Velika noč. Ta skrivnostni praznik. Zajci, pirhi, razna hrana čudnih vonjav, čakaj… zajci? Kaj pa teli delajo tu? Se opravičujem. Samo res. Zajci? Ta čudna nemška navada, ki spominja na skomercializiran božič? Ne, ne, to mora biti pomota. Križ. To je tisto, ja. Ampak kateri križ? Zakaj se ne govori o Jezusu in križu? O trpljenju, smrti in vstajenju? O tej čudoviti a skrivnostni reči izpred dveh tisočletij?
Lahko bi teoretiziral o tem, ampak ne bom. Se mi po pravici povedano niti malo ne ljubi ubadati z malodušjem. Ne ljubi se mi ubadati s skomercializirano veliko nočjo, ker lahko o tem marsikje preberete drugod. Mnogo bolj bi rad podelil moje razmišljanje na moč križa, ne nujno samo kot simbola ampak dejanja, ki je bilo storjeno v kontekstu križa.
Preden nadaljujem, naj vas vprašam nekaj. Ja, tebe, ki to bereš. Si že kdaj lagal? Si že kdaj vzel kaj, kar ni pripadalo tebi? Ali si kadarkoli naredil karkoli, za kar si vedel, da ni bilo prav? Če si človek, si na vsa ta vprašanja odgovoril pritrdilno. Tvoja vest ti je lahko priča, da se zavedaš, da nisi popoln in da ne delaš vsega pravično in prav. Dobesedno si pogrnil pred svojim lastnim moralnim testom. Če je to res za nas kot ljudi, ki smo, kot padla in nepopolna bitja, kako bi šele odrezali pred Božjim prestolom. Ne moremo. Krivi smo. Četudi morda kdo reče, da ne priznava Božjega pogleda na to, kaj je prav in kaj narobe, lahko hitro ugotovimo, da bi nas Bog še vedno lahko vprašal: “kaj pa pred sabo, po svojih lastnih zapovedih, obljubah, itd., ali si kdaj prekršil svoje lastne meje in pravila?” Če smo iskreni, se nihče na tem svetu ne more držati niti svojih pravil v mislih, besedah in dejanjih. Vedno zgrešimo. Grešimo.
Ugotovili smo torej, da smo grešni. Jaz in ti. In nič ne more tega spremeniti. To je preprosto dejstvo, ki je popolnoma jasno. Predstavljajmo si torej, da pridemo v Božjo pristonost in Bog tam sedi pred nami kot popolnoma pravičen, popolnoma svet in popolnoma ljubeč Bog. Vpraša te: “Človek, kaj porečeš, si kriv? Si kdaj lagal, kradel, etc?” Hočeš se izmuzniti vprašanju, ker veš, da ima prav, da nisi popoln. Pomisliš: ‘pa saj vsak greši. Vsak se zmoti. Nihče ni popoln. Sem pa boljši od svojega soseda, definitvno boljši od Hitlerja in naših politikov. Ja, to bom rekel: ” Nisem tako slab kot moj sosed, nisem Hitler.” ‘ Bog te pogleda in reče: “To je morda res, morda ne. Po čem to meriš, človek? Kdo je začetna točka? Kakšen je kontekst te tvoje primerjave?” Skomigneš z rameni in ne veš kako odgovoriti. Misliš si ‘pa saj Hitler je bil najslabši, ane? Ali je bil Ghengis Khan? Mogoče Stalin? Ne vem…’ a tam se zmotiš. Referenca ne sme biti ali si manj slab kot nekdo drug, ampak ali si dober. Naj rečem drugače. Zlo ni prisotnost slabega, ampak je odostnost dobrega na tak način kot je svetloba pristonost fotonov, svetlosti, medtem ko je tema odsotnost fotonov, svetlobe. Absolutna bela je pristonost vseh spektrov svetlobe, črna je odsotnost. Ko ugasneš luč v sobi ne prižgeš teme, samo ugasneš luč, odklopiš elektriko. Bog je ta abslutna bela, On je ta svetloba, On je popolnoma dober, pravičen, ljubeč, On je svét. Kako bi te potemtakem lahko spustil v svojo prisotnost, v nebesa, če pa ti nisi tak kot On? Nisi popolnoma pravičen, nisi popolnoma ljubeč, nisi popolnoma dober; želiš biti, ampak veš, da vedno nekje zgrešiš, četudi po svojih pravilih. In On to ve. In tako jaz, kot ti, kot Bog vemo, da tema ne more obstajati v luči. Zaveš se. Ne morem. Sam ne morem.
Poglejmo zdaj malce Jezusa. Pred dvema tisočletjema je sin tesarja v Judeji oznanjal preroške besede, izganjal demone, celo trdil, da je podoba Boga (prim: “Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga. — Janez 14,7“). V svojem življenju ni grešil. Niti v puščavi, pred samim Satanom ni zgrešil niti za ped (Matej 4,1–11). Apostol Pavel nam o Jezusu piše takole: “Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.” — Filipljanom 2,6–8. Jezus je živel človeško življenje, bil istočasno popolnoma Bog in popolnoma človek, ni grešil, sočloveku ni niti lasu skrivil. Bil je popoln. Čeprav ni naredil nobene stvari narobe, je plačal. Nosil je greh človeka. Zavoljo človeka je postal greh, čeprav je bil sam brez greha (2 Korinčanom 5,21). Svobodno, je prevzel nase na križu, ki ni bil Njegov za nosit, vso težo človeškega greha, pokvarjenosti, izprijenosti, vega kar smo ljudje naredili v preteklosti in kar bomo storili v prihodnosti. Na tem Križu Jezus izpolnil, kar so preroki že vnaprej napovedali, človeku je dal darilo, ki ga človek sam ne more plačati, samo neumnež pa ga zavrne. Zame in zate je dal samega sebe, da bi nas odrešil. Še več. Tri dni kasneje je po pričevanju verodostojnih prič čudežno vstal od mrtvih ter nam s tem dal upanje in možnost da lahko brez dvoma verujemo v to, da nam bo zaradi milostne Njegove žrtve, po naši veri, omogočeno biti v Božji prisotnosti po smrti in da vstajenje ni lari fari. Še več, Jezusovo vstajenje nam je lahko kot dokaz, da je bil Jezus res inkarnirani Bog, da ni bil še en izmed prerokov, in velikih ljudi, ki so na koncu umrli in ostali mrtvi.
Kaj zdaj? Bog je pravičen in dober Bog, istočasno pa je tudi ljubeč. V svoji pravičnosti in istočasno v ljubezni ter dobroti do teh, ki so že v nebesih, v nejgovi prisotnosti, te ne more spustiti naprej. Dolžen si. Plačilo za greh je pa smrt, tema, odstranjenost ob Boga. In to tudi veš. Če ne veš tega danes, se tega zaveš pred Njegovim obličjem. Pri Njem tudi ne moreš obstajati, vsaj ne s svojo pravičnostjo in svojimi deli. Zaveš se, to ni dovolj. Sedaj pa te Bog vpraša: “Ali boš sprejel plačilo za svoj greh? Ali je morda kdo, ki bo plačal tvojo varščino?” Če Jezusa nisi spoznal, če Mu nisi pustil, da se ti razodane preko marsičesa v tem svetu, če si ga po svoji lastni svobodni volji zavrnil, potem si se po svoji lastni obsodbi in volji obsodil na večno odstranjenost vsega dobrega, pravičnega, lepega, svetega; na večno odsotnost od Boga. Če si z Bogom v sporu in ga sovražiš, si česa drugega po svoji volji niti ne želiš (mimogrede, niti podrazno ne bi bilo pravično, da bi te Bog spustil v Nebesa, v svobodo, med tiste ki tam že so, če tega sam ne želiš: to bi bil pekel zate in za ljudi ki tam že so). Če pa Jezusa poznaš, če ga spoznavaš, če po svoji svobodni volji sprejmeš Njegovo varščino, Njegovo darilo tebi in vsakomur, ki to darilo želi sprejeti, veš, da kljub napakam, ki si jih delal, Jezus pokriva tvoje grehe. On je tista varščina zate. On te pokrije s svojo ljubeznijo po milosti, zaradi tvoje vere in zaupanja, s plaščem luči. Na nek način, ko te obleče s svojim plaščem pravičnosti, Bog, ko tebe pogleda, zaradi Jezusa ne vidi več tvoje nepopolnosti ampak Jezusovo popolno darilo zate, ki te pokriva. In z njim veš, da boš vstal, šel v nebesa in boš ponovno obujen, kot je On sam vstal na tretji dan. V njegovem vstajenju imaš dokaz in zaupanje v Njegovo sveto skrivnostno moč. Imaš upanje, ki presega vse.
Hvala ti Jezus, za tvojo žrtev. Hvala ti, ker si umrl smrt, ki si jo jaz zaslužim, ker si trpel to, kar bi jaz moral trpeti. Hvala ti da me tako ljubiš. Hvala ti, da te lahko po tvoji Besedi spoznavam in da imam lahko zaradi križa in tvojega vstajenja lahko trdno zaupanje ki presega vse, da si ti zame pred Očetovim obličjem dovolj. Hvala ti, ker me pokrivaš s svojo pravičnostjo in molim, da bi bil vsak dan bolj tebi podoben.
Molim, dragi Jezus, da bi ljudje brali tvojo Besedo, ki je resnična, da bi te spoznali in da bi jih srečanje s tabo spremenilo; da bi se obrnili stran od greha in bi tebe častili in slavili. Da bi imeli mir in radost v tebi.
Tebi, Jezus, slava in čast na veke, vekov.
Amen.