Ena izmed stvari, ki bi se ji kot samozaposlen težko odrekel, je zmožnost poslovati skroaj s komurkoli po skoraj kakršnih koli pogojih se zmeniva in zmožnost prekinitve tega odnosa, če se izkaže da sodelovanje ne gre. Običajno to pomeni da je faktura zadosti. Razen izjemoma so pogodbe ena od tistih reči, ki se jih ne rabim posluževat, čeprav bi bile slednje gotovo večkrat koristnejše kot se marsikdaj prepičujem. A kljub vsemu je preprosta faktura s podatki za nakazilo veliko bolj preprost in predvsem direkten način da se storitev ali izdelek poplača. Ko je faktura plačana, je dogovor takorekoč izpolnjen.
Redno zaposlen sem bil samo enkrat, za tri mesece če se prav spominjam. Birokracije z zaposlitvami, kot sem bil takrat to uvidel, dandanašnji je bojda še huje, in prav gotovo bo postalo še hujše, je veliko. Najprej država od delodajalca zahteva da najema delavce preko redne zaposlitve za določen ali nedoločen čas skladno z zakoni, akti in ostalo birokratsko navlako ki regulirajo zaposlitev. Seveda se lahko delodajalec odloči tudi za sodelovanje prek posredništva študentskega servisa, ali pa prek zaposlitve prek avtorske oziroma podjemne pogodbe, kar koli pač bolje ustreza ali je možno v danem primeru, razen seveda če je delojemalec pripravljen delati za delodajalca kot samozaposlen, seveda upoštevši da mora kot samozaposlen delati tudi za druge stranke, da ja ne bi prišlo do “izkoriščanja statusa espeja” kot temu politično leva stran temu pogosto reče.
Od vseh teh oblik dela je sodelovanje podjetja s posameznikom, ki je samozaposlen (ali ki ima svoje podjetje), edino ki vzpostavlja količkaj horizontalen odnos med obema stranjema, in pogosto je sodelovanje obojestransko. Vse ostale oblike a priori vzpostavljajo vertikalen odnos delodajalca in delojemalca. Tu se mi že termina sama zase zdita problematična, ker razkrivata kar si mislimo o delu: da en daje delo, drugi ga jemlje, tudi če temu ni vedno v praksi tako. Koncept službe, torej da služiš tistemu, za kogar delaš je precej bolj dober, saj ne izpade kot negativen.
V Sloveniji veliko preveč ljudi dela samo v službi. Skoraj tretjina zaposlenih celo direktno ali posredno za državni sektor, ali z drugimi besedami: za sektor, ki živi od vzete vrednosti. Veliko prepogosto slišim da se pritožujejo nad tem ali onim itn. Ampak je pač “šiht” in ga je treba oddelat ne glede na to kako “težaški” je delodajalec. To vzpostavlja stanje, kjer je delavec nezadovoljen, prav tako pa tudi njegov šef.