Bog ni brutalna pošast

Velikokrat ljudje obtožijo starozaveznega Boga kot “moralno pošast” zaradi tega ker so v Njegovi prisotnosti in imenu Izraelci uničevali določene narode. Mar ima Bog lahko moralno zadosten razlog za uničenje Kaanancev recimo? Če da zakaj?

Najprej, preden nadaljujem, naj rečem, da mi nismo Bog in ne vemo za njegove razloge in lahko vedno le špekuliramo, niti ne moremo pravično obtoževati Boga stvarnika za marsikaj, ker je on na koncu koncev Stvarnik in je on suveren nad vsem.

Naj se vrnem h Kaanancem. Kar vemo o Kaanancih je grozljivo. Kaananci so bili brutalni, agresivni ljudje, ki so živeli incestna življenja polna spolnih in drugih perverzij, tudi z živalmi, prakticirali so celo žrtvovanje otrok. Kljub vsemu pa Bog sam ni želel uničiti Kaanancev kot ljudi ampak njihovo religijo, slednja je namreč uničevala vsepovprek (5Mz 7,3-5; 12,2-3). Sodba zoper njih ni bila etnična. Posamezniki, ki so se odvrnili od starih poti (Rahaba v Jerihi) so še vedno napli milost v Božjih očeh. A to je le en izmed primerov. Bog torej ni nujno načrtno uničeval ljudstev kot se mnogokrat prikaže, že pri Kaanancih je tako, da jim je dal več kot 400 let časa da se odvrnejo od grehov (1Mz 15,13-16), ki so uničevali tudi druge ljudi. To je še posebej relevantno zato, ker so Kaananci poznali Božjo moč (Jozue 2,10-11; 9,9) in niso bili nevedni, Bogu so bili načrtno uporni (Hebrejcem 11,31).

Sicer Kaananci niso osamljen primer v Stari zavezi, ko je Bog dovolil, da je mnogo ljudi umrlo. Drugi primer je recimo vesoljni potop v zgodbi Noeta (1Mz 6-9). Že film zelo lepo prikaže situacijo, ki podobno ni rožnata, vsaj kar se množic ljudi tiče (poleg tega takrat Svet ni bil tako preplavljen z ljudmi kot je dandanes), ki so bili podobno pokvarjeni kot Kaananci, ali pa Sodoma in Gomora (1Mz 18, 24-29).

Med drugim je vse skupaj tudi pripravljanje zgodovinske situacije za vse kar se je zgodilo kasneje, Njegov veliki načrt z Jezusom, in odrešitvijo za svet po njem. Treba je namreč vedeti, da je On kot že rečeno suveren nad vsem in če že ima kdo pravico da življenje vzame, je to tudi ta ki ga da, torej Stvarnik. Ko je to storil z ljudmi v času Stare zaveze je to storil kot logično posledico njihovih dejanj in odločitve, zraven pa je še uveljavljal svojo suverenost, ki je človek ne bi smel niti vpraševati, kaj šele ji legitimno oporekati, poleg vsega pa je ljudem na dolgi rok preko Kristusa, ki je imel zaradi zgodovinskih in drugih situacijskih nujnosti, ki jih je morda Bog sam zrežiral, dal odrešitev – in to ne samo Izraelu, ampak tudi poganom in celo njihovim sovražnikom, Kaananu (Psalm 87.4-6; Marko 7.25-30)

Ko Bog v Stari zavezi uniči človeka, to naredi vedno samo takrat, ko za njih, po njihovi lastni volji in odločitvi, ni več rešitve; tega pa niti ne dela tako zelo pogosto kot mestoma ljudje opisujejo. Nekako tako: ti lahko rečeš Bogu “naj bo po tvoji volji, ti vôdi moje življenje” ali pa On pusti da gre po tvoji volji “no človek, če si se tako odločil, tako pač bo, posledice so pa take in take…”. Tu se tudi zelo lepo vidi tisto, kar se še bolj očitno opazi v Novi zavezi, da Bog želi, da se, ko njega uzremo, pokorimo in da se odvrnemo od starih dejanj, da pustimo da nam On spremeni življenja ter da delamo dobro po njegovi moči.