Lastnina

Kot podizvajalec sem začel delati za Svetopisemsko družbo Slovenije. Bog je dober in za to, da mi je dal delo, katerega je nekdo sam pripravljen plačati, sem mu izjemno hvaležen. Zadnjič smo se na neki točki, zaradi nakupa neke programske opreme iz ZDA, pogovarjali o davkih in podobnih rečeh, saj izgleda kot da si država prilašča pravico do deleža prav vsake reči, tudi tistih tujih, ki nimajo fizične oblike, pač pa le digitalno (recimo licenca za uporabo programa).

Včeraj zvečer pa sem vedno bolj razmišljal o implikaciji takega ravnanja in na kaj kaže. Kaj današnja situacija dejansko prikazuje? Do kam seže lastništvo države? Kaj lahko človek sploh še naredi brez da bi ga dacarji ogolobili zaradi nepokorščine? Ali si sploh še lastim samega sebe?

Moj proces je šel takole:

1. Materialna lastnina, menjava…

Če nimam legalne pravice do prodaje tega, kar sem ustvaril, ali predelal, brez da bi plačal davek (delež lastnine produkta), pomeni, da si država vzema pravico do delnega lastništva tega produkta. To sem delno ponazoril že v članku o borovnicah (primer blagovne menjave ki lepo prikaže nelegitimnost državnega pobiranja davkov), kjer si država kot tretja oseba vzema pravico do legalne kraje deleža lastnine količine borovnic in deleža medu pri izmenjavi teh dveh dobrin med dvema osebama. Če bi kje bilo to legitimno, bi bilo to le ob pogodbi, kjer je lastnik zemlje, kjer se borovnice nabira ter čebelnjaka, kjer čebele delajo med, tisti, ki ima vso pravico, da zaposli neke ljudi, ki z obojim lahko trgujejo v kolikor plačujejo, skladno z dogovorom (pogodbo) določen delež pridelka. Na podoben način so nekdaj legalno, nekateri celo legitimno, izvrševali obdavčitev fevdalci, plemiči z veliko zemlje. Plemič si je namreč lastil določen del zemlje in če so na njegovo zemljo prišli ljudje in na njej počeli reči ki so to zemljo spreminjale, ali pa so pridobivali kaj preko nje, se je plemič povsem legitimno lahko s temi prišleki dogovoril za neko kompenzacijo, plačilo, davek za uporabo njegove zemlje.

2. Zemljiške pravice

No pa smo prišli do zemlje (o kateri sem že pisal, ko sem kritiziral davek na nepremičnine) . Če je država absolutni lastnik zemlje, potem nam ona lahko predpiše uporabo le te, kar tudi trenutno dela. To tudi pomeni, da če ti zemljo kupiš, ni tvoja, saj nikoli tvoja ne more biti, saj na tej zemlji nisi svoboden niti zaradi pravil in regulacije, ki jo država izvaja na tej zemlji, niti nimaš pravice do ugovora za kakršno koli nepravično obdavčitev, saj na koncu koncev se strinjaš s pogoji uporabe ko podpišeš papirje.

3. Socialna pogodba

Kako pa sploh lahko podpišeš papirje da bodo legalni? Ponavadi to pomeni, da moraš biti državljan Republike Slovenije in da se strinjaš z vsem, kar ona izvaja na svojem ozemeljskem področju. Za tujce, ki želijo tu delat, je to velikokrat problem, saj postanejo tako davčni zavezanci v več kot pa samo eni državi. Da take papirje podpišeš, jih moraš razumeti in dobro je, da veš več kot pa samo dobro v kakšno situacijo se spuščaš. Samo kaj pa državljani Republike Slovenije, ki so to ob rojstvu? Hja, za njih pa veljajo drugačna pravila, ponavadi temu rečemo socialna pogodba. Ta v prenesenem pomenu pomeni, da se s tem, ko tu ostajaš, strinjaš vsega, kar ti država zapove brez podpisane privolitve v to – socialna pa predvidevam da se imenuje za to, ker naj bi to pomenilo, da s tem ostajaš bojda radodaren, ker s svojimi davki omogočaš dobrobit tistim ki nimajo veliko (politiki to ziher niso). Vsi sicer na neki točki lahko zelo preprosto ugotovimo, da denar dejansko skorajda nikoli (če sploh kdaj) gre tja, kamor bi res moral, torej je zelo preprosto po nekaj korakih priti do ugotovitve, da dejansko ne živimo v socialni državi ampak v kvazidemokratičnem socializmu, o čemer sem pri prebiranju ustave in nekaterih drugih reči, že pisal. Samo vprašanje pa je, kaj to pomeni za državljana Republike Slovenije?

4. Sužnjelastništvo

O suženjstvu tega časa sem se že delno razpisal ko sem pisal o delu v Sloveniji, ampak dokler nisem šel tokrat še globlje, sploh nisem dojel, da smo dejansko legalno a nelegitimno sužnji naše lastne države v veliko globljem smislu: skoraj dobesedno. Človek torej, ki se je tu rodil in ni lastnik nobene zemlje v Sloveniji, ker je kot že rečeno ta v dejanski lasti države, ter mora plačevati vsaj DDV pri nakupu česarkoli v trgovini in bi moral za opravljanje kakršne koli dejavnosti registrirati firmo, ter se pokoravati čemurkoli, kar si tukajšnja oblast izmisli, je kot Slovenec torej suženj. Nima izbire. Nima možnosti za karkoli drugega razen za izselitev in prekinitev popolnoma vseh stikov z domovino, ali pa če umre. Torej, tudi po SSKJ, je slovenec dejansko resničen suženj, saj je v jarmu države, katere se skorajda nemogoče znebi, mora ji biti podložen, saj mu je v nasprotnem primeru odvzet še ta privid svobode, ki mu ga država pušča. Vse je huje še s tem, da ima vsak državljan svojo serijsko številko (EMŠO), davčno in ostale reči, vključno s potnim listom, ki na koncu dneva vsakemu slovencu kažejo, da je njihov lastnik Republika Slovenija in da niso sami svoja last.

 

Kaj vse to pomeni? To pomeni, da bi morali dejansko vse kar nam država zapove 100% izpolnjevati, saj nismo svoja last. Ali pač? No pa se vrnimo nazaj k naši preljubi ustavi, ki naj bi bila temeljni državni dokument. Ta namreč v 14. členu pravi:

V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Vsi so pred zakonom enaki.

Tu ravno ne izvemo kakšne so te temeljne svoboščine in pravice. Za to se moramo legalno gledano obrniti na deklaracijo človekovih pravic, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217 A (III). Ta že v samem začetku pravi:

1. člen

Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.

2. člen

Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene s to Deklaracijo, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.

Nadalje ni dopustno nikakršno razlikovanje glede na politično ali pravno ureditev ali mednarodni položaj dežele ali ozemlja, ki mu kdo pripada, pa naj bo to ozemlje neodvisno, pod skrbništvom, nesamoupravno ali kakorkoli omejeno v svoji suverenosti.

3. člen

Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.

Tudi če se ne oziramo na veliko preprostejšo definicijo neodtujljivih pravic ali resnic o človeku Frederica Bastiata, ki so življenje, svoboda in individualnost, jih vse tri v malce drugačni obliki zasledimo v deklaraciji človekovih pravic v prvih treh členih.

Ali smo torej dolžni biti suženj državi?

Ne. Nedopustno se mi sploh zdi, da se o teh rečeh sploh ne debatira, pogovarja, da se slepo misli, da imamo vse te svoboščine in da jih bo država varovala. Ona jih ne more varovati, ker jih kot smo prej ugotovili, v svojem bistvu krši. Tudi če se sploh ne ubadamo z vprašanjem nelegitimnosti demokratičnega vsiljevanja zakonov na vse, je sam obstoj aparata države, ki s silo izvršuje svoje zakone ter si suženjsko lasti svoje podložnike – državljane, popolnoma nelegitimen in v popolnem nasprotju z ne samo resnico o človeku, ampak tudi v nasprotju z deklaracijo, katero naj bi država izvrševala (saj je ne more, ampak vseeno).

Naj vas Larken še bolj strezni skozi svoje sporočilo človeštvo:

Kaj storiti?

Moramo se strezniti in priznati, da ta država, niti katerakoli druga vsaj v EU nima nobene legitimnosti za svoj obstoj, ter da gotovo krši svoje temeljne dokumente že s samim svojim obstojom. Istočasno moramo priznati, da nihče nima pravice imeti oblasti nad nikomur drugem ter skladno s tem tudi ravnati. Dejstvo je, da večina ljudi tako ali tako že živi na tak način, torej kakor pravimo ljudje, ki zagovarjamo svobodo, da bi se obnašali tudi v ljudje v svobodni družbi. Doma ali pa med prijatelji, celo na trgu, najbolj lahko živimo in izkusimo kako nameni vplivajo na dejanja in kako svoboda vpliva na odgovornost ter kako resnično bolj svobodno se počutimo ko nimamo vseh regulacij na mestu ter tako potem tudi delujemo. Doma recimo si ne bi mogel predstavljati stanja podreditve in nadreditve, kakor tudi ne med prijatelji, saj smo si pred Bogom vsi enaki (enakopravni). Končno si poglejmo v oči in ugotovimo, da je, kot Bastiat pravi,

“…Bog  dal človeku vse, kar je potrebno, da ta doseže svojo usodo. V človeka je vsadil socialno kot tudi človeško formo. In te socialni organi človeka so sestavljeni tako, da se sami harmonično razvijejo v prost zrak svobode. 

Stran torej z vsemi temi nesmiselnimi prevaranti in organizatorji! Stran z njihovimi obroči, verigami, kljukami in kleščami! Stran z njihovimi umetnimi sistemi! Stran s slabiči vladnih administracij, stran z njihovimi socialnimi projekti, z njihovo centralizacijo, stran z njihovimi tarifami in davki, stran z njihovimi državnimi šolami ter državnimi religijami, stran z njihovimi zastonj krediti, z njihovimi bančnimi monopoli, njihovimi regulacijami, omejitvami, stran z njihovimi izenačitvami z obdavčenjem, in stran z njihovimi pobožnimi moralizmi!

In zdaj, ko so zakonodajalci in do-gooder-ji tako zaman prizadejali toliko sistemov na družbo, naj končno končajo, kjer so začeli: Naj ovržejo vse sisteme in poskusijo svobodo; ker svoboda je priznanje vere v Boga in v njegova dela.“

Najbolj pomembna stvar, torej, ki pa jo moramo storiti, je to, da se osvobodimo vseh verig, ki nas priklanjajo na ta svet in v brezbožništvo demokratičnih socializmov tega časa in nas silijo v kriminal, ki ga država izvaja. Dokler bomo pridno brez vprašanj plačevali vse davke in dokler bomo prenašali tiranijo državnih aparatov ter jih ne bomo pogledali takih kot resnično so, tako dolgo nas bodo z jarmom okoli glave tiščali v smrt.

Osvobodimo se!

Viri vredni branja:
Postanete lahko vse, kar Vam prodajo
Larken Rose I’m Allowed to Rob You!
Socialni nateg
Dve desetletji demokratičnega socializma  in Dve desetletji demokratičnega socialializma 2. del
A Stupid idea
Ali bi George moral pomagati?