Zadnjič sem bral članek o “Fish and Chips” restavraciji, ki ne izgleda kot nevem kaj, a kljub temu nosi izjemno visoko oceno kvalitetne hrane, kakor se tudi ponaša z zmerno visoko ceno te hrane. Zanimivo, da je bila prva stvar, na katero sem pomislil, cela gora nekdanjih restavracij, ki jih je pri nas, v Sloveniji, državna inšpekcija zaprla zaradi “neprimernih delovnih pogojev” in “neustreznega okolja.”
Kaj je ustrezno okolje in kdo to določa? Nek monopol nad uporabo družbene prisile (država) tega nikoli ne more smiselno določiti. Poleg tega se mi zdi, da bi zaradi morebitne neustrezne hrane ljudje nehali tja hoditi, še najmanj pa bi nehali ji dajat visoko oceno? Na podoben način Uber s “taksisti” kot posrednik informacij in kot posledično neke vrste agencija, ki certificira svoje uporabnike o ustreznosti s pomočjo oznak uporabnikov, ki povedo kako so z nekom zadovoljni. Oni nimajo praktično nič problemov z varnostjo in neustreznostjo (čeprav jih monopolistična taksi podjetja ne marajo ker so jim konkurenca – sami taksisti nimajo ocen ustreznosti, pač pa le potrdilo neke državne ali občinske agencije, da lahko to delo opravljajo, ne glede na to, ali so slednje sposobni opravljat ali ne). Tudi večina od nas, če kdaj preko interneta, ali pa na bolhi, ali pa kjerkoli, karkoli nakupujemo, in če nam je važno kaj dobimo, ne glede na ceno, gotovo med drugim preverimo tudi mnenja uporabnikov, če so le ta na voljo seveda. In a ni zanimivo… tisti produkti ki niso ocenjeni iz strani privatnih uporabnikov (ne pa nekega monopola nad uporabo družbene prisile – džrave) ne grejo tako dobro v promet kot pa tisti ki so?
Nekateri bodo sicer rekli: “Hja, pa saj nima veze li je agencija, ki preverja ustreznost monopolistična ali pač ne.” Ja pa ima, veliko ima veze kdo vsiljuje pravila. Če, kot je zgoraj v tistemle videu poenostavljeno, pravila vsiljuje nek monopolistični kdorkolipačže, še posebej če je to država, potem se vse skupaj zreducira na tako stopnjo, da je praktično nemogoče sploh karkoli narediti, razen če imaš veliko veliko preveč denarja kot izvajalec (in posledično tudi kot potrošnik).
Predpostavimo: recimo da ne zaupaš restavracijam ki nimajo nobenega recimo temu “certifikata” določene agencije X, ki preverja kakovost, čigar standardi so ti kot potrošniku všeč, ti tja ni treba hoditi. Istočasno ima morda ta restavracija certifikat agencije Y, ki ti je premalo rigorozen, ampak ustreza pa večini ljudi, ljudem ki želijo višji standard pač ne, tja torej ne boš šel. Še vedno pa s tem, ko omogočaš diverziteto med željami ljudi ne vsiljuješ tistim, ki si recimo da ne morejo privoščit standarda, ki ga ti želiš zase, da plačujejo nekaj česar si ne morejo privoščit. Ker ko imaš konkurenco med tistimi agencijami ki certificirajo (razen za produkte jih zaradi državnega monopola – ki je uničujoč ne več ravneh – drugod tega v Sloveniji nimamo kolikor jaz vem) ti kot potrošnik v davkih ne plačuješ regulacije vsega skupaj, ker za to poskrbijo agencije, ki jih plačaš v skupnem računu storitev ki jih kupiš (cena storitve ali produkta vsebuje tudi te postavke, nihče namreč ne bo prdajal nečesa pod “produkcijsko ceno+stroški” izdelka).
Prav tako pa najbolj res škodiš večkratno, če zagovarjaš rigorzno državno-monopolistično uporabo družbene prisile za izsilo nekih standardov, ne pa samo sebi; ker s tem dviguješ davke oz. prispevke (oziroma gredo ti na mesta, kjer nimajo še manj koristi – čeprav davki sami dejansko nikoli ne morejo proizvajati dodane vrednosti, pač pa jo zmanjšujejo), ampak to delaš tudi drugim ki si tega ne morejo prioščiti, najrevnejšim, prav tako pa zmanjšuješ ekonomsko mobilnost vseh udeležencev tistega trga, kar posledično pelje do drugih neslutenih problemov itd.
Sam nism čist0 nič proti pravilom ali proti nekim certifikacijam za restavracije, ampak ne pa morem podpirat neke ideje, za katero vem, da poveča ceno na nenormalno visoko za vse, tko ekonomsko kot tudi ostale…
Naj dam primer trgovin. Vem da ni najboljši, ampak recimo da deluje. Sam sem mnenja, da bi bilo bolje za ljudi, da bi kupovali več slovenskih in več ekološko pridelanih živil. Ampak pišuka, dobro vevmo, da če bi preko države (ta je po njeni osnovni definiciji vedno prisila) hotel to vsilit, bi cene poletele tako visoko, da si: 1. nihče ne bi mogel privoščiti več te hrane 2. ljudje bi leteli na cesto, 3. trgovine bi se zapirale, 4. več ljudi bi bilo zaradi vsega skupaj na depresivih in v bolnicah zaradi recimo podhranjenosti, 5. država bi pokradla še več v davkih in posledično še zvišala cene živil, ter zdravstva, za financiranje prenabuhlega sistema, ki ga je sama zakrivila, ter za socialne transferje, itd.
Edina reč, ki jo legitimno lahko naredim je A. Če zakonodaja to omogoča in če bi rad imel stvari bolj pregledne in mi je to važno, preprosto ustanovim agencijo, ki bi preverjala izdelke, B. če to ne gre pač poskušam izobraževat ljudi v to smer, komentiram, se pritožim kakemu šefu trgovine ali kaj takega, morda, če me nekaj res moti in imam dobre dokaze da je to res škodljivo, naredim kampanijo proti tisti reči,…
Največja kazen za nekoga ki dela slabo kupcem ni neka denarna kazen, ampak slaba reklama. Ker ko se posploši neko idejo na vse, se ne škodi samo eni firmi ampak vsem, ki so na trgu, še najmanj pa se škodi velikim ki se tko–ali–tako norca delajo iz vseh, še posebej če so kot korporacije v postelji z državo, pri čemer imajo vzvode do doseganja drugačnih standardov kot ostali ravno zato ker so “preveliki.” Prav tako pa vemo, ker je to že več stoletij znana resnica, da država, kot monpol, vedno želi svoje državljane prepričati v to, da jo potrebujejo, da jih ona varuje (česar ne more nikoli dosči), da so od nje odvisni, pri čemer nam velikokrat, brez da bi se sami tega zavedali, tveži neresnice, laži in neumnosti.
Reference:
Regulacija in prosti trg
Davki, država, Posameznik
Nevaren monopol: Ko previdnost ubija
Civilized Society, are we?