok, vztrajajo v tem groznem, nategov polnem, okolju.
Ko nas država tako nateguje, tega ne dela iz svojega denarja, ampak iz našega. Iz denarja, ki ga je od nas pokradla. Sama izvaja kriminalno dejanje. Rečite temu kraja ali tatvina, davki niso čisto nič drugega kot kriminal. Še več, ko skozi svoje agente aktualizira svojo naravo, ki je v vseh smislih prisilna in nasilna, celo zagreši umore, ki jih sama sicer označi za kolateralno škodo.
Glede na to, da nismo neumni, a morda vseeno zavestno nedojemljivi za to, kar država počne, se (kot ona pravi) “nategovalsko” obnašamo do nje same. In prav je tako. Le kako drugače se boš obnašal s tistim, ki te nateguje, kot pa tako, da se ga boš izogibal dokler lahko, nakar ga boš, če ti ne da miru, “nategoval” tako dolgo, dokler tega ne bo opazil. Če ima palico, se boš morda bal, ampak na skrivnem boš še vedno koval načrte, kako ga “nategniti”, kako narediti, da boš ti odnesel celo, on pa ne. Morda boš s prijatelji, ki tega otročjega a vseeno močnega ter tiranskega ustrahovalca in nategovalca prav tako ne marajo, naredil skupino, kjer se boste pogovarjali, kot na forumih, kako se najbolj zvito in modro upreti kradljivskim, tatvinskim, nategovalskim taktikam tega nebodisigatreba. Morda si opazil, kako sem spremenil državo v tega malega tirana, ki si ga gotovo poznal v svojem odraščanju. To sem naredil zato, ker smo vsi poznali take ljudi in morda jih še vedno poznamo. Vemo tudi, da razen prek države in njenih pravil (kot recimo tajkuni) nihče ne uspe, vsaj ne na dolgi rok, z nepoštenjem in nategovanjem.
Ko torej mislimo, da “nategujemo” državo, ko se (legalno) izogibamo davkom, ali pa ko kot podjetniki mislimo, da “nategujemo” državo ko iščemo načine, kako zaobiti smotani zakonodaji, ki jo je ta napisala; ali kako obdržati več denarja, ki bi sicer šel za uboganje regulacij, se spomnimo, kdo je pravi tiran in kdo je pravi nategovalec. Spomnimo se, kdo je tisti, ki nam otežuje življenja ko nam (četudi subtilno) z močjo prisile diktira kaj moramo delati, kako moramo živeti, koliko denarja smemo obdržati (sicer nam sledi trpinčenje …), kako smemo sklepati dogovore, itn. Vedno se spomnimo, da je država–pa naj bo kot pravni subjekt ali pa preko svojih agentov, ki izgledajo tako kot ti in jaz–tista, ki nateguje. In ko to ne gre, se spomnimo ko smo kot otroci posameznike, ki so se obnašali kot se država obnaša do nas, izključili in jih pustili same.
In moja molitev je, da tudi danes, ko smo odrasli, nehamo sodelovati s tem ustrahovalcem, ki ji pravimo država, in raje stojimo z zatiranimi, ki smo vsi državljani in pravično ter legitimno nekaj prišparamo. Preudarno ter ogibajoč se pohujšanju rečimo NE nategovanju.