Kdo si? Kdo sem jaz?

So časi, ko imamo veliko, ko nam dogaja, ko imamo vsega v obilju in ko ne opazimo stvari ki so res pomembne. So časi, ko se ves naš svet vrti tako hitro, da ga sploh več ne dohajamo. En dan se prevesa v drugega v taki hitrosti, da sploh ne vidimo več razlike med njimi. So časi, ko se premikamo tako hitro in se zaposlimo v taki meri, da vidimo samo delo in niti ne več samega sebe. So časi, ko je okrog nas ogromno ljudi, ne samo znancev in sodelavcev ampak tudi ljudi za katere menimo, da so naši prijatelji. So časi, ko mislimo, da smo zadovoljni, srečni, pa vendar vemo da to ni čisto res. Velikokrat se celo prisilimo spraviti v situacije, da časi postanejo neka podobnost teh, ki sem jih ravno opisal. Drugega namreč praktično ne poznamo. Poznamo hiter, prehiter tempo življenja praznega preobilja, za katerega resnično verjamemo, da nas bo napolnil, čeprav vemo, da nam tega ne more dati. So časi ko o sebi in o odnosih med soljudmi nimamo časa, niti volje, razmišljati in pravzaprav bežimo od vsega, a vendar ne vemo, kam gremo. Če pa vemo smer, ali celo cilj, proti katerem gremo, se, razen če to zatremo, zavedamo, da nam nekaj manjka.

Kaj nas žene? Kaj mene žene? Kaj tebe žene? “Ne vem” ni dovolj, ker bi resnično rad vedel, zakaj grem naprej. Zakaj se ne ustavim? Kaj bi se zgodilo, če bi se ustavil, če bi vse zmrznil, da bi lahko ugotovil kdo v resnici sem in za kaj sem namenjen, kam grem in zakaj naj sploh počnem karkoli že naj bi počel? Bi se sploh lahko ustavil? Mar ni moj tempo in tempo sveta okrog mene prehiter? Kaj se zgodi če pritisnem na zavoro? Kaj se zgodi če ugotovim nekaj, kar bo bolelo? Bom preživel? Bom prenesel resnico?

Res so bili časi, ko se mi je zdelo, da je vse zgoraj navedeno res, pa tudi če ni bilo res, sem se prisilil v to, da sem dojemal svet okrog sebe v okviru tega kar sem želel verjeti četudi ni bilo res. Še celo svojega stvarnika sem želel prepričati v nekaj, kar sem želel, da je res, v neko resničnost, za katero sem resnično verjel, da lahko je resničnost, da lahko uspe, da lahko postane nekaj otipljivega in vrednega življenja. Bili so časi, ko sem mislil, da je večina ljudi v mojem življenju prijaznih, zaupanja vrednih, da so več kot le znanci, čeprav ne vsi nujno prijatelji. Bili so časi, ko so bili dnevi v tednu, ki sem se jih že vnaprej veselil zaradi tistih ljudi, ki jih danes, že dolgo, ni več v mojem življenju. Kaj časi? Cela leta so bila taka. Če prav pomislim, je bilo slabo zadnje desetletje tako… s spremenljivo hitrostjo a vseeno hitro se je odvijalo.

To so bili časi. Nenavadni časi so to bili. Kam sem šel še danes ne vem. Smer je bila pretežno neznana. Mislil sem, da poznam ljudi okrog sebe. Izgleda, da sem se motil. Ko sem že mislil, da sem našel osebo okoli katere sem si hotel zgraditi prihodnost, ko je bilo že vse začrtano, nastavljeno, zacementirano,… Ko sem že mislil, upal,… Takrat se mi je prvič resnično svet sesul. Saj se mi je že prej, ampak ne v taki hitrosti, ne v taki teži. Niti ne zanalašč, sem bil primoran pritisniti na zavoro, se ustaviti. Kdo sem? Kaj počnem? Kam grem? Vprašanje niti ni več bilo, kam sem šel, ampak kam naprej. Kje v resnici leži moja identiteta? Ker če tega ne vem, ne morem vedeti, kdo sem, niti kam naj grem in še najmanj zakaj. Če tega ne vem, ne morem najti smisla za karkoli. Pred tem sem namreč svojo identiteto iskal v tem, kar sem rad počel, ali pa s komur sem se družil, v katero šolo sem hodil, v kateri skupini sem bil del in član. Kaj pa zdaj? Ko večine teh reči ni več, kam naj grem zdaj? Moja identiteta niti ne more niti ne sme biti vezana na neke reči ki jih opravljam, ker če ne vem zakaj jih opravljam si jih kot nekaj mojega niti ne morem lastiti. Kdo sem?

Večini ljudi, predvidevam, ko se del njihovega sveta poruši, poskusijo tisti del zapackati z neko namišljeno realnostjo in se vrnejo v prehiter svet s še hitrejšim tempom, da bi le pozabili na luknjo, ki je zazevala v njihovem svetu. Sam sem tudi gotovo to poskusil, a lukenj je ob iskanju samega sebe nastajalo vedno več in več. Ko ugotoviš, da nisi na trdnih tleh, da niso razpoke na tleh, na katerih si, neke majhne ovire ampak le posledice večje luknje v kateri sam si, moraš res pogledati kam stopiš, gotovo namreč ne stojiš na absolutnem dnu, kaj daleč pa meniš da nisi, saj se tvoj oprijemljiv svet manjša in manjša kot soba z nedosegljivim stropom, ki je polna megle ali dima, s prepadom v sredini in stenam, ki se ti vedno bolj in bolj približujejo. Kaj takrat storiš? Kaj storiš, ko nimaš skoraj nikogar, ki bi ti pokazal pot, zavedaš pa se, da je tvoje življenje lahko na kocki? Nekateri si v brezupju vzamejo življenje, a jaz nisem tak, tega ne zmorem. Življenje se mi zdi presveto za odvzem. Kdo sem, da si prilaščam pravico do odvzetja svojega življenja? Če sem »nihče«, kaj bi naj sploh storil? Kdo sem? Kaj naj storim? Kam naj grem?

»Bog, pokaži mi pot, povej mi kdo sem« sem zaječal. Zajokal sem Mu, naj me reši. »Bog, kdo sem? Povej mi, prosim te, rotim te, pomagaj mi. Moje življenje se je ustavilo, večina ljudi me je zapustila, sam sem, bodi mi družba. Bodi moja tolažba. Bodi moj Bog. Tukaj bodi, ob meni. Objemi me Bog. Zdaj, ko ni več smisla, ko ni več materialne varnosti, ko ni več službe, ko ni več spremljevalke, ko ni več mladinske skupine, s katero sem se identificiral in ljudi, ki so bili tam, ko ni več ničesar tostranskega, za kar sem dihal, mi daj nekaj, za kar bi živel in tudi umrl. Ti mi Bodi smisel. Pa saj ti, Bog, si Stvarnik, ti si bistvo, ti si smisel, ti si življenje. Zakaj tega prej nikoli nisem ugotovil? Bog, bodi mi dovolj. Naj mi bo to, kar si ti v meni dovolj, da grem naprej. Ampak kdo sem v tebi, Bog? Sem mar res toliko vreden, da si dal svoje bitje, samega sebe, svojega lastnega Sina, zame? Kako? Sem res toliko vreden? Pa saj nisem nihče? Ne vem, kdo sem, ne vem kam grem, nimam veliko,… Le kako je možno, da mi praviš, da me ljubiš takega, kakršen sem? Hvala ti, Bog, da si tako ljubeč in milostljiv Bog.« Le kam naj grem če ne poznam svoje lastne identitete, kajne? Slava Bogu na višavah, pokazal mi je, da me je čudovito ustvaril, da me je ustvaril svobodnega, da mi je On sam dal življenje, da me odrešuje po svoji milosti, in mi je po svojem Sinu dal odrešenje in da mi je odpustil za mojo nepopolnost.

Svet se mi je ustavil. Moral se je. Moral sem se zazreti okrog sebe in dati vse ali nič Bogu. Saj mi nič več ni preostalo. On je tisti, ki me napolnjuje, On je tisti, ki mi vsak dan dahne življenje in mi da moč, da nadaljujem. Zaupam mu. Ker On je dovolj. Seveda se še vedno sprašujem, iščem, tuhtam; tak pač sem, takega me je ustvaril. Še vedno se kdaj ujamem v malce prehiter tempo, ampak ko to ugotovim se ustavim. Spet se zazrem v Boga in po Njegovi milosti nadaljujem. Časoma otožno, mestoma žalostno, a z upanjem, ki je večno gazim naprej po poti, ki mi jo On tlakuje. Le v njem pa najdem resnično radost. On je tisti, ki me nikoli ne pusti na cedilu, ker vem, da je po Njem vse lahko za dobro. On je namreč tisti, o katerem je pisano, da je vse ustvaril za dobro. Torej bodo tudi trenutki, ki se mi zdijo žalostni, slabi, trpeči ter neprehodno temačni, ob Njegovi luči uporabljeni za dobro. To moram verjeti, brez tega upanja bi namreč zapadel v nihilistični brezup. Brez Božje dobrote je namreč vse, kot pravi pridigar, nečimrnost, je brez smisla.

Kdo sem torej? Človek sem, ustvarjen po Božji podobnosti, za dobro sem ustvarjen. Po Božji milosti sem živ, lahko mislim, imam individualnost in v Njem tudi svobodo. Zaradi Kristusa, ki je nase prevzel moje breme; sem, čeprav ko človek grešen, v Njem opravičen in brezgrajen. Sem Božji posinovljenec. Kot tudi ti in vsi ostali, sem Bogu neprecenljiv. Ustavi se torej ti, ki hitiš. Poglej okrog sebe. Koga vidiš. Kam greš? Kdo si? Zakaj? Ali je vredno? Upam da tudi tebe strese, pa ne zato ker bi ti hotel slabo, ampak za to, da bi našel svojega Stvarnika tam, kjer ti bi stal kot opora, kot trdnjava. Želim, da spoznaš, kdo On je in da najdeš svojo identiteto v Njem. Želim, da te ta izkušnja spremeni, da postaneš zato, ker Boga spoznavaš, nova stvaritev, nov človek.

Več:

• You do who you are