Do nedavnega se nisem nikoli spraševal o tem, kaj je dejansko denar v svojem intrinzičnem bistvu. Pred tem sem sicer že slišal nekatere, ki so rekli: “Sveto pismo pravi, da je denar korenina vsega zla” in bil skeptičen. Potem sem pogledal Atlas Shrugged (in si pridobil knjigo da jo tudi preberem enkrat), kjer je en izmed akterjev rekel:
“Torej mislite, da je denar izvor vsega zla? […] Ste se kdaj vprašali kaj je izvor denarju? Denar je orodje menjave, ki ne more obstajati, če ni dobrin, in če ni človeka, ki bi jih ustvaril. Denar je materialna oblika principa, da možje, ki želijo poslovati z drugim, morajo trgovati in dati nekaj z vrednostjo za nekaj z vrednostjo. Denar ni orodje pijavk, ki si tvoj proizvod prisvajajo z solzami, ki ga od tebe odvzamejo s silo. Denar je mogoč samo s strani ljudi, ki proizvajajo. Ali je to tisto, kar smatraš za zlo?”
— Ayn Rand, Atlas Shrugged
Od takrat naprej denarja nisem smatral za zlega, čeprav je bilo še vedno vprašanje, kaj je avtor v Svetem Pismu s tisto vrstico res mislil. Na žalost takrat še nisem šel v Sveto Pismo, da bi preveril test in kontekst. Naj naredim to sedaj.
“Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju… ”
— 1 Pismo Timoteju 6, 10
Hmmm… Pavel ne pravi, da je problematičen denar sam zase (vsaj v tisti obliki tistega dne), pač pa pohlep po denarju. Zakaj pa to pravi? Ko je Pavel pisal to pismo Timoteju, ga je pripravljal na delo služenja Bogu ter preko tega ljudem. Lahko bi rekli, da Pavel v bistvu pravi: “Ljubezen po denarju ali pohlep po denarju (in vsem kar kupi), če postavljeno višje kot ljubezen Boga je v resnici korenina vsega zla. ” Bistvo torej ni, da je denar zloben (niti ni človek, da bi lahko posedoval pristranskost), ampak da je načeloma nevtralno orodje za menjavo, kot potrjuje tudi Ayn Rand. Bistvo je torej, da je problematičen pohlep po čemurkoli materialnem. S tem mislim da se nas večina strinja (no čeprav poznam tudi nekaj libertarcev, s katerimi se ne bom po mojem da nikoli strinjal, da je pohlep dober – lahko(!) povroči (dober) napredek in (dobre) rezultate, ne verjamem pa da je lahko pohlep sam zase dober). Med drugim, če apliciram na Timoteja, ki mu Pavel v pismu piše, je pohlep problematičen tudi zato, ker človekove oči prestavi od Boga stvarnika na nekaj materialnega ustvarjenega, kar je ne samo grešno ampak tudi malikovalsko. Pavel Timoteju tudi pove, da si bi v primeru pohlepa konec koncev škodil sam sebi. Zakaj? Preprosto zato, ker (1) ne bo več nesebično delal Bogu na slavo in čast in bo imel zaradi tega slabo vest in težje življenje, ter (2) zato ker ga bodo tržno ljudje označili za hinavca in za pohlepnega človeka, kar ga na nek način izloči iz družbe. Lahko bi dodal tudi (3) ker bi si z nabiranjem bogastva svoje življenje zapravil za nekaj nesmiselnega materialnega, zapravil bi pa večnost z Bogom in odnos z Njim.
Pa naj se vrnim na denar sam zase. Ugotovitev je torej, da je denar sredstvo in ni zlo samo zase. Vprašanje: kakšna vrsta denarja je obstajala v časih Svetega Pisma? Večino stare zaveze so dnevne transakcije potekale preprosto preko barantanja. Za izmenjavo so se uporabljale različne reči: od ovac in koz (živine) do kovin (zlato in srebro), ki so se merile po teži (ponvadi v šeklih). Glede na to bi bilo smiselno reči, da te reči same zase prav tako niso zle, saj so samo “stvari,” njih uporaba pa je lahko namenjena za zla ali dobra dejanja. So nevtralna.
Do danes se je kar veliko stvari spremenilo. Nadaljeval bom kar od tam, pri čemer sem že začel, pri Svetem Pismu. Ena zanimiva stvar se je zgodila v času Rimskega “prevzema” oblasti tudi nad Judi. Zlato so sicer še vedno lahko uporabljali za izmenjavo, ampak kovati v kovance pa ga niso smeli, ker jim je Rimsko pravo to prepovedovalo, za to da si ne bi morali meriti moči z Rimskim Imperijem (po domače da ne bi bili Rimu konkurenca ne samo v denarnem ampak tudi suverenem in državniškem smislu – merjenje moči avtoritete). Da ne boste mislili, tudi Judje so se upirali pravilom Rima in tudi Judje so se upirali davkom. Ker tokrat ni bistveno ali menim, dasi Sveto Pismo podpira davke ali ne, sam menim da ne, se ne bom ubadal s problematiko davkov, se mi pa zdi zanimivo, da Jezus na odgovor glede davkov odgovori nadvse zvito: “Dajte (ali povrnite) torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega – MT 22,21” ter s tem ločil avtoriteto Rimskega Cesarja od Boga (takrat so se Cesarji smatrali kot nekaj božanskega) ter posledično, da je tako ali tako vse od Boga in nič ne pripada človeku. Če pa si že nekdo nekaj lasti, mu povrni ko od tebe zahteva. Če pravilno razumem cesarski odnos do denarja, je namreč Cesar si dejansko vzemal legalno pravico do lastništva zlatih in srebrnih kovncev in jih je kadarkoli lahko zaplenil ali zahteval nazaj v obliki davkov (češ: “uporabljate moj denar, dajte mi delež mojega nazaj”). Tu je Cesar tisti pohlepen, saj si nabira bogastev in človeške in Božje sodbe, ker materialno slavi bolj kot Stvarnika (če ne tu, pa na sodni dan). Cesar je, če prenesemo v današnje čase tisti, ki monopolist, ki si spravi k sebi vse vrste zakladov, v sebi pa ostaja prazen (kot potrjuje že Salomon in kot pritrjujejo tudi mnogi slavni danes po celem svetu).
No kakor je problematičen Cesar s svojo zakonodajno in pohlepno močjo, so problematični pohlepni bankirji. Do danes so (predvsem od 1912 z ustanovitvijo centralnih rezerv FED v ZDA naprej) tako razvili denar, da ljudje niti ne pomislimo, da denar ni vedno bil papirnat. Tak Fiat denar kot ga imamo danes ni nobena zamenjava za zlato ali srebro, kot je bil v času, ko je bil papir le garancija za zlato v trezorju, ampak je dejansko utelešen pohlep (o tem in kako tak pohlep ustvarja krize, sem enkrat že pisal). Ni več samo menjalno sredstvo, je sredstvo za kontrolo iz pohlepa.
V bistvu je problem največji takrat, ko si nekdo polasti pravico (ki mu legitimno niti moralno ne pripada) da lahko piše kolektiven zakon, nakar do tega zakonodajalca (vedno!) pridejo kapitalisti, ki svoj pohlep lahko najbolje unovčijo preko (lobiranja) pisanja zakonov v korist tistim kapitalistom ki nato v postelji z državo formirajo monopole – tako take firme postanejo korporacije, situacija se pa imenuje korporativizem (ali fašizem) in ne več kapitalizem. Brez državnega aparata (centralnega zakonodajalca kolektivnih zakonov) monopoli ne morejo obstajat, če pa že pa ne morejo obstati dolgo (edini način da monopolist lahko kratek čas obstaja v popolnoma svobodnem trgu je z nekim unikatnim izumom – ker pa zakonodajalec z močjo varovanja intelektualne lastine (patentov) v svobodnem trgu brez centralnega zakonodajalca (države) ne obstaja, tudi monopol ne more dolgo obstati. Vedno se namreč najde nekdo drug, ki lahko nadgradi tvoj izum ter z različnimi načini poceni (ponavadi ne preko nižanja plač, ker to ni zanj koristno – konkurenca bi namreč dala boljšo ponudbo), zaradi česar posledično pride do še nadaljnih inovacij ki so za vse koristne.
Zopet pridemo do enega samega problema: državni aparat (ali centralni zakonodajalec). Le ta, kot vsi vemo, ne sme biti v postelji s Cerkvijo kot instistucijo. Zakaj? Ja zaradi istega razloga kot firme ne smejo biti: ker Cerkev (predvsem kot institucija) ne sme imeti prstov vmes pri pisanju zakonov (to so najbolj vedeli predvsem američani pred formiranjem ZDA ker se glede religije niso morali strinjat, zarad česar so prav oni rekli: cerkev ne sme biti na isti liniji kot država zaradi različnosti med skupinami glede vere – pač Puritanci vs Katoliki vs Quakerji vs Anglikanci – ki so drugi druge provociral in se niso strinjali in nihče ni hotel da bi se kateri koli skupini vsiljevalo kakršno koli verovanje v nasprotju z njihovim).
V nasprotju z nekaterimi libertarci se strinjam, da je pohlep problematičen, (popolnoma prototržni) kapitalizem pač ne. Ni res, da trg kot neka abstrakcija poskrbi sam zase, pač pa ljudje. Ljudje ki so vključeni v trgovanje drug z drugim so tisti, ki poskrbijo za to, da pohlep ne more prosperirat ker nihče tega noče (razen tisti ki je pohlepen). Kot kristjan (zelo radikalen 😉 ) verjamem da je Bog človeka ustvaril za dobro in On sam ne želi, da bi si ustvarjal “gospodarje” – on želi, da bi bili svobodni ravno za to, da bi lahko ljubezen in nesebičnost lahko prosperirala in ne pohlep. Državni aparat, kot sem že prej omenil, je sam v svojem bistvu popolno nasprotje tako svobodi, kot tudi pravičnosti in individualnosti. Tega ne dopušča. Lahko bi celo rekel, da je ne le denar, ampak sam državni aparat poosebitev pohlepa, skupaj pa lahko vladata brez konkurence, ker je ne dopuščata. Edina konkurenca enemu državnemu aparatu je drug, ker pa sta oba enako pokvarjena, skorumpirana, sta si lahko konkurenca le v dveh rečeh: kdo bo več denarja pokradel ljudem in kdo ima večjo vojsko. In če je kdo zmagovalec obeh na svetu, je to ZDA. Predstavljajmo si, da bi namesto ZDA bila svetovna velesila vsega tega nekdanja Sovjetska Zveza. Gotovo bi kričali po kakršnem koli trgu, kaj šele svobodnim. In ravno to je problem Evrope (ter posredno tudi ZDA) da smo tako slepo verjeli, da je to kar imamo kapitalizem, da sploh nismo opazili, da dejansko živimo v svetu korporacij in posledično korporativizma (fašizem) oziroma kroni kapitalizma (ki ni kapitalizem prostega trga). Kapitalizma nimamo, oziroma kot je Ron Paul enkrat lepo rekel: “Kapitalizma ne bi smeli obsojati kot napačnega, saj ga nikoli nismo resnično imeli.” Če je to res za ZDA, kako bolj je to res za Evropo in ostali svet.
Je denar problematičen? Morda? Ampak kaj denar dejansko naj bi bil? Denar naj bi bil sredstvo za menjavo. Kot rečeno, sem pred kratkim verjel, da denar niti ni tako slaba stvar, dokler nisem slišal nekoga, ki je pravil: “Kaj je v bistvu denar? Sredstvo menjave? Ampak ali ni v resnici poosebitev pohlepa, saj tisti kos papirja lahko kadarkoli tiskar na novo natisne (tu ECB)? Ali ni ravno to, da lahko nekar realnega zamenjaš za nekaj brez kakršne koli realne vrednosti v upanju na nakup nečesa drugega, zelo pohlepno in predpostavlja, da si z denarjem lahko kupiš dobesdno vse? Denar je pohlep.”
Sicer mislim, da je denar kot ga poznamo danes najbolj utelešena vrsta pohlepa ravno zato, ker je to danes dejansko denar brez kritja. Kritje evra ni zlato, pač pa le samo še en kos papirja, ki nima sam zase nobene realne vrednosti.
Vprašanje: ali je zaradi tega prav, da rečemo, da je kapitalizem zloben in za odstranit. Ne! Niti podrazno. Kapitalizem ne potrebuje denarja, kapitalizem v svojem bistvu je preprosta izmenjava sredstev za proizvodnjo – kapitala. Dejansko takoj ko ti v to menjavo vmešaš recimo samo DDV, kapitalizma ni več, je nekaj drugega.
Je pa nujno, da se znebimo centralno kontroliranega denarja. Nujno je, da se znebimo centralnega zakonodajalca. (Aja mimogrede: tadva sta skupaj “v postelji” saj delata ravno to, le hujše, kot vsi pravjo da cerkev in država ne smeta skupaj delat.) Torej da lahko obstajajo male banke (ki zaradi konkurence in tržnosti svojega obstoja ne morejo nikoli postat tako velike da bi jim kdorkoli ne smel pustit da propadejo) ki lahko izdajajo svojo valuto. Primerov v zgodovini je veliko, najuspešnejši pa je primer prostotržnega bančništva na Škotskem med 1716 in 1845, ki kaže na dejstvo, ki ga ekonomisti kot Hayek, D. Friedman, Horowitz tudi praktično prikažejo kot najuspešnejšega in najbolj učinkovitega, da konkurenca med izdajalci “denarja” ustvari najboljše tržno okolje za ljudi, zminimalizira sploh možnost tatvine, ter vzpostavi prostotržne mehanizme, ki tako “banke” kot uporabnike varujejo pred kakršnim koli sesutjem sistema. Sistema dejansko v nekem smislu ni, saj ga ne zagotavlja država, niti ga ne predpisuje – sam se razvija in varuje. O tem sem enkrat že pisal
Kaj je torej alternativa? Alternativa so človeški odnosi in izmenjava stvari na kakršen koli način je mogoč, kar je lahko ali prek nekaj redkega (recimo zlato ali srebro) ali pa preprosto da svojo reč izmenjaš za nekaj drugega brez posredništva. Ljudje, ko se nam pusti, vedno najdemo načine, da pridobimo neko stvar, pa naj si bo za uslugo, neko vrsto denarja ali redke kovine, za hrano, prenočišče, celo za nasmeh. Nekateri bi rekli da je tudi to pohlep, in morda je, ampak na koncu koncev vsak zase ve, ko nekaj dela zaradi pohlepa ali brez njega. Alternativa je to, da preprosto živimo življenja nesebično v korist sočloveku. Da si stvari izmenjujemo in delimo, podarjamo če je treba. In ne, to ni komunizem, to je vrsta življenja, kot so ga živeli prvi Kristjani v Apd 2,42-47 , krščanske monastične skupnosti na Irskem po evangelizaciji sv. Patrika, menihi in sestre v samostanih, ljudje na podeželjih čez večino zgodovine,… To je humano življenje.
Zanimivo je to, da so takemu življenju bili, zgodovinsko gledano, najbolj naklonjeni prav kristjani (če le nimajo prekomernega etatističnega pogleda na državo). Zakaj? Preprosto zato, ker vemo da Bog za vse stvari poskrbi, ko pa se mu pridružimo in smo sami odgovor molitev mnogih, nas Bog lahko uporabi za to da služimo drug drugemu ne zato ker bi morali, ampak ker tako želimo, ker je tudi Jezus želel dati sebe za nas, ker nas je tako ljubil. Ker radi delimo to nesebično ljubezen, ki nam jo Bog izkazuje v osebi Kristusa. Bistvo za vsakega pa naj bo: daj osebo pred materialne reči (ali denar).
Viri:
Is the Money the root of all evil?
Currency in The Bible
Jezusova socialna kritika
Pogovor pred borzo
Kdo je kriv za ekonomske krize?
Moj dragi Slovenec
Davki, država, posameznik
The markets are punishing Russia more than diplomacy ever could
Je denar res izvor vsega zla?
Popolna in nezanikljiva resnica
Socialna kritika
Regulacija in proti trg
HisHolyChruch.org – HHC-Rim13
Še vedno mislite, da lahko monopoli nastanejo v popolnoma prostem trgu?
Kaj je narobe z našo družbo?
Money and guilt