Moje opažanje je, da so, sicer zelo posplošeno gledano, homeschooled otroci (otroci, ki so vzgajani in učeni doma preko staršev ali tudi v preteklosti guvernat, danes privat učiteljev, tutorjev) mnogo bolj pripravljeni na življenje, znajo razmišljat s svojo glavo in pri tem uporabljati kritično mišljenje, kakor tudi na evangeliziranje okrog sebe.
Meni osebno se zdi neodgovorno poslat otroke v javne šolske zavode, delno zato ker so fininacirani iz (krvavega) davkoplačevalskega denarja (kraja s strani države) in bi bilo uporabljanje storitev, ki jih vrši država, ko obstaja alternativa, prisostvovanje pri delovanju kriminalne združbe državnega aparata, delno pa zato, ker javne šole na zelo subtilen način uporabljajo razne metode etatistične indoktrinacije, katere se dejansko ljudje (tudi večina učiteljev) niti ne zaveda (pa ne samo pri biologiji z evolucijo, ampak tudi skozi celoten proces z etatizmom, na nek način poveličevanjem državnega aparata na točko, kamor sodi Bog, z mentaliteto, da rabiš dovoljenje države za karkoli…), ter dejansko zatira kritično misel in uničuje zmožnost ali željo po spraševanju vprašanj, uničuje umetniška prizadevanja mladih na tak ali drugačen način, v svojem bistvu ustvarja nemega, poslušnega, kritične misli nesposobnega ubogljivega državljana. Dela dejansko to, za kar je bil tak šolski sistem po pruskem modelu, kot ga imamo, ustvarjen (slednji je bil v osnovi ravno to: ustvariti skoraj popolne vojake, ki ne bodo kritizirali ukazov generalov, ampak bodo le tem ubogljivo sledili, tudi če se z njimi ne bodo strinjali).
Poleg tega vsega je pa pošiljanje otrok stran od staršev za večino otroštva zelo uničujoče tudi za odnose v družini to pa se na dolgi rok prenaša na naslednje generacije in tudi na slabše odnose med bodočimi partnerji teh otrok. Otrok se namreč ne uspe naučiti, iz zgleda staršev, kako družina funkcionira v večini pogledov, saj je od večine situacij odstranjen. Istočasno se tudi mama in oče ne moreta, če sta oba v službi, dovolj ubadati ne samo z otrokom, ampak tudi drug z drugim, ker ju službi tako izčrpata, da imajo po mojih opažanjih družine slabe medsebojne vezi tudi zaradi tega, otroku pa se vse to kaže kot izjemno popačena slika družine (četudi je treba priznati, da so krščanske družine še vedno bolj centralne okrog Jezusa in je popačenost manjša). Med drugim je pa realnost doma in v javni šoli popolnoma drugačna za otroka in kdo ve za kaj se bo odločil kot najstnik.
Zanimivo, a ne presenetljivo, je tudi, da so otroci, ki so jih vzgajali in učili starši (ali pa so bili vsaj v privatnih, ponavadi specializiranih, šolah), v veliko veliko boljših odnosih s starši, otroci pa so, ko odrastejo (ali že ko odraščajo) dejansko pripravljeni iti v svet, taki starši jih dejansko v večini primerih k temu že od malega tudi spodbujajo. Pri tem je treba reči tudi to, da jih pripravijo ne samo na “odhod” enkrat v prihodnosti, ampak da jih že od malega učijo inovativnosti na svojem področju in na uporabi marketinga, kako vodit posle, kako se obnašati v poslovnem svetu, saj je ta popolnoma drugačen kot tisti v šolah. V poslovnem sveti se vedno znova in znova izkazuje namreč, da so ponavadi dobri inovatorji in vodje, ali pa celo ustvarjalci uspešnih podjetij, ravno tisti ljudje, ki jim je bilo v mladih letih ali omogočeno poznavanje in raziskovanje vsaj delčka poslovnega sveta, ali pa so se sami tako distancirali od javnih šolskih sistemov (v ZDA tudi kolidžov, ki so velikokrat privatni), da so sami razmišljali o možnih poslovnih vodah in se na to temo tudi izobrazili mnogo pred sovrstniki. Tem je veliko bolj pomembna svoboda, kot pa socialna varnost, saj vedo, da se z delom in z vero v Božje delo, preko svobodne volje in svobodne izmenjave stvari ustvarja dodana vrednost, socialna varnost je pa logična posledica tega.
Istočasno so mladi, ki jih je vzgajal javni šolski zavod, zelo množično podvrženi k razmišljanju, da jim je družba in država dolžna zagotoviti službo (the sense of entitlement) in sredstva, da smo jim vsi nekaj dolžni (ponavadi denar). Ker država denar krade od državljanov preko davkov, se ga pod pretvezo socialne pomoči (socializem) deli med državljane, od tega pa gre le majhen delež za socialne probleme (za katere je rešitev odgovorno ravnanje cerkva in humanitarnih organizacij, ki so pri tem vedno zgodovinsko gledano bile dokaj uspešne) in subvencije, katere seveda želi vsak tudi zase in jih mladi smatrajo tudi kot nekaj kar jim pripada (kot tudi študentski boni – sem študent, pa jih nimam, ko pa sem jih imel jih pa nisem uporabljal – krvav denar). Sam tudi zoisove ne želim, pa bi jo skoraj lahko dobil prejšnji semester, ker vem od kod je financirana. No da se vrnem k otrokom: taki ki so bili indoktrinirani v javnih šolskih zavodih, so kot rečeno zelo podvrženi k mišljenju, da jim stvari pripadajo (dejansko nam ne pripada nič, če pa že kaj, pa svoboda, življenje in naša individualnost) in so pogosto, če le ne gredo ven iz države, del podjetij s kolektivnimi pogodbami, ki ponavadi končajo na minimalnih plačah – so ovce, ki slepo sledijo in vzamejo kar jim pade pod roke. Taki ponavadi tudi, po verodostojnih virih iz vsaj dveh velikih podjetij, vzamejo kar lahko na kratki rok, ko se zavihtijo na vodilne položaje (istočasno tisti, ki jim možgani niso bili oprani vedo, da če bodo dobri gospodarji svojih zaposlenih in če bodo vlagali na dolgi rok, bo vsem šlo dobro, če pa bi delali na kratki rok, bi škodili ne samo svojim zaposlenim, ampak tudi samim sebi).
Rešitev je da kristjani celostno živimo krščansko življenje, za to da s celotnimi našimi življenji kažemo našo drugačnost po Božji milosti. Menim, da to pomeni tudi z našim neodobravanjem in nevključenostjo v projekte sofinancirane iz davkoplačevalskega denarja, če pa že, da stojimo s trdno integriteto in ne vzemamo tega denarja. Menim, da to pomeni, da vzgajamo otroke v krščanskem duhu in jih spodbujamo k razmišljanju in jih vodimo skozi proces vseživljenjskega učenja in jih ne damo v javni šolski sistem (to ima dober vpliv na celo življenje takega človeka kot tudi več generacij za njim in okrog njega – bolje se tudi deli sporočilo (po mojem mnenju) Kristusa preko dobrega vodenja podjetja in preko poštenosti, kot pa da si samo kot delavec z omejeno količino ljudi okrog sebe – še posebej dandanes vodenje veliko več sporoča o karakterju in integriteti (ter odgovornosti) kot pa biti poslušen in pokoren delavec). Menim tudi, da moramo biti bolj trdni tudi v svojemu dajanju časa in sredstev za uboge (tudi mnoge brate in sestre v Kristusu, pri čemer smo slovenci slabi), ter da ne smemo imeti mentalitete “bo že država ali nekdo drug poskerbel,” pač pa moramo, kot je tudi zapisano v Jakobu, živeti to kar verjamemo, da dela sledijo naši odrešenosti in veri. To pomeni, da če vidiš potrebo ne samo moliš, ampak se potrebi tudi odzoveš in daš tisto kar tista druga oseba potrebuje (kar ni nujno isto temu kar želi). Kristus namreč na isti način nam da točno toliko kot potrebujemo, četudi to ni točno tisto, kar si želimo.
Kristjani, bodimo luč svetu! Otroke v to vključujmo, ne pa da jih pošiljamo v območje, ki je naprejeno proti 200% tega kar so. Naj bodo deležni vzgoje, ki jim bo v Kristusu dala moč, da bodo tudi sami lahko luč, ki je močnejša te, od države in njenuh zavodov. Le Bogu slava in čast.