Facebook, adijo! – The Polymath's Workshop

Dobro leto nazaj sem že nekaj pisal o Facebooku. Pisal sem o dekletu, ki je svoj račun na Facebooku izbrisala. Vmes sem opazil še kar nekaj ljudi, ki so iz te kvazisocialne platforme preprosto izginili. Poznam tudi nekaj ljudi, ki niso nikoli sploh odšli na Facebook.

Tokrat se sam odločam za izhod iz tega omrežja. Po eni strani mi je malce žal, saj so nekatere skupine koristne za izmenjavo podatkov, kdaj se kje kaj dogaja. Žal mi je zaradi kontaktov ki sem jih v teh letih nabral (ravno nekaj čez tisoč). Ampak po drugi strani mi pa ni žal, saj so vse to podatki, ki jih z malce več truda kot danes, lahko dobim kadarkoli – so le klic, e-mail ali sporočilo stran. Ni mi žal zato, ker vem, da je dan brez Facebooka bolj prijeten.

Morda se sprašujete, kaj so moji razlogi. Zakaj bi se za to odločil? Razlogov je sicer kar nekaj ampak naj jih tokrat omenim šest.

1. Zasebnost

Dandanes sploh ne vemo več, kaj zasebnost sploh je. Vsaj večina »vedno povezanih« je praktično ne pozna. Mislimo, da moramo deliti vse, vsako misel, vsako idejo. Tudi sam sem na žalost velikokrat v skušnjavi, da pretiravam z deljenjem določenih povezav na spletu, video posnetkov itn. Po eni strani imam srečo, da nimam »pametnega telefona« (in ga v bistvu niti ne želim imeti), tako da ne visim na socialnih omrežjih vsako sekundo ko nimam česa koristnega za početi. Srečo imam, da se mi niti ne ljubi deliti vsake prigode, ki se mi zgodi in posledično na internetu ne delim svojega vsakdana. Na žalost pa sem kljub temu veliko preveč osebnih podatkov predal Facebooku, tudi tistih, katerih se niti nisem zavedal, da sem jih dal. Ali ste vedeli namreč, da Facebook zbira vse podatke, tudi pomanjkanje le teh jih zanima. Facebook tako lahko z relativno natančnostjo ugotovi ali ste v ljubezenskem odnosu, zatreskani ali karkoli podobnega, ker se bojda pogostost sporočil in aktivnosti (ali pomanjkanje le teh) dokaj konsistentno spreminja v korelaciji z odnosi, ki jih ljudje imamo (in kasneje objavimo na dotičnem omrežju). Facebook torej take podatke (ki so dejansko zelo intimni) ima, uporablja pa jih kakor jih želi. S svojimi algoritmi lahko vpliva na naše razpoloženje (prikazovanje določenih sporočil), lahko nam priredi oglase, ki se nam kažejo, lahko jih proda, da s tem on sam služi ogromno denarja, kakor tudi velike korporacije s katerimi sodeluje. Facebook trži našo zasebnost, tega nam pa preprosto in jasno niti ne pove.

2. Varnost podatkov

Vsi dandanes že vemo, da lahko NSA pregleduje naša sporočila in nam prisluškuje (domnevno tudi vsem uporabnikom omrežij, ki imajo svoje strežnike na geografskem teritoriju ZDA), legitimno pa jih dandanes še vedno, vsaj izven ZDA, težko javno uporabi brez sodnega procesa, prav tako pa je tudi res, da je tako imenovani Patriot Act veliko svoboščin ljudem odvzel, posledično težko vemo katere podatke si je neka agencija res prisvojila in katerih ne. Glede na prej omenjene probleme z varovanja zasebnosti, je smiselno sklepati, da naši podatki na gromozanskih omrežjih kot so Facebook in tudi Twitter, Google itn. zelo slabo varovani. Po nekaterih virih pa zna novo leto prinesti še določene novosti. Facebook bo bojda po novem dolžan prijaviti in posredovati kakršne koli podatke o ljudeh, ki ne priznavajo suverenosti državnih institucij (predvsem ameriških), ali pa ki namigujejo na teroristična dejanja – nemara naj bi nadzor nad temi podatki prevzele kar določene ameriške institucije. To pomeni efektivno zatiranje svobodnega govora. Prav tako to pomeni, da bodo kot ciljna skupina za eradikacijo gotovo ne le teroristi, ampak tudi politične skupine, ki se borijo za povrnitev določenih svoboščin, gotovo tudi libertarci (slednji so že kar nekaj časa na radarju nekaterih institucij zaradi preprostega dejstva, ker ne priznavajo legitimnosti in suverenosti nacionalnih držav, oziroma si (med minarhisti) vsaj želijo minimalne vlade). Preden se kaj takega zgodi, želim iz Facebooka preprosto dol. Ne da bi se sicer česarkoli bal, ampak zato, ker preprosto povedano nima nihče brez mojega dovoljenja kaj brskati po mojih objavah, podatkih, in še najmanj, če so le ti javni, na podlagi nekih algoritmov (ali pa brez njih) sklepati kakršno koli dejanje, ki bi vzpostavljalo nasilje – kot sem že mnogokrat rekel, države ne maram, nasilja tudi ne (država je poosebljeno nasilje). Če želi kdo slišati moje mnenje naj me vpraša, ali pa bere moj blog (v kontekstu seveda). Žalostno je, da moramo na mestu (internet), ki je skoraj popolnoma svoboden, samo-cenzurirati svoje besede zaradi represivnih aparatov kot je država – po možnosti celo tista, katere državljani nismo.

3. Antisocialna narava socialnih omrežij

Rekli so, da so socialna omrežja namenjena socializiranju, spoznavanju, povezovanju. Morda je bil namen res tak, ampak zelo hitro smo postali dobesedno odvisni od scrollanja po neskončnih količinah sprememb statusa. Še celo tako daleč smo prišli, da ljudje na večerji, pri kosilu, na sestankih, na kakršnem koli socialnem dogodku (celo za televizorjem) strmijo v svoje naprave. Spominjam se Trdne Skale v Kranju, mladinske skupine, kjer so nekateri igrali igre, pa če so bile to namizne ali pa kakšne druge, tisti, ki so pa aktivni na Facebooku ali na podobnih omrežjih, so pa brskali po svojih telefonih. Kot da bo kaj novega. Spominjam se, da smo enkrat fantje uživali v igranju neke igre, tam v kotu so pa sedela dekleta, ena zraven druge, vse na telefonih. Halo! Mar ni to prostor za druženje in »socializacijo«? Pristne človeške stike smo zamenjali za neosebno interakcijo preko zaslonov. Od sočloveka smo se oddaljili. Ne pošiljamo več pisem, ne izmenjamo si več besed, še posebno zelo osebnih ne, zapiramo se vase in v svoje naprave. Velikokrat, in vem da nisem sam, ostajamo doma za velikimi ali pa malimi zasloni in kratimo dragoceni čas za aktivnosti, ki nas oddaljujejo od sočloveka.

4. Neracionalna izraba časa

Veliko časa nam gre, ko strmimo v zaslone. Spominjam se ko smo prvič dobili internet, enkrat v devetdesetih, spominjam se kako sem čakal, da se spletna stran, slika, karkoli, naloži – to so bili še časi dial-up povezave preko stacionarnega telefona. Takrat si čakal, da se ti naložijo vsebine in veliko časa je šlo, a še vedno si na neki točki računalnik ugasnil, odšel ven, ali pa vsaj za televizijo. Slednja sicer ni ravno dobra zamenjava a vseeno – po dolžini oddaj (ponavadi okrog 45 minut do dobre ure) si vsaj vedel koliko časa si »zagonil«. Sam sem takrat velikokrat vzel v roke knjigo in bral, ali pa se igral z lego kockami.

Kaj pa danes? Večino dneva preždim za zaslonom. Že res, da velik del tega časa porabim koristno in za zaslužek (na računalnik rišem, pišem, oblikujem grafiko, se izobražujem, občasno zmontiram kak video, prelamljam tekste, berem …), ampak so pa dnevi, časi, ko se mi nič ne ljubi, sedem za računalnik ter preprosto brskam po Facebooku. Obremenjujem se z odgovori in argumenti, ko ljudje pišejo neumnosti. Opazujem, kaj ostali delajo. Postanem žalosten, časoma zagrenjen, ponavadi samo prazen. Kot bi mignil mine najprej pol ure, potem ura, dve, na koncu opazim, da sem cel dan ali pa noč zapravil neproduktivno. To se mora nehat

5. Zavora

Ena izmed izjemno nadležnih stvari pri Facebooku je to, da sprava človek misli, da bo za kaj koristen. Saj je res, da imaš na voljo povezave vseh ljudi ki jih poznaš in celo njihove osebne podatke. Ne pravim da ni totalno nekoristen, ampak na koncu dneva se moramo vprašati, kako vse to na nas vpliva. Dejansko nas zavira. Zavira nas na več načinov.

Najprej nas zavira pri medosebni komunikaciji, vsi namreč (če ne drugega vsaj občasno) preskeniramo profile ljudi, ki so nam zanimivi, namesto, da bi jih povabili na pijačo in jih osebno spoznali. Tako fantje kot punce drug drugega »zalezujejo« na profilih, da bi ugotovili, kaj drugo osebo zanima, kdo je, kdo so njegovi prijatelji, ali je imel že prej kako punco itd. Vse to nas zavira pri medosebni komunikaciji, postanemo sumničavi. Človeku a priori ne zaupamo ampak ga venomer preverjamo. To nas zavira pri človeških odnosih.

Potem nas zavira pri učenju, izobraževanju, novih informacijah. No, saj občasno ljudje objavijo kakšen koristne članke, ampak do slednjih lahko pridemo tudi preko drugih kanalov. Prav tako je pa občasno povezav preveč. Kaj bi potemtakem moral prebrati? Želel bi vse. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste brskali po Facebooku in si kar naprej odpirali nove zavihke s članki, fotografijami, prispevki, stranmi, ki jih je nekdo priporočal? Meni se to pogosto zgodi. Rad bi prebral vse, rad bi vsrkal vse znanje, vse podatke, ki so mi na voljo. Ampak to je nemogoče. Niti ni koristno. Poleg vsega je pa kvaliteta podatkov na Facbooku, kot opazujem, napisana za razvajene ljudi, ki se jim nič ne ljubi, ki več kot 140 znakov ne preberejo (saj vem, to je številka za količino znakov na Twitterju, ampak po pravici, se velikokrat formatira spletne tekste v obliko, ki na videz zgleda majhna, na majhne pakete teksta, gotovo jih je veliko ne precej daljših od 140 znakov). Zavira nas torej na dveh stopnjah. Najprej ne moremo predelati vseh informacij ki jih delijo drugi, na drugem mestu pa nas te nepomembne informacije peljejo stran od pravega izobraževanja, učenja, spoznavanja. Tu ne mislim le spoznavanja sočloveka kot sem prej omenil, ampak tudi spoznavanja akademskih ali literarnih tem. Samo vprašajte se, koliko knjig vam sedi zaprašenih na tisti polici? Koliko je knjig, ki bi jih morda radi prebrali?

Zavira pa nas na koncu koncev tudi pri ustvarjanju. Namesto da bi razmišljali s svojo glavo in iskali svoje rešitve, namesto da bi bili kreativni, ostajamo na Facebooku. Zadovoljujemo se s prelaganjem stvari, ki bi jih radi dosegli na nek nedoločen čas, ki gotovo nikoli ne bo prišel, zato da se tisti trenutek lahko še malo ogledujemo po zidu nekoga na Facebooku.

6. Sprememba

Spominjam se enkrat, mislim da je bilo letos ali lani, sem za dober mesec ugasnil internet, občasno sem le mail uporabil, ker sem potreboval določene informacije za študij. Postil sem se od interneta. Tisti čas sem ugotovil, da sem ogromno časa potrošil za internet, predvsem za Facebook. Ponovno sem začel brati (najprej je bilo težko, nisem imel veliko koncentracije, potem je pa počasi šlo spet dlje). Večkrat sem odšel v gozd, peljal psa na sprehod, bolj zdravo sem začel živeti. Ampak poglej ga zlomka, spet sem počasi zapadel v stare navade. Predvsem na Facebooku. Ostalo kar gre, ostale vsebine uporabljam v moderaciji, glede Facebooka pa preprosto nimam dovolj samokontrole (večina ljudi te samokontrole nima).

Ne želim vsega kar sem zapraviti na Facebooku, kjer tako ali tako nihče nič več resnično ne ceni. Ne želim ustvariti neke lažne podobe, kdo sem. Ne želim si ostati sam. Ne želim se več greniti zaradi neumnosti nekaterih ljudi. Želim si spet več brati, želim si bolj uživati v soncu na prostem, želim si živeti bolje. Želim spoznavati ljudi na osebni ravni, čeprav je težje. Želim si pisati več ročno napisanih pisem in jih poslati. Želim ustvarjati. Želim si vzeti čas za spoznavanje Boga skozi ne le Njegovo Besedo, ampak tudi preko vsega kar je ustvaril.

Zato bom do konca tega koledarskega leta iz Facebooka tudi odšel, vsaj kar se tiče moje prisotnosti tu v obliki profila. Strani (kot recimo MJ Design, Svoboda in Matic Jelovcan ostajajo in se bodo preko drugačnih načinov osveževale kot so se do sedaj).

Če vas zanima več informacij o posledicah socialnih omrežij, si poglejte te posnetke, ali pa preberite kak članek spodaj