Velikokrat ljudje dojemajo tragedijo in zlo kot eno in isto. Pa vendar tragedija in zlo nista ista. Tragično je recimo, da veliko ljudi umre v neki poplavi. Tragično je kategorično gledano skoraj vse, kar se lahko zgodi v stanju narave. Naravne nesreče, rak, itn. niso torej zle ampak so samo stvari ki se dogajajo. Na žalost se dogajajo. Ampak to je dejstvo. Lahko bi rekli, da je tragedija To je naravno dejstvo. Pri recimo živalih ni moč govoriti o tragediji niti o zlemu. Lahko bi se sicer reklo, da je za kozo, ki jo lovi lev, tragično, da jo bo lev gotovo pojedel, ampak ker tega ne more utemeljiti ali celo dojeti, ker se ne zaveda samega sebe in svoje zavesti, je lev, ki lovi kozo samo naravno dejstvo. To delata, da preživita.
Zlo na drugi strani je nekaj, kar nima nujnosti da se zgodi. Zlo je namerno. Tudi greh ni zloben sam zase. Ljudje smo nagnjeni h grehu, torej da zgrešimo cilj za katerega smo namenjeni, da zgrešimo Boga. Zlo je greh, ki je nujno povezan z dejanjem, ki je namerno storjeno da se slabe stvari dogajajo. Da lahko taka dejanja sploh človek dela, mora nujno biti svoboden in se zavedati samega sebe. Brez da bi se zavedali in brez da bi bili ranljivi, ter brez da bi bili svobodni, bi bili kot živali ki se ne zavedajo samih sebe, torej ne morejo Bogu odgovarjati za svoja dejanja. Njih življenja so samoumevna.
Bog, ko je ustvaril Adama in Evo, jima je dal svobodo. Lahko sta jedla od česarkoli, le od drevesa spoznanja dobrega in hudega (1Mz 2,17) . Zakaj? Zato ker ko bi spoznala, bi videla, da imata svobodno izbiro, ki pomeni posledice. S tem, ko sta zgrešila prvi cilj, sta (z)grešila in sta spoznala kdo in kaj sta in da imajo dejanja posledice. Še huje je, da je Adam, ko ga je Bog vprašal kaj se dogaja, zakaj sta se skrila, preložil odgovornost za dejanje na Evo (1Mz 3,12). Kot prvo, je bilo Adamu naloženo, da skrbi za Evo, tako da je na nek način Adam grešil že s tem, ko ni nič posredoval pri kači, čeprav je bil zraven (1Mz 3,6b). Kaj so posledice vsega tega? Jah, recimo to, da zdaj ne bo vse samoumevno kot je bilo prej. Zdaj bo treba delat (kot reče Bog Adamu v 1Mz 3,17b). Če recimo veš, da bo čez nekaj mesecev zima, bo treba delat, obdelovat zemljo, lovit živali, itn., da preživimo. Zakaj? Ker Adam ni upošteval Boga. Tragedija našega obstoja torej ni zla, ampak je posledica padca človeka pred Bogom. Pa vendar ima Bog načrt in hoče biti v odnosu s človekom, s svobodnim človekom. Skozi zgodbo Svetega Pisma jo lahko zelo dobro spoznavamo, da je to zgodba o tem, kako je človek zamočil, Bog pa je tako dober in istočasno še vedno tako pravičen, da bo prenašal tudi morebiti svoje trpljenje, ko gleda, kaj človek dela z njegovim stvarstvom, samo zato, da bi bili ljudje, ki se odločijo Bogu slediti in mu zaupati, lahko na dolgi rok v večnosti z njim v dobrem odnosu. Odrešitev in novo življenje pa omogoči po popolnem brezgrešnem življenju Jezusa Kristusa. Lahko bi rekli, da je tragično, kar se je s Kristusom zgodilo, pa vendar je to vse posledica vsega namernega zla, vsega človeštva od Adama naprej. In Jezus je kot brezgrešen nosil plačilo za vse to na križu in v svoji smrti. Jezus je kot popolnoma Bog in kot popolnoma človek zadostil Božji pravičnosti in omogočil božji ljubezni, da nam po milosti omogoči prek Jezusa novo, drugačno življenje.
Kaj pa to pomeni za kristjana? Menim, da to pomeni radikalno spremembo človekovega obnašanja. Pa tudi to je mogoče le če in ko spoznavamo Boga in mu sledimo. Zakaj? Zato, ker smo bitja, ki imamo zmožnost samozavedanja in s tem individualno odgovornost da delamo dobro. Delati dobro pa ni lahko in ni samoumevno. Delati dobro se moramo naučiti in tega se naučimo tako, da sledimo Jezusu. Delati dobro je na nek način načrtno delati tisto, kar ni zlo, kar ne povzroča trpljenja, oziroma je tisto, kar omogoča sočloveku in sebi, da rastemo v spoznavanju Boga in omogoča radost navkljub trpljenju in bitki za ugotavljanje lastne identitete v zavedanju, da lahko skozi Jezusa najdemo smisel za življenje.
Bog je torej vedel kaj dela že od vsega začetka. In mogoče si je dobro predstavljati popolnoma pravičnega in popolnoma dobrega Boga, kako On sam trpi, in je ožaloščen, ko vidi, kako je njegovo stvarstvo šlo v smer, v kakršno je šlo. Če se vmeša v ta proces kaj več kot se že je (po Jezusu), človeku odvzame avtonomijo in svobodo ter tudi ranljivost. Če pa človeku to odvzame, mu odvzame človečnost, mu na nek način odvzame popolnoma vse, kar mene in tebe naredi človeka. To pa prav tako ne bi bilo pravično niti ljubeče, saj bi bila ta dva koncepta popolnoma izničena v stanju, ko nimamo več svobode izbire, avtonomije in ranljivosti ter odgovornosti.
Za zlo na tem svetu ni odgovoren Bog, pač pa človek. Za tragedije na tem svetu tudi ni odgovoren Bog, je samo stanje kako stvari so. Je edini način da stvari so kot so. In v kontekstu tega kar je, v kontekstu realnosti kot take ne moremo vleči zaključka da je to, kar je Bog ustvaril slabo. Tudi trditev, da vse, kar je Bog ustvaril, da je dobro je absolutna trditev, v katero morda ne smemo dvomiti. Dobro je možno samo če je zlo tudi dovoljeno. To ne pomeni, da sta zlo in greh nujno potrebna, le da sta dovoljena. In tudi to spoznanje, kot Pridigar pravi, je samo lovljenje vetra, je nečimrnost. Vse kar je vredno je zbrano v vsoti stvari, ki jih dela Bog. In menim, da je bistveno predvsem to, da se zavedamo svoje lastne osebne odgovornosti in po svojih zmožnostih sledimo Jezusu, mu predamo življenja in zaupamo Bogu, da je Jezusova daritev dovolj, da nas osvobodi in odreši naše lastne narave, do kolikor je to mogoče že tukaj in zdaj.