Delo v Sloveniji

Star sem 22, kmalu bom 23, imel sem eno kratko izkušnjo z “redno zaposlitvijo,” nekaj sem delal prek študentskega servisa in veliko voluntersko za “izkušnje” ter plačano s prostovoljnimi prispevki (med drugim zato zaenkrat na svoji spletni strani nimam še cenika). Nekaj časa, ko sem celo aktivno iskal “redno” zaposlitev, sem okrog pošiljal kar veliko količino prošenj z življenjepisom. To je bilo mučno, še posebej, ker sem imel takrat še zaročenko, s katero sem želil ustvariti prihodnost in sem res želel imeti svoj lasten zaslužek, želel sem začeti ustvarjati svoje življenje. Pred tem sem imel, kot sem že rekel, izkušnje samo s študentskim delom, kjer sem dobil večino zaslužka v svoj žep (razen tistih nekaj procentov, ki mi jih je pokradel Študentski Servis, po državni direktivi pa se je ta procent še povišal). Ta trenutek se ne bom ubadal s Študentskim servisom, ker to ni bistvo, ampak z redno službo.

Res je, da sem se prijavil na delo grafičnega oblikovalca za eno majhno firmo, ki naj ostane neimenovana, kjer mi je bilo prve par dni relativno normalno delat, čeprav sem čutil v zraku nek čuden pritisk. Tudi sklepanje pogodbe je bilo nenavadno in nisem dobil vseh podatkov, ki so počasi curljali naprej. Soočil sem se z razliko med bruto in neto plačo, s tem, da sem si moral obvezno urediti dodatno zavarovanje. Opazil sem ogromne razlike med tem, kar sem zaslužil in med tem, kar sem dobil. Ni mi bilo jasno, kam gre vseh tistih, ko vse skupaj sešteješ, takrat okrog 62-67% (vključujoč ob predpostavki da zapravim vse, tudi DDV, bencinske trošarine in ostali davki ter tarife) mojega zaslužka. Ni se mi zdelo “fer” da ne dobim 100% svojega zaslužka ter da ga nimam pravice uporabiti kot si sam želim. Začel sem razmišljat. Začel sem brskat, kako se moj davkoplačevalski denar porabi. Uvidel sem, da je vsa socialistična indoktrinacija šolskega sistema (ki ga nikoli nisem maral in imam kar nekaj idej, kako sploh ljudi “izobraževati”) iz mene proizvedla človeka ki naj bi bil (razen izgleda da kot anomalija) nezmožen kritičnega razmišljanja. Iz mene je hotela ustvariti ubogljivega nedvomljivega pridnega državljana, kateremu mora biti Država njegov bog, zlato tele, malik; da je država nezmotljiva in nad vsem, da se ji je treba v vsem klanjati, plačevati davke (klavne daritve), za to da bi bila ona usmiljena z nami, ker če ne ima nad nami moč ki ji ni nobena druga vredna.
To mi ni bilo všeč. Ni mi bilo všeč, da sem bil zaveden. Jezen sem postal, zelo jezen. Poleg tega pa mi tudi delo ni bilo všeč, delodajalec je zahteval večji del mojega življenja, kot mu je pogodbeno “pripadal.” Delodajalec je videl, da tudi meni ne ustreza način dela, sporazumno smo se torej “ločili,” pa tudi če ne bi bilo sporazumno, bi dal odpoved po tednu ali dveh. Tako ali tako sem imel v tistih časih neko nenavadno, morda celo depresivno, obdobje, kmalu se je končalo tudi z zaročenko, odločila se je da so ji nekatere stvari bolj pomembne. Bil sem prepuščen samemu sebi, vrnjen v osamo svoje sobe pri starših. Moral sem se spraviti k sebi, ugotoviti, kam sploh grem v življenju, ideja, ki sem jo imel, ki je bila že za mnoga leta naprej zacementirana pred mano, se je popolnoma porušila. Sledilo je dolgo, skoraj leto dolgo, obdobje tišine in ponižnega iskanja Božje volje. In Bog je dober, saj mi je namenil ravno toliko plačanih projektov (tako ali drugače), da sem lahko plačal obroke za faks ko je bilo to potrebno in zopet sem bil na finančni ničli. Danes sem še vedno na ničli, vsi obroki do sedaj pa so bili plačani. Ker pa tokrat ni bistvo v tem, da Bog poskrbi (čeprav je to resnica), ampak o naravi dela se bom s to zgodbo tu ustavil.

Med samoizobraževanjem in med iskanjem resnice za vsemi lažmi, ki sem jih živel, sem naletel tudi na našo ustavo, o kateri sem že nekajkrat pisal. Zanimivo, da imamo dokument, ki ga nihče ne pozna (razen morda prvih dveh členov), da je tako nekonsistenten sam s seboj, poleg tega pa niti Država sama ne spoštuje.

O delu govori spodnji člen:

49. člen
(svoboda dela)

Zagotovljena je svoboda dela.
Vsakdo prosto izbira zaposlitev.
Vsakomur je pod enakimi pogoji dopustno vsako delovno mesto.
Prisilno delo je prepovedano.

Kaj naj bi to pomenilo? Kaj je svoboda dela? Kaj je prosta izbira? Kaj so enaki pogoji? Kaj je prisilno delo? Menim, da se v tem členu krši prav vse postavke, če že ne neposredno, pa posredno.

Svoboda dela bi morala pomeniti, da lahko dejansko delaš kar želiš brez dovoljenja. Država regulira delo, torej svoboda dela ni zagotovljena. Če že želi res tako socialistično rigidno (ali še bolj) regulirati delo (še bolj kot ga je regulirala Slovenija v času SFRJ) delovno zakonodajo, potem naj vsaj spremeni ustavo, v nasprotnem primeru pa naj se spravi iz tega posla reguliranja dela. Poleg tega da tudi če bi bilo ustavno, da država regulira delo, le to početje še ne bi bilo legitimno in moralno sprejemljivo. Vsak človek se namreč, kakor je izjavila že deklaracija neodvisnosti ZDA v preambuli ter kakor je zapisal tudi Frederic Bastiat, rodi enak (ne isti) sočloveku in z nekaterimi neodtujljivimi pravicami (dejstvi, svoboščinami, resnicami).

“Te resnice pa držimo za samoumevne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki, da so s strani Stvarnika obdarjeni z nekaterimi neodtujljivimi pravicami. Med njimi so Življenje, Svoboda in iskanje sreče. ”
—  Thomas Jefferson (Deklaracija neodvisnosti ZDA, 1776)

“Od Boga smo prejeli darilo, ki vključuje vsa ostala. To darilo je življenje — fizično, intelektualno in moralno življenje. […] Življenje, zmožnosti in proizvodnja — v drugih besedah individualnost, svoboda in lastnina — to je človek. In navkljub zvijačam pretkanih političnih vodij, so ta tri darila, ki nam jih je dal Bog, višja in pomembnejša od vsake človeške zakonodaje ter so ji superiorna.”
— Frédéric Bastiat (Zakon)

Človek je rojen namreč z življenjem, svobodo, individualnostjo in z željo po iskanju sreče. Torej človeku nima nihče pravice omejevati dela (ali mu postavljati pravil, omogočati dovoljenj, itd.).

Tu je potem tudi vprašanje, kaj sploh je delo? Mar ni delo tudi to kar narediš doma zase? Od tega ne dobiš, razen zadovoljstva, plačanega nič. Kaj je, razen v plačilu, razlika med delom in službo? Ponavadi dandanes to, da doma stvari niso obdavčene (čeprav bi morda glede na državo morale biti?), saj se denar in materialne dobrine prosto izmenjujejo med družinskimi člani brez kakršnih davkov na transakcije itd. V službi je vse plačljivo in legalno ima zaposleni nek status in neke “pravice,” ki bi jim bilo bolj pravilno reči “privilegiji, upravičenja” (v angleščini je izraz veliko bolj smiselen: entitlements). S temi stvarmi se avtomatično ustvarjajo neenakopravnosti in neenakosti med ljudmi, še bolj pa ko se legalno in na državnem nivoju razlikuje med različnimi vrstami (ali oznakami) tako delojemalcev (študenti, zaposleni za določen čas, zaposleni za nedoločen čas, pogodbeni izvajalci po avtorski ali pa po podjemni pogodbi,…) kot tudi delodajalcev (d.o.o., s.p., d.n.o., d.d., z.o.o., …). Človek je tako postal številka in objekt, ni več subjekt z neko individualnostjo in individualno odgovornostjo. S tem ko pa moraš ugajati državi in se držati njenih zakonov ter konformirati vsem ostalim delovnim razmerjem, avtomatično v večini primerov prelagaš odgovornost na nekaj drugega, istočasno pa nisi svoboden do dela česarkoli niti s komurkoli.

Kaj pa prosta izbira? Ali sploh imamo prosto izbiro dela? Dejansko je nimamo, saj če grem v ekstrem, nima nihče pravice ali svobode zaposliti mlajšega od 15 let (čeprav recimo na kmetijah vsi vedno delajo, tudi otroci, pa temu nikoli nihče ne reče suženjstvo). Deloiskalec pa ne more legalno direktno do delodajalca in kar začeti tam delat (za kakršno koli plačilo ali razlog) za gotovino. Temu država reče delo na črno in je po njenem prepovedano (ker ona od tega nima nobenega davka). Kot sem že pri zgornjih citatih prikazal, je človek v svojem bistvu svobodno bitje in bi moral imeti “naravno” pravico tudi do takega dela kot mu danes pravimo delo na črno. Dejansko je tako delo edino legitimno, pri vseh ostalih se vrši takšna ali drugačna oblika kraje lastnine (v tem primeru zaslužka) pod taktirko družbene prisile DURSa, ki je del državnega aparata.

Za študente pa je izbira še bolj omejena, saj je v “rednem” izobraževanju praktično nimajo, saj se ne smejo redno zaposliti, na voljo so jim pa le cenovno dokaj regulirane študentske službe, od katerih je sicer res pokradenega procentualno manj, a vseeno je kraja njihovega zaslužka prisotna. Ko pa delajo, pa je le to slabo plačano, pogoji dela pa tako niso enaki ostalim v  drugih vrstah delovnih razmerjih. Država bo sicer rekla, da je zaradi drugačne starosti in drugačnega statusa (ki ga tudi podeli ona sama) standard za pogoje dela izenačen kategorično na vsako kategorijo drugače, ampak vseeno s tem priznava, da pogoji niso enaki (niti pravno gledano) vsem državljanom.

Kar se pogojev, ki morajo biti za vse enaki, tiče, pa naj rečem tudi to, da to ne more pomeniti, da mora biti vsak sprejet, ampak da se recimo sprejemni pogoji ne bi smeli spreminjati za kandidate. To je seveda na pairju lahko zelo enostavno, ampak praktično pa ni izvedljivo, saj ponavadi to pomeni, da so ljudje z neformalno pridobljenim znanjem izzvzeti, kljub temu da imajo morda boljše lastnosti kot ljudje isto stari z formalno pridobljeno izobrazbo na nekem področju. Na drugi strani pa je vedno tu tudi subjektivnost tistega ki izbira in pogoji zato nikoli ne morejo biti, ravno zaradi individualnosti ljudi, nikoli popolnoma enaki. Ko se tu država vmes vsili kot nekdo, ki si vzema pravico do vsiljevanja njenega zakona, dejansko škodi zaposlovalcu in ga omejuje. Nepotizem recimo ni nujno slaba stvar, najprej naj bi namreč tako ali tako poskrbeli za svoje bližnje. Tu pa je treba reči, da se v podjetjih s privatnim lastništvom, nepotizem načeloma niti ne dogaja, ko pa se, pa ni škodljiv, saj je v interesu zaposlovalca vedno povišati tako zaslužek kot tudi dobiček (česar v javnih podjetij ni). Stvari pa niso enake niti za vse že samo zaradi minimalne plače: minimalna plača onemogoča legalno zaposlitev (tudi po preprosti pogodbi) nekoga, ki bi bil pripravljen se učiti in bi bil zato pripravljen (brez vseh prispevkov in davkov) delati za manj kot pa za minimalno plačo. Minimalna plača ljudi oskubi prvih stopničk ekonomske lestve napredka ter je škodljiva. Le ta najbolj škodi ravno tistim, ki naj bi jim pomagala, resnica o minimalni plači je veliko drugačna kot si mislite.
Slabe stvari pa povzročajo tudi sindikati, ki kot tudi John Stossel ugotavlja, pa ne naredijo popolnoma nič dobrega, delodajalce le negativno omejujejo ter na nek način živijo na račun delavcev.

Naj se malo razpišem tudi malo o prisilnem delu. Kaj naj bi bilo prisilno delo? Suženjstvo? To gotovo ni delo, katerega se ne moreš znebiti, sili te pa v vedno bolj in bolj nehumane vrste dela, ali pač? Menim, da posredno v Sloveniji velika večina ljudi živi kot sužnji, s katerimi se slabo ravna, da so priča prislnemu delu malce drugačne vrste kot je stereotip o njem. Tipičen Slovenec je namreč do neke mere zakreditiran, torej je suženj banki dokler denarja ne plača, za to da pa to lahko naredi, pa mora biti zaposlen, kar pomeni, da je dvojni suženj, saj si še posebej v teh situacijah, ko so redne službe za nedoločen čas redkost, zaposleni ne želijo zapustiti služb ter so jim dejansko prepuščeni na milost ali nemilost zahtev vodstva, torej sužnji, ali pa so odpuščeni in so zopet prepuščeni na milost ali nemilost naslednjemu delodajalcu, če ga sploh dobijo, kjer se morajo zadovoljiti z mizernimi situacijami ter efektivno z izkoriščanjem (ne vedno namernim) s strani zaposlovalca, ki želi manjšati stroške (država s svojimi davki, prispevki, zahtevami in regulacijami te situacije le še otežuje).

Kot vidimo, država s samo regulacijo trga dela krši eno izmed temeljnih človekovih pravic (do dela) kot tudi vse štiri postavke 49. člena ustave.

Po vsem skupaj naj še rečem, da je dolžnost vseh državljanov republik (ne samo v Sloveniji), da se borijo za svobodo ter da jo tudi zakonodajno zahtevajo (ne glede na to, da sem mnenja, da država kot aparat sploh ne bi smela nikoli obstajati), ali pa da dejansko odpravijo državni aparat. Njihova dolžnost ni plačevanje davkov in konformacija državi, ampak da se uprejo tiraniji tudi demokracije.

Država nima nobene pravice regulirati česarkoli. Naj se jo odpravi!

Navsezadnje če se vrnem na sebe, sem po vseh stvareh prišel na točko, kjer ne želim delati v nobeni redni službi kot jih poznamo danes (s fiksnim urnikom ter drugimi stvarmi, ki človeka vzamejo iz družinske enote). Ne želim se zasužnjiti maliku dela. Z veseljem delam le ne za mamona (kakor maliku dela in denarja pravi Sveto Pismo), to ni moj gospodar. Z veseljem ustvarjam dodano vrednost v obliki fotografij, grafičnega oblikovanja, slik, izobraževanja, pomoči pri učenju, zelo rad služim Bogu v katerem koli delu, ki mi ga da (vse dokler le to ne zahteva od mene tega, kar je sveto, kar pripada samo Bogu oz. nekoč v prihodnosti družini). Če to pomeni, da bom imel manj mi je ravno malo vseeno, saj vem da je Bog dober in poskrbi.
Ne želim biti niti del kriminalnega dejanja državne tatvine premoženja ljudem, kar pomeni, da ne želim sprejemati nobenih državnih subvencij ali kakršnih koli drugačnih “pravic” kot jim ona pravi, oziroma “privilegijev (na račun drugih ljudi),” ki so financirane iz efektivno krvavega denarja. Od države nič nočem, nič ji pa tudi ne želim dati. Je pa tudi na meni, da pomagam ko vidim potrebe. To je dolžnost kristjana zato ne verjamem, da je kristjan lahko socialist.

Hvala Gospodu ker je dober, ker poskrbi. Hvala mu za vsako delo, ki mi ga da, ki je plačano.
Želel bi, da bi vsak ki ga moti situacija na trgu dela, začel razmišljati in zaupati Bogu, da bo poskrbel, istočasno pa da bi ne bil na točki, kjer se želel sprejemati socialno pomoč s strani države, niti subvencije, da bi pa želel proizvajati dodano vrednost in da bi iskal resnico in svobodo, ki je v neki meri dosegljiva če je le pripravljenost pri ljudeh okoli na mestu. Želel bi, da se vsak zaveda, da nima posameznik nobene druge pravice kot pa teh: življenje, svoboda, individualnost in iskanje sreče, vse ostalo pa izvira iz tega: nihče torej nima pravice omejiti sočloveka, svoboda namreč seže le toliko dokler ne omeji svobode drugega, to pa velja tudi za Državo, saj je sestavljena iz ljudi.

Nehajmo se pa že tudi oklepati etatizma in raje zadihajmo svobodo (po možnosti tudi v Kristusu) brez državnega aparata.

Dodatne povezave:
Razlog zakaj Vam ne dam službe