Velikokrat slišimo, da imamo problem z revščino. Tako ali drugače smo se navadili da se probleme prelaga na tretjo osebo, na Državo, in o vzrokih sploh ne razglabljamo, in se jih nikoli res ne lotimo. Zdi se mi, da smo nekako prišli do nekega fiktivnega konsenza, da se da vse rešit, če se v dotični problem vrže dovolj denarja.
Nekako dvomim, da je rešitev v denarju. Pri revščini, kakorkoli jo opredelimo, je redko problem sama višina socialnih transferjev. Ni prav reducirati vsega skupaj na nek denarni znesek. Čeprav sam menim, da bi bilo morda bolje, da se država ne bi ukvarjala s socialnimi transferji in tako imenovano socialo, pa še ne mislim, da je ta aspekt družbe povsem nepotreben. Razlog za to je povsem preprost: revščina obstaja v taki ali drugačni obliki in ne glede na to kako jo definiramo, pogosto lahko najdemo legitimen razlog, da neko stanje v danem kontekstu označimo kot revščina. Le-ta namreč pomeni lahko različne stvari v različnih družbah, prav tako pa je lahko relativna ali absolutna. Predvsem pa je pomembno, da znamo ločiti med razlogi za revščino.
Razlogov za revščino je toliko, kolikor je ljudi in jih je nemogoče izčrpno popisati. Nekdo je lahko denimo reven ker ostaja na socialni podpori in mu ni v interesu izboljšati stanja – v tej situaciji živi čisto »OK«, četudi ni optimalna ter zato ne rabi biti odgovoren nikomur. Nekdo je lahko recimo reven, ker ga je zapustila žena in mu pobrala pol ali še več – skupaj z živci in tako naprej. En je lahko reven, ker ima neodgovorne starše, ki mu nikoli niso privzgojili smisla za osebno odgovornost in zaradi tega, tudi če dobi službo, ne bo dolgo obdržal le te, saj je premalo produktiven. Spet nekdo drug je reven ker je napačno izobražen, ker so mu prodajali prazno slamo, da naj študira kar hoče kolikor časa hoče; ali pa je reven zato, ker je študiral zavoljo neodgovornosti, ne pa študija ali predvsem znanja samega, ali pa morda izobrazbe v nekaterih disciplinah, kjer je ta nujno potrebna tudi brez zakonodaje. Nekdo je lahko reven, ker je blesavo izbral pot radikalne telesne transformacije, če temu tako rečemo, in tegadelj ni primeren obraz v marsikateri firmi, razen morda če najde delo skladiščnika ali pa se ga podobno-misleči usmilijo, ali morda najdejo nišo. Nekdo je lahko reven zaradi naravnih katastrof, ki so mu stvari in voljo odvzele. Tudi taki so. Nekdo je lahko reven zato, ker je izgubil voljo do česarkoli zaradi nepravičnosti ter neodgovornih posameznikov v šolstvu na CSD-jih in/ali doma, ki so ga venomer tlačili z morami o tem, da je nesposoben. Nekdo je lahko reven zato, ker nima sposobnosti, ki jih nekdo na trgu potrebuje in je nezaposljiv (kot veliko diplomantov iz FF in FDV). Nekdo je lahko reven preprosto zato, ker se je odločil za takšen način asketskega življenja. Nekdo je lahko smatran kot reven zato, ker država ne prepozna preprostega življenja, ki je bilo stvar izbire, kot legitimnega. Spet nekdo drug je reven, ker je bil prisiljen v neko tako sektaštvo, morda so mu celo oprali možgane. Spet nekdo je lahko reven zato, ker se težko znajde v poplavi predpisov in regulacij, ali si preprosto ne more konceptualizirati legitimnosti le teh, recimo zaradi moralnih zadržkov. Nekdo je lahko reven zato, ker je psihološko gledano preveč ubogljiv in nima naravno danih sposobnosti za pogajanje, čeprav se jih da priučiti, a o tem morda sploh ni nikoli razmišljal. Spet nekdo drug je lahko revnejši kot bi lahko bil, ker opravlja delo z minimalno dodano vrednostjo, ki si ekonomsko gledano ne more zaslužiti večjega plačila. Nekdo drug je lahko reven zato, ker je imigriral iz tujine in mu je vojna vzela vse, ali pa prihaja iz dežele, kjer je kupna moč tako nižja ter so marže in cene tako drugačne, da se v tej državi ekonomsko ne znajde. Nekdo je lahko, če je priseljen, lahko reven preprosto zato, ker nima pravice do dela, ker ni rezident Republike Slovenije; ali pa tukaj živi na vizumu, ki ima take pogoje, da zaradi njega nima pravice do iskanja zaposlitve, saj zakon navaja, da lahko zaposlitev išče le iz tujine, dela pa tukaj lahko samo če ga podjetje samo povabi, ipd. Reven je lahko tudi zato, ker je nespametno ravnal z denarjem od prej, ter ga zapravljal vnedogled za stvari, ki so samo strošek, luksuz. Morda je, če rečem malce šaljivo, posameznik reven zato, ker je še otrok ali dojenček, ki sam zase ne more še skrbeti. A šalo na stran, nekdo je lahko reven ker je nepokreten ali pa ima drugačne telesne ali duševne ovire, ki mu otežujejo delo. Nenazadnje je posameznik lahko reven tudi samo zaradi nesrečnega spleta okoliščin in ni zanje nihče kriv. Tudi taki so.
Kakorkoli pač že, mnogo je razlogov da so ljudje revni in skoraj noben od razlogov ni rešljiv samo z denarno pomočjo ali subvencijo kot tako. Potrebno je razumevanje in osebni stik, oseben pristop – država dvomim da lahko to ponudi . Verjamem pa, da lahko svobodni posamezniki stopijo skupaj individualno ali pa prek kakšnih organizacij, ki so za to namenjene in ustanovljene, ter tegadelj odgovorno pomagajo ljudem v potrebi. Pogosto zna že samo osebni stik in občutek vzajemne osebne odgovornosti spremeniti situacijo, ki je nekoga pahnila v stanje revščine, v kateri se je znašel.
Za PGCajtng, 15.6.2018
Prvič objavljeno v kolumni 1. številke PGCajtnga, letnik 2018, ki je izšla 24.6.2018