Arbeit Macht Frei

Delo osvobaja! To je geslo, ki še vedno stoji na vratih mnogih nacističnih taborišč. Še vedno odmeva po glavah ljudi. In začuda se to geslo ponavlja celo v teh časih, ko je delo tako zelo težko sploh dobiti. Morda sicer ne v tej obliki, ampak velikokrat je slišati da se ljudje počutijo svobodne ko delajo.

Povprečen Slovenec Baby Boom generacije ima gotovo še vedno službo, katere po veliki možnosti ne marajo. Ampak vsaj delajo. To jih na videz dela svobodne. Svobodno se počutijo, ko lahko gredo na Banko in prosijo za kredit, ker vedo, da imajo delo. Taiste kredite ta trenutek, v najobsežnejši recesiji v celotni zgodovini, zapravljajo povsem svobodno, za obnavljanje njihovih fasad ali za gradnjo še ene hiše na njihovem posestvu. Delo imajo, posestvo imajo, morda imajo tudi že celo vsa dovoljenja.
Počutijo se svobodne. Ne samo, da lahko imajo službo, ampak doma lahko delajo – nadgrajujejo lahko svojo hišo. Svoj eno leto star televizor zamenjajo za prevelikega. Ker je slednji prevelik, se odločijo zamenjati kar celotno dnevno sobo. Stran vržejo (ali celo pokurijo) popolnoma dobro opremo njihove stare mame, ki je bila po vsej možnosti celo iz masivnega lesa, še isti dan pa se zapeljejo z dragim avtomobilom (ki so ga gotovo vzeli na kredit) v sosednjo Avstrijo po novo opremo, za katero pa sploh ne pomislijo, da je iz iverala in se bo dokaj hitro obrabila. Ampak kaj, ko izgleda tako moderno. Svobodno se počutijo. Ampak v službi je kriza. Plača v vseh letih ostaja ista, a ostale stvari se dražijo in za to si letos navidez ne morejo privoščiti morja. A nič ne de. Ravno letos se je neka turistična organizacija odločila, da lahko še počitnice vzameš na več obrokov ali celo na kredit. Seveda, to bo pa šlo. Nov televizor, nova fasada, pa še počitnice… to je življenje. In to sredi recesije. Prava svoboda.

Preden nadaljujem, naj vam povem neko drugo zgodbo.
Odvija se v nacističnem koncentracijskem taborišču. SS so ravnokar ujeli novo pošiljko Judov. V okovih jih peljejo mimo slavnih vrat, na katerih piše na veliko “Delo osvobaja.” Ženske, moški in otroci; vse obrijejo. Vsi so so namreč enaki. Vsi dobijo enake obleke, ki spominjajo na črtaste pižame. Ker primanjkuje prostora, jih kar vse natlačijo v relativno majhno sobo, kjer ljudje spijo kar na tleh, na policah, drug na drugem.
Dan se začne že zelo zgodaj. Z vojaškim spremstvom so v ubogljivi vrsti usmerjeni proti svojim delovnim nalogam. Nekateri morajo graditi ceste, spet drugi morajo kopati jarke, skratka vsi, od prvega do zadnjega delajo celoten dan. Rutina se ponavlja v nedogled. Ko kdo ne more več, ga varnostniki preprosto ustrelijo ter vržejo na na kup ostalih, ki so podobno končali. Če je kakšen upor, je treba upornike, ter morda še koga, za zgled, ustreliti v vrsti. Ker pa so krogle drage in bolj dragocene od zapornikov, se vodstvo odloči za bolj ekonomičen način reduciranja količine neproduktivnih, starih in lenih. Ker pa si varnostniki in vodje nočejo umazati rok, uporabijo za delovno silo kar zapornike. Slednji se sploh ne zavedajo, da si gradijo svoj lasten grob. Ali pač. Tako so navsezadnje umorjeni v plinskih “jamah,” v tuših s kislino namesto vode, v pečeh. Navsezadnje, si rečejo vodje, bodo tako lahko vsaj za kakšno korist. Jih bomo pač uporabili namesto lesa za kurjavo. Mnogim so pred tem še celo olupili kožo, ker je bila ta pač najbolj ekonomična za čiščenje madežev. Nič ni smelo iti v nič.
So torej ti zaporniki imeli kaj svobode? Jih je delo osvobodilo? So kadarkoli imeli kakšno materialno korist od vsega tega? Kaj pa nacisti? Ali so se počutili svobodne, ko so omejevali svobodo drugim? Ne vem. Gotovo so tisti, ki so se prepričali, da so judje neljudje, ignorirali dejstvo, da je tam na drugi strani človeško bitje.

Vprašali se boste:”Le kaj govori? Ali morebiti primerja naciste z nami? Smo Judje?”
Ni nujno. Se mi pa zdi ironično, da so nacisti (in ne edini v zgodovini represije človeka) ljudi izkoristili v vsakem možnem smislu, danes pa se dogaja podobno, le da ni nujno točno določen narod ki to izvaja. Natvezli so jim, da jih bo delo osvobodilo, med tem ko jih je v resnici ubilo. Morda je bila to edina resnična osvoboditev. Seveda samo če verjamete v posmrtno življenje. Kaj pa dandanes? Tvezijo nam, kako potrebujemo gospodarsko rast in da se BDP kljub vsemu viša, a istočasno dela vse manj ljudi zahodnega sveta. Tisti, ki pa so še zaposleni, pa delajo nenormalno veliko. Ali ste vedeli, da imamo v teh parih desetletjih na svetu največ strojev, največ tehnologije, ki stvari dela namesto nas, a istočasno preživimo največ časa za delo, nabiranje denarja. Današnji človek je najbolj izgarano bitje (v povprečju) v zgodovini. Zdravstvo na nek način pa to še podaljšuje (ne glede na to da je v veliko primerih blagoslov, da imamo zdravstvo, ki lahko ozdravi tako veliko stvari).

Med tem ko ta sodobni izgaran človek dela in služi, se mu denar ne kopiči, ampak troši. Tudi če nič z njim ne naredi, mu skopni zaradi inflacije in drugih davkov. Torej mora venomer delati, za to, da lahko plača davek za življenje. Ne glede na to, da ima toliko stvari in po možnosti celo državno socialno varnost, ali je res svoboden? Kako le je lahko svoboden, ko pa dela za to da komaj živi, materialnim dobrinam se ne odpove in želi še več, istočasno pa dodaja kredit na kredit, ki ga mora plačati. Ker služb ni v izobilju, boljše niti ne išče, ampak se zadovoljuje z dejstvom, da ga delodajalec, če se tako odloči, lahko finančno odre še bolj. Ker si ne more privoščiti izgube službe in vsega, kar ima (kar v bistvu niti ni v njegovi lasti, saj če za to plačuje kredit, je dejansko v lasti banke), je tako lahko celo suženj svojemu delodajalcu, saj ga lahko slednji, če ga želi, izkorišča skoraj kolikor ga želi. Ni pa samo delodajalec, ki mu streže po življenju, ampak se zraven prisloni tudi država. Slednja raste in raste. Bolj ko raste, več denarja zahteva. In ta naš Slovenec je tako postal ne samo osebno zadolžen, ampak ga dodatno zadolži še naša preljuba država, ker zapravi več, kot pobere od davkov. Tako ni čudno, da se država veča, ker navsezadnje mora za kritje vsega pisati še več omejitev, več zakonov in zaposlovati iz davkoplačevalskega denarja še več inšpektorjev, regulatorjev, pobiralcev davkov, itn.
Ali je mogoče, da je bil Jud, ki sem ga prej omenil, bolj svoboden kot pa današnji povprečni Slovenec? Oba sta delala, ampak noben ni bil nujno delavno svoboden. Kaj pa duhovno? Jud predvidevam da verjame v nebesa, saj je glede na sveto pismo, ne glede na vse, še vedno del izvoljenega naroda. Ve, da četudi se upre in ga ubijejo, gre nekam na boljše. Svobodo ima v veri. Tako kot tudi verujoč kristjan. Tudi njih so nacisti (in sovjeti) zapirali. On ima vero v presežno, v mir, ki ga daje Kristus. Četudi ga mučijo, tepejo, morijo, kristjan bo veroval. Odrešen je namreč po veri in ne po delih. Tako ima svobodo v Kristusu. Posledično ni delo tisto, ki ga osvobodi, ampak njegova vera, njegovo upanje, ljubezen stvarnika.
Kaj pa naš Slovenec? Ima on svobodo? Kot smo že ugotovili, je nima. Ima vero? Nekateri jo imajo, a taki so dandanes redkost. Tisti, ki smo verujoči, vemo, da Bog ima načrt, Bog nam daje upanje in ljubezen. On je močan ko smo mi šibki. Ostali pa ostajajo sužnji sistema. Nesvobodno se odločajo na podlagi sebičnih želja, ki še bolj izčrpujejo to našo Zemljo, jemljejo kredite, ki jih še bolj zasužnjujejo in isto časno povečujejo inflacijo. Kdo bo na koncu plačal? Ljudje. Njihovi sinovi, vnuki, pravnuki bodo plačevali za napake in sebično megalomanijo rodov pred sabo.