Nekateri bi rekli, da smo Slovenci narod, ki zelo rad pije in je odvisen od alkohola. To je res, saj smo na šestem mestu po količini alkohola, ki ga popijemo v svetovnem merilu. Drugi bi rekli, da so mnogi Slovenci odvisni od drog in tudi ta številka se na žalost veča. Najbolj pa je Slovenec odvisen od svoje mame, še posebej fantje na žalost. Vzredili so nas izgleda da v ljudi, ki moramo, da bi preživeli, biti odvisni od dohodkov, nasvetov, idej, svoje mame za doseganje česarkoli v svojem življenju.
Popolnoma zgrožen sem bil, ko sem prebral Žurnalov članek o tem, kako gredo celo na informativne dneve na fakulteto sinovi skupaj s svojimi mamami. Neka punca je recimo rekla: “Na mojo mami gledam kot oporo, ki mi pomaga, če se sama ne znam odločiti,” in podobni, le ne tako jasno odkriti komentarji so gotovo tudi pri kakih fantih. Brez zamere, ampak če že greš na faks (in ne mislim, da bi vsak sploh moral iti), potem to stori brez staršev, si namreč polnoletna oseba, ki mora začeti razmišljati družbeno-kritično in odgovorno. Če bi sicer rad bil odgovoren, si raje najdi delo, po možnosti tako z visoko dodano vrednostjo in storilnostjo in ne neko delo storitvenih dejavnosti – le te se le šlepajo na račun ostalega delovnega prebivalstva in v veliki meri (ne popolnoma vse) niso niti nevem kaj koristne. Če si že iščeš tako delo, priporočam, da greš nekam bolj stran od centra Slovenije (recimo zahodno od Škofje Loke, Poljanske doline, itd.) saj nekateri tam celo iščejo delavce, če pa se lahko zmeniš še za ne-denarno kompenzacijo ali za nekakšno materialno in prenočitveno plačano (brez uporabe denarja) pripravništvo, grem skoraj stavit, da te z veseljem vzamejo, v primeru namreč da vama (tebi in delodajalcu) način dela ustreza, te delodajalec v prihodnosti celo zaposli.
No da se vrnem na slovensko mamo… ta je dokaj kritičen problem slovenske družine: povprečno je namreč navajena na to, da samoiniciativno postori vse okrog hiše ali stanovanja, tudi za otroke, takrat ko je sama celo doma in ne dela, poskrbi. Ker pa seveda cel dan delata oba z očetom (če je ta sploh prisoten), se s svojim sinom (ali z večimi otroki) ne more preveč ubadat glede vzgoje, saj predvideva da je za to pristojna osnovna šola ali vrtec, svojemu otroku tako ustreže s skoraj vsem. Ne samo da mu kupi kar koli, kar otroka zamoti, da lahko ona dela ostale stvari (recimo kuha, ali dela na računalniku za službo,…), še celo odzove se na skoraj vsako željo ali zahtevo otroka po hrani, pijači, pokriti postelji,… Mnogi starši mislijo, da morajo imeti otroke radi tako, da jim ponudijo popolnoma vse in da jim ničesar ne odrečejo. Kupijo jim karkoli si le ti poželijo, tudi drage pametne telefone ki jih še odrasli ne potrebujejo, drage računalnike,… Vse za mir in vse najboljše za svoje otroke. Pri tem mame pozabljajo, da vse to ni nujno dobro. Večinoma ni. Poznam kar nekaj primerov namreč, ko je fant pri že svoji polnoletnosti hotel, da mu mama prinese nekaj za popit do postelje, ali pa da je mama svojemu sinu ali hčerki pospravljala sobo.
Nekdo je enkrat rekel, da otrok odraste vsaj do neke stopnje takrat, ko sam za sabo pospravi svinjarijo in koš tudi sam izprazni. Če otrok torej ne pospravlja sam za sabo, starši niso dolžni pospravljat za njim, saj se v nasprotnem primeru otrok nikoli ne bo naučil pospravljati za sabo. Ker moji starši tega niso naredili z mojim dve leti mlajšim bratom, on še zdaj velikokrat, ko pride domov, pusti cunje dobesedno “kot iz njega padejo.” Zakaj je tako? Ker je mami preveč razvajala.
Kaj pa stvari, igrače, telefoni? Že sebe lahko, če ste odrasla oseba, vprašate: “ali res potrebujem vse te funkcije tega svojega dragega pametnega telefona?” Če ste res iskreni, boste priznali da velike večine stvari ne uporabljate ali pa niso niti koristne za nič drugega kot le za zabijanje časa. Ali je torej odgovorno kupiti otroku, ne glede na to ali je v osnovni ali v srednji šoli, pametni telefon visokega cenovnega razreda? Moj odgovor je iskreno NE. Sam se tega tudi konsistentno držim, saj nisem imel, niti si ne želim, telefona, ki bi imel veliko več funkcij kot pa je klicanje in pošiljanje SMS-ov. Ko mi je po več letih uporabe “umrl” telefon, ki sem ga že pridobil iz druge roke, sem namreč od sestrične kupil spet še en poceni telefon na tipke, ki mi zdrži ob uporabi preko dvanajst dni. Mobilni telefon je namenjen klicanju in dosegljivosti in ne igricam. Ko pa daš pametni telefon v roke mulca, se bo ta z njim igal, brskal po Facebooku, zapravljal bo čas za neumnosti, ki ga zasvajajo in odstranjujejo od kreativnih del, kot je recimo branje, risanje, petje, socializacija, ali pa preprosto od še kako potrebne tišine.
Kar se ostalih igrač in materialnih stvari tiče bom tako rekel: po svojih osebnih izkušnjah bom rekel, da so LEGO kocke edina igrača, ki se mi dejansko zdi koristna (in izgleda, da pomagajo pri percepciji prostora in pri razvijanju otrokovih miselnih sposobnosti). Ostale igrače so le še ena stvar ki večajo račune staršev, ker se le ti ne znajo več ubadati s kreativnostjo svojih otrok. Namesto da daš otroku plastično igračo, pojdi z njim recimo na njivo, odtrgaj koruzo, poberi nekaj stvari, ki so na tleh, ter za podobno spodbudi tudi otroka, ter ko prideta z otrokom domov, sestavita ali zalepita to skupaj v nekaj, kar sta naredila skupaj, v skupno igračo. Iz tega bo prišlo zadovoljstvo v obe smeri in oba bosta imela skupne spomine na otrokovo otroštvo. Otrok namreč ne rabi veliko, da si zapolni čas in da se uči stvari. Daj mu nekaj stvari, ki jih po možnosti ne more pogoltniti in ga glej: gotovo bo naredil nekaj zanimivega. Ko smo še živeli v Ljubljani in nisem imel mobitela (nihče ga takrat še ni imel) ter niti računalnika, sem veliko časa kot otrok preživel za knjigami in z igranjem z LEGO kockami. Enkrat sem hotel narediti padalo za “stričke” od kock, vzel sem nit in male prozorne vrečke ter poskušal, pri tem sem se nevede učil o zračnem uporu in še o marsičem. Če bi imel zraven koga, ki bi mi lahko kaj še bolj razložil, bi vedel še kaj več. Taki otroci so: učijo se skozi igro in skozi preproste stvari. Starši: bodite vključeni v otrokovo spoznavanje sveta, še sami se boste mnogo stvari naučili. Če pa jim boste stvari samo dajali, boste svoje otroke vzgojili v porabnike, potrošnike, v ljudi, ki verjamejo v državni aparat, ki jim je brezpogojno dolžan omogočiti službo, jim dati denar, če ga sami nimajo, jim obrisati ritko… Morda mislite, da se šalim, pa se ne. Taki otroci postanejo breme davkoplačevalca, razvajeni paraziti, pijavke. Najprej so bili odvisni od staršev (mame), potem od države.
Glede izobraževanja in prenašanja znanja iz ene generacije v drugo, česar sposobnost in možnost nam je državni aparat skoraj že onemogočil, pa je smiselno reči tudi to, da diploma in piflanje, učenje na pamet, kot je klasično v javnih izobraževalnih ustanovah, ni dobro za otroke. Jef Staes, belgijski strokovnjak za inovacije v izobraževanju namreč navaja:
“…Otroci spoznajo, kako zanimivo je odkrivati nove stvari. Prehajajo s področja na področje in nenehno širijo svoje znanje. Vsi imamo kakšen talent, ampak večina nas ni nikoli občutila užitka, ko se učimo nekaj, kar nas res zanima, ker smo odraščali v času, ko informacije niso bile tako zlahka dostopne. Naši otroci se lahko učijo veliko hitreje, kot smo se mi, in to možnost oziroma odgovornost bi jim morali čim bolj zgodaj predati. V 2D-svetu smo postali strokovnjaki s tridesetimi leti in smo ta položaj zlahka ohranili do 60. ali 70. leta. Zaradi tehnološke revolucije so se razmere tako spremenile, da je menjavo treba narediti veliko prej. Pravzaprav predaja odgovornosti novim generacijam v naravi ni nič izjemnega. V afriških plemenih starejši prepustijo lov mlajšim, ko dosežejo določeno starost, saj vedo, da bodo vsi umrli od lakote, če se njihov sin ne bo pravočasno naučil loviti. To se mora zgoditi, ko sam še zmoreš loviti, kajti sicer mu ne boš predal vsega znanja.” – Jef Staes
Zanimivo je tudi da podobne stvari, tudi o zmedenosti otrok v tem času, ugotavlja tudi dr. Viljem Ščuka, ki pravi:
“Kot psihoanalitik se lahko le strinjam s prof. Boštjanom M. Zupančičem, ki govori o tako imenovanih edipalcih oziroma nerazrešenem Ojdipovem kompleksu. Rad pa bi poudaril tole: otrok mora, kot sem že rekel, dobiti ljubezen in odgovornost. Zanj sta odgovorna dva spola, moški kot dajalec semena in ženska, ki nosi svoj plod devet mesecev v maternici in še eno leto v naročju. Ženska torej že biološko ponuja ljubezen in ta lahko, razumljivo, tudi prekipi. Za odgovornost pa je, tako pravi ena od antropoloških teorij, odgovoren oče.
Ko smo bili moški še divjaki in ste nas ženske še prilagajale, ste nas pridobile z nežnostjo, ljubeznijo in vsem ostalim. Moški pa je sčasoma ugotovil, da lahko svoj spolni nagon regulira s prekinjenim spolnim odnosom in ima le toliko otrok, kot jih lahko preživi. Od tu izvira odgovornost. Človeku je navsezadnje tudi danes najtežje regulirati svoje biološke nagone, jih miselno kontrolirati in obvladovati. Ljudje smo, in ne živali, prav zato, ker smo sposobni nadzirati pohlep po denarju, po oblasti, po užitkih. Mimogrede: naši politiki bi res morali razmisliti, kam sodijo oziroma kako je z njihovo odgovornostjo.
Ampak naj se povrnem spet k dominantnim materam. Težava nastane, ko so moški le še blede figure, kot bi rekla dr. Tomorijeva, in mora mati prevzeti nase vso odgovornost. In polno skrbeti za otroke je veliko večja odgovornost kot hoditi v službo. Vzgoja se tu močno zaplete. Hčerke nočejo prevzemati ženske vloge, fantje postanejo “mamini sinčki”, ki se ne znajo odlepiti od svojih mater. Na koncu so vsi nesrečni, tudi mati, ki kljub svoji dominantnosti vendar potrebuje tudi močni moški pol.” – dr. Viljem Ščuka
Kot pa ugotavljajo krščanski pastorji, tudi v ZDA, pa se je danes naredil glede “zmedenosti” še en problem: za fante se ne ve, kdaj so moški, saj to, da je nekdo moškega spola pri 24 letih še ne pomeni, da je moški. Ugotavljajo, da je problem v družbi, ki je zmedena s tem, kaj je sploh še vloga moškega, o čem bom več pisal kdaj drugič. Problem je celosten in vosnovi izhaja iz grešne osnove človeka po kontroli, ki se najbolj manifestira v aparatu države, prenaša pa preko mame (in aptičnega očeta):
http://www.youtube.com/watch?v=gdcYB8YhfyI
Meni je zanimivo, kot je Miha Mazzini tudi že pisal o razliki med amriško in slovensko mamo, da sta si popolnoma drugačni:
“Naša osnovna programiranja se spreminjajo zelo počasi. Osnove tega, kar imamo zdaj, smo postavili nekaj stoletij prej. Ameriška mama je takrat vedela, da bo moral sin na konja in osvajati nove teritorije, slovenska, da bo ostal doma. Danes ameriška mati ve, da bo moral otrok tekmovati v krutem svetu kapitalizma in se zanašati sam nase, slovenska pa, da bo najprej dolgo študiral, potem bo nezaposlen, nato upokojenec, skratka, država bo že poskrbela zanj.” – Miha Mazzini
Z Miho se glede zgornjega članka popolnoma strinjam, ampak dodal bi le eno: bistvo namena človeka ima pri eni in drugi mami drugačno percepcijo. Pri slovenski mami je njen otrok nepopoln izdelek, katerega mora ona dokončati, ker ne verjame, da lahko Bog uporabi le tega za karkoli in ker ne more sprejeti, da ni ona tista, ki ga bo oblikovala v človeka. Amriška mama ve, da mora njen otrok čimprej odrasti zato da izpolne svoje življenje sam zase s svojo družino, četudi mora kasneje poskrbeti za svojs starše (glede zadnjega se je mnenje v zadnjih sto letih kar preveč spremenilo). Zanimivo se mi zdi, da v osnovi ni tako problematično ali živiš doma ali ne, pač pa kaj je bistvo življenja. Recimo 300 let nazaj v ZDA niti ni bilo tako grozno problematično če si živel doma (pa še sedaj na nekih koncih ni), ampak nisi se pa smel kar naprej preživljati na račun staršev in starih staršev (razen ko je res težko ko marjo vsi stopiti skupaj), moški so pač morali poskrbeti za delo ali okrog kmetije/ranča ter prinesti domov ali denar, ali material ali pa hrano, kakor jim je pač ratalo. Ženske so z otroki bile doma kot polno zaposlene gospodinje (pred časom televizije). Družine so imele velikokrat več kot enega otroka in primarno izobrazbo so imeli doma: bistvo je bilo pripraviti otroka na ali to, da bo zapustil družino, ali pa prevzel družinski posel – v vsakem primeru, da bo sam zase (in za družino – vkljčno za starše in stare starše) zaslužil in da bo družino preživel. Prosti trg v zdravstvu je omogočil relativno dobre ter ne predrage, a vseeno plačljive, zdravstvene storitve, torej je vedno bilo dobro, če je družina imela nekaj denarja za plačat možna zdravljenja – ki so seveda bila ponavadi privat. Koncept “pokoja” tudi do okrog 1920 v ZDA sploh obstajal ni, saj je bilo na naslednjih generacijah da bodo poskrbeli za svoje starše in stare starše – v vsakem primeru so mladi morali prijeti za delo – v nasprotnem primeru bi uničili tako ugled družine, priimka, kot bi tudi (še posebej ko je bilo otrok pri hiši več) ogrozili svoj lasten obstoj. Bistvo človeka torej ni, da je podrejen svojim staršem, ampak da izpolni svoje poslanstvo, zasluži in da on poskrbi za svoje starše ko so oni sami v starih letih kot so oni poskrbeli zanj. Če živiš v krščanski skupnosti, ki je zelo integrirana sama s seboj medosebno, je to veliko lažje in posameznik je veliko lažje in veliko bolj pomemben glede dodajanja visoke dodane vrednosti preko svojega življenja in svojih darov. Mama nima nič s tem veze, le da ga je vzgojila v človeka, ki je to sploh sposoben. Ameriška mama je tega že zgodovinsko primorana in sposobna, slovenska pač ne.
V družbi demokratičnega socializma (nekateri bi temu rekli “post-socialistična” družba, čeprav to ni, še vedno imamo socializem le demokratičen je postal) je vse to obrnjeno na glavo. Starši in stari starši po večini niso rabili delat veliko stvari z visoko dodano vrednostjo, veliko jih tako ne zna opravljati veliko fizičnih del, ali pa jih to ne zanima – socializem je namreč veliko veliko ljudi zaposlil v storitvenem in ne ročno-proizvodnem sektorju, zaradi česar veliko ljudi sploh ne zna nekaterih stvari sploh narediti. Zanima jih kako bodo oželi državo, kako bodo naredili kak posel, kjer bodo sami lepo v pisarni izpolnili nekaj papirjev in dobili plačano in to je to. Da bi sami poprijeli za orodje sploh pomislijo ne. Ali pa gradnja hiš: nihče več, razen naših južnih priseljencev, ne pomisli, da bi skupnost skupaj naredila hišo enega ter usluge vrnila nazaj ko se dela fizična dela pri nekomu drugemu. Generacija mojih starih staršev to morda še malce pozna, ostali izgleda da ne. Mladi pa tudi: ne zanima jih, kako bodo karkoli ustvarjali, le kako bodo dobili plačano za prelaganje papirologije. Halo?
Na drugi strani problema je pa rigiden trg dela. V antični Grčiji in Rimu je obstajal koncept sužnjev, ampak ne tak, kot ga poznamo iz kasnejših ZDA, suženj je bil namreč svoboden človek, ki je po prenehanju “pogodbe” s svojim lastnikom nadaljeval biti svoboden, poleg tega se je mnogo ljudi pustilo biti suženj na podoben način kot butlerji dandanes v VB in v preostalih kraljevinah, zaradi boljšega ekonomskega statusa, boljšega prebivališča, za to da so se kaj naučili in ko so prišli do stopnje, kjer so želeli odpreti svoj posel, so naredili kar so lahko, da so se suženjstva osvobodili in nadaljevali svoje življenje. Danes bi temu rekli neplačano pripravništvo, s to razliko da je tvoj lastnik ne samo pobral 100% tvojega doprinosa, tudi moral ti je zagotoviti nastanitev. Nekateri za lastnika niso imeli izbire, nekateri pa, seveda je prihajalo tudi do zlorab moči lastnika, ampak ponavadi ne. Na drugi strani imamo ZDA, kamor so ljudje potovali, kot v deželo neomejenih možnosti zaradi svoje nizke regulacije trga in zaradi svojih nizkih, za večino skoraj neobstoječih (razen tarif) davkov. Ker je nemara vsak lahko ali odprl (na svoje lastne stroške) trgovino ali proizvodnjo, ali karkoli, je bilo, da bi zaslužil denar za svoje potrebe. Če je nekdo naredil karkoli, kar je nekdo drug hotel kupiti je imel pravico za 100% te vrednosti (razen ob izvozu) tega svojega proizvoda dobiti tudi nazaj.
Kaj pa danes? Tržnice ne smeš postaviti, svojega izdelka ne moreš kar tako prodajat (niti na svoji zemlji ne), za prodajo rabiš certifikate, dovoljenja, potrdila, še več certifikatov in dovoljenj, stroški brez da bi sploh lahko premaknil stol so tako visoki, da ni interesa pri mladih, da bi naredili karkoli, kar bi ustvarjalo neko visoko dodano vrednost, niti da bi si uredili majceno kmetijo, od katere presežek bi prodali sosedom ali kaki trgovini – aja saj res, ne smejo, ker ni šlo čez teste, cirtifiakte, potrdila, ker ni šlo čez sito lenih birokratov in regulatorjev. Povrhu vsega pa, če delaš legalno, plačaš državi v davkih, prispevkih, trošarinah in ostalih državnih stroških državi skoraj 70% (če ne že več), torej imaš manj kot tretjino denarja, katerega si si prigaral, ker ti ostalo pokrade država. Le kdo bi želel delati na tak način? Aja, saj res, neveden poslušen Slovencelj.
Imamo torej družine, ki v povezavi s šolskim sistemom, v katerega pošiljajo svoje otroke, ustvarjajo potrošnike in ponujalce storitev, ne pa proizvajalce. Ustvarjajo ljudi ki so v svojem bistvu odvisni od mame in njenega zaslužka, od države in davkov pokradenih za še večjo percepcijo odvisnosti ob kvazi-demokratičnem razdeljevanju le tega, preprosto povedano ustvarjajo pijavke. Glede na porazno nesvoboden trg dela (Slovenija ima v EU zanje mesto ekonomske svobode (97 od 152 zaobjetih držav)), ter na zgodovino slovenske kulture negativne selekcije in socialnega nategovanja ter skrajnega etatizma slovenskih državljanov me vse to na žalost niti ne preseneča, me pa žalosti, da veliko premalo ljudi sploh želi pogledati resnici v obraz in povedati: “dovolj imamo tega lažnivega, skorumpiranega, nazadovalskega, socialističnega, samouničujočega načina življenja.” (Zakaj le, ko pa se lahko šlepajo na tistem borem ostanku produktivnega prebivalstva… ).
Povprečen Slovenec je dejansko zaradi vsega tega izjemno nezainterisiran državljan, ki večinoma plačuje davke ter niti malo ne dvomi v nelegitimnost svojega državnega aparata, saj le ta le nadomešča vlogo njegove nadvse vstrežljive mame, ki ga je vzgojila v relativno prijaznega a izjemno požrešnega državljana, ki meni, da mu nekatere “pravice” preprosto pripadajo (recimo državni in evropski denar mu naj bi preprosto pripadal), nenazadnje ga je vzgojila mama, ki mu je nemara vedno vse dala. Slovenec je nezmožen sprejeti dejstvo, da je državni aparat popolnoma nelegitimen in nepotreben, ker se ne more sprijazniti z dejstvom, da bo moral, brez takega državnega aparata – mame, dejansko postati odgovoren državljan, ki ustvarja dodano vrednost.
Takega državljana ali osebe dolžnost je, če ne drugega, poskrbeti za svojo družino in da bo le ta lahko nadaljevala naprej tako, da mlajše generacije poskrbijo za starejše (ne pa davkoplačevalci).
To gotovo pomeni, da bo moral ali pretrgati vez s svojo mamo vsaj za čas “dozorevanja,” to pomeni, da se bo gotovo moral poročiti in si ustvariti družino, imeti otroke, in ali začeti eno dejavnost, ki ustvarja dejanske izdelke (in ne storitve) ali pa se zaposliti nekje kjer se to dogaja. To gotovo pomeni, da svojih otrok gotovo ne bo vpisal v javne izobraževalne zavode, saj bo zaradi drugačne narave svojega dela in zaradi cilja stvaritve nove sposobne generacije, moral dojeti, da mora biti zraven svojih otrok ob odraščanju, kar pomeni, da jih bo gotovo šolal doma ali pa jih vpisal v specializirane privatne izobraževalne ustanove. To gotovo pomeni, da bo moral razmisliti o državnem aparatu in njegovem obstoju ter sposobnosti pokojninske blagajne, zato bo gotovo sam sebi dal na stran za stara leta, ali pa bo to dolžnost položil na svoje sinove in hčere, katerih dolžnost je to vedno v zgodovini bila. To gotovo pomeni, da bo Slovenec ne samo želel postati svoboden človek ampak bo to želel tudi vsem ostalim. V kolikor mu ne bo v interesu delati za mizernih 30% svojega zaslužka po zdajšnih regulacijah, se bo gotovo spravil ali v sivi sektor ali pa bo želel postati popolnoma energijsko in prehrambeno samozadosten in karseda svoboden brez omejevanja svobode drugega. Gotovo jih bo več sledilo.
Resnično upam, da bo vsak Slovenec čim prej dojel, da mu država ni dolžna dati ničesar, in da nima morlane pravice biti soudeležen pri kriminalu države kar se tiče operiranja z davkoplačevalskim denarjem, ter da je nesmiselno in krivično stati pred vrati državnega zbora zahtevati za redistribucijo česarkoli. Resnično upam, da bo vsak Slovenec dojel, da dokler ostaja etatističen sledilec državnega aparata-mame in se ji kot prisklednik koruptivno nasmiha za karkoli, ostaja njen suženj, istočasno pa osužnjuje druge, česar moralne pravice nima. Resnično upam, da bo enkrat slovenska mama končno dojela, da je ona sama v veliki meri kriva za neodgovorno naslednjo generacijo in da s svojim nevarnim početjem preneha, sicer se nam resnično piše le poguba komunizma. Resnično upam in molim, da ob vsem tem spoznanju Slovenec ugotovi resnico o človeku, da je, kot Bastiat pravi,
“…Bog dal človeku vse, kar je potrebno, da ta doseže svojo usodo. V človeka je vsadil socialno kot tudi človeško formo. In te socialni organi človeka so sestavljeni tako, da se sami harmonično razvijejo v prost zrak svobode.
Stran torej z vsemi temi nesmiselnimi prevaranti in organizatorji! Stran z njihovimi obroči, verigami, kljukami in kleščami! Stran z njihovimi umetnimi sistemi! Stran s slabiči vladnih administracij, stran z njihovimi socialnimi projekti, z njihovo centralizacijo, stran z njihovimi tarifami in davki, stran z njihovimi državnimi šolami ter državnimi religijami, stran z njihovimi zastonj krediti, z njihovimi bančnimi monopoli, njihovimi regulacijami, omejitvami, stran z njihovimi izenačitvami z obdavčenjem, in stran z njihovimi pobožnimi moralizmi!
In zdaj, ko so zakonodajalci in do-gooder-ji tako zaman prizadejali toliko sistemov na družbo, naj končno končajo, kjer so začeli: Naj ovržejo vse sisteme in poskusijo svobodo; ker svoboda je priznanje vere v Boga in v njegova dela.“
Viri vredni branja:
Postanete lahko vse, kar Vam prodajo
Slovenska mama
Zlomljeni smo
Socialni nateg
Lenobi vsak izgovor prav pride
V zmedenem svetu so tudi otroci zmedeni
Dve desetletji demokratičnega socializma in Dve desetletji demokratičnega socialializma 2. del
Z učenjem na pamet ustvarjamo ovceNova slovenska družinska sreča
Reblogged this on Svoboda!.
http://www.youtube.com/watch?v=Di9imh10Fc8