Tokratni prispevek bi lahko naslovil tudi kot “Zakaj se moramo bati politično sekularne Evrope?” oziroma “Se moramo bati Islamizacije?” Odločil sem se, da tega ne bom storil, ker se mi zdi, da je bolje biti pozitivno naravnan glede vsega skupaj, kot pa že v naslovu podpostavljati negativizem morebitne islamizacije. Istočasno bi bil morda celo lahko nakazoval na to, da je slednja neizogibna. Naj že takoj predlagam, da islamizacija ni neizogibna in da je vse skupaj v naših rokah, kako bomo z muslimani ravnali in kakšni so naši razlogi.
Svoboden pretok ljudi
Lansko leto, ko sem pisal o tem, da nasilje ne ustavi nasilja in da ni koristno impulzivno ravnati glede provokacij češ: “ne pritisni rdečega gumba!” Na Twitterju sem nekajkrat tudi jasno podpiral svoboden pretok ljudi, če le ne uničujejo privatne lastnine oziroma če se ne obnašajo kriminalno; nakar jih je potrebno obravnavati kot vsakršnega drugega kriminalca. Res je sicer, da nisem ravno zagovornik “pravne države” kjer je problem ravno država in ne pravo, ter da bi bilo bolje imeti stanje konkurence med različnimi pravnimi sistemi zavoljo policentrično naravnane večje pravičnosti, ampak glede na situacijo, ki jo imamo danes je tudi državno pravo lahko vsaj za kakšno stvar korisno, da “izvrže” kriminalce. Tega ne vidim pogosto na Schengenskih mejah kjer brezglavo spuščajo skozi kar vsakogar (samo zato, ker so “velika gruča ljudi, ki jih je bojda nemogoče kontrolirati”). Vse skupaj še vedno ne pomeni, da moramo zapirati meje. Sploh ne. Samo vse moramo tretirati enako. Istočasno to tudi pomeni, da bi država morala pustiti tudi Slovencu ali pa morda Hrvatu (ali komur-koli) svobodno gibanje. Človek, pa naj si bo musliman, katolik, hinduist ali pa ateist bi ne smel biti sojen preden zločin zagreši. Še posebno, ker je v vseh religijah radikalizem v eno ali drugo stran relativno majhen—še posebno dandanes (posplošujem predvsem za “razvite” države); ampak pravično obsojen šele zatem, ko zagreši nek zločin.
Problem socialne države
Ena izmed problematičnih stvari pri mejah je tako imenovana socialna država. Ko Državni predstavniki pravijo, da je imigracijo treba preprečiti zavoljo obdržavnja socialne države, imajo prav. Če država deli “bonbončke” ali drugče rečeno “socialne storitve” začenši s šolami, zdravstvom, pa vse do ostalih “majhnih” reči, ki jih subvencionira, potem je logično da ne želi imigrantov, ki predvsem na začetku porabijo več davkoplačevalskega denarja proti volji “ljudstva” kot pa sedanji državljani dotične države. Čisto možno je, da migranti, pa naj si bodo iz Sirije ali Iraka, ali pa od kod drugod, prihajajo v Evropo zaradi “socialnih bonbončkov” ali kot marsikdo sam reče zaradi “zastonj zdravstva.” Čeprav sam mislim, da to ni glavni razlog za imigracijo, priznam, da je možen.
Temu primerno bi morali razmisliti, kaj nam je bolj pomembno: svoboda ali varnost? Svoboda lahko prinese veliko mero obojega, varnost žal ne. Dandanes izgleda da Evropa kriči bolj po varnosti. Če torej hočemo imeti svobodno gibanje ljudi, manj policijske države, ter nasploh večjo pravičnost–da, tudi večjo socialno pravičnost–je prav, da nehamo s to grozno preveliko socialno državo in jo prepustiti trgu. Naj se zdravstvo, šolstvo in ostale stvari, ki jih kontrolira država, preprusti trgu in naj bodo konkurenčni med seboj. Cene bodo padle, kvaliteta bo zrasla in vsi od nas bomo imeli več v svojih denarnicah, meje pa ne bodo več problem. Če bo kdo od morebitnih imigrantov želel samo zastonj “bonbončke” pač ne bo šel tja, kjer je več svobode. Tako kot so mnogi zadnja tri stoletja šli v svobodno ameriko ravno zato, ker je bila svobodna, ne pa zaradi varnosti. Danes tudi tam temu ni več tako (čeprav je za določene krščanske skupnosti še vedno bolj svobodna kot pa Evropa–menoniti, amiši in anabaptisti so samo primer). Na žalost.
Glavno pri vsem skupaj je to, da socialne države ne odpravimo zaradi migrantov samih, ampak zato, ker je to prav. Zato, ker je socialna pravičnost odgovornost in pravica svobodnih posameznikov in družin, ne pa dekret nad “kolektivom”. Poleg tega bi s tem dejansko rešili celo vrsto problemov, ki jih v tem delu sveta imamo. O tem kdaj drugič.
Svoboda do dela
Dandanes vemo, da je težko dobiti službo. Nasploh je v Evropi, razen če si izjemno bogat, dokaj težko delati. Redke izjeme so ekonomsko svobodnejše države, kot recimo Velika Britanija ali pa recimo Nemčija. Že Avstrija, takoj čez “mejo” je bolj ekonomsko svobodna kot Slovenija. Temu, torej težavam z delom, je tako zaradi birokracije in državnega kontroliranja dela nasploh. Birokrati seveda želijo kontrolo nad vsakim gibom, ki ga vsak od nas naredi; vse so nas pa naščuvali, da so podjetniki zle pošati, ki želijo samo nategovati ljudi, zaradi česar si je moderna država vzela “pravico” (čeprav je to v resnici nelegitimno pridobljena moč” da zahteva od praktično vsakega, ki želi biti podjeten, da ustanovi podjetje, ki je pod ostrim nadzorom države in njenih agentov, da o bankah in fnančni kontroli sploh ne govorim.
Glede na to, da tujcem, morda telim našim imigrantom, na internetu čez zaslon švigajo reklame o čudoviti Evropi in o velikih uspešnih podjetjih–ki so jih tako američani, kot tudi Talibani in drugi teroristi v njihovih krajih že samo z nestabilnostjo in vojno uničili–se mi ne zdi čudno, da so pogledali na internet in ugotovili, da sta VB in Nemčija ekonomsko svobodnejši kot marsikatera druga evropska država, ter se tja tudi napotili. Temu pritrjuje tudi komentar neke migrantke, ki je za Pop TV iz avtobusa ali vlaka, ne spomnim se več od kod, odgovorila, da v Slovenijo nočejo, v smislu tega da tukaj ni prihodnosti. Na žalost videa ne najdem več. V vsakem primeru, že sami dovolj dobro vemo, z izjemo naših politikov, da je delovna zakonodaja v Sloveniji v kompletnem razsulu. Kaj torej storiti?
Zavedam se, da je moj predlog gotovo politično popolnoma nesprejemljiv, ampak predlagam, da vsem ljudem, pa naj bodo tujci, ali pa ne, vrnemo pravico do pogodbe, ki smo jo skoraj kolektivno v Evropi izgubili s koncem obeh vojn. Največ je k temu sicer doprinesel marksizem in socializem, ki se je v zadnjih 40 letih prelevil v to, kar danes imenujemo socialna država. Češ, da je to najbolje vseh sistemov, čeprav globoko v sebi vemo, da to ni niti približno res. Predlagam torej, da ljudem vrnemo svobodo do sklepanja dogovorov, torej svobodo do pogodb brez da država ukazuje, kakšne te lahko so. Čeprav sem za odpravo države kot take (monopol nad družbenim prisiljevanjem), bi pristal na nek začasen kompromis, da se obdavčitev spremeni iz kompleksnega konglomerata regulacij na nek preprost davek na dohodek, ki je recimo za vse enak: kakšnih 10, morda 12% recimo (ang. flat income tax); čeprav bi bilo bolj pravično, da tudi tega ne pobira, ampak kot sem enkrat že predlagal za policaje, da naj se financira preko crowdfundinga (kot recimo IndieGoGo ali pa Kickstarter). Ko to omenjam, se sicer zavedam, da je pod današnjo ustavo to nemogoče, a misel ni odveč. Bolj ko naredimo ljudem preprosto, da delajo, bolje je njim samim in tudi državi kot taki. Naj bo delo pravično plačano, pravično plačilo je pa edino tisto, ki je rezultat popolnoma svobodnega dogovora med ljudmi. Nehajmo že s tem blesavim ekonomskim izenačevanjem. Naj se vsak potrudi za svoje plačilo. Pa če to pomeni ekonomsko meritokracijo, tudi prav. Raje to, kot pa stanje, ki ga imamo danes. To tudi pomeni, da ne bom imel vsak službe, ampak bo pa imel vsak možnost ali svobodo do dela, ker le to ni regulirano. Tudi tujci.
To je kar se tujcev tiče pomembno zato, ker bi to pomenilo, da se morajo na trgu obnašati pravično. Če je trg v rokah megalomanov in države kot je danes, se dogajajo stvari, ki peljejo v divje potrošništvo in Kroni in tako imenovani Državni kapitalizem. Od nas samih, potrošnikov in proizvajalcev, je odvisno, kako pravični bomo in na “divjem trgu” brez državne regulacije, kar je edina pot do dolgoročne prospertitete prav dobra beseda in ugled ter posledično pravičnost sama. Za uspešna slovenska podjetja, ki poslujejo dobro in tudi v tujini, je to definitivno res; samo poglejte recimo Pipistrel ali pa Akrapovič… In to samo iz glave, koliko bolj res je to šele, če gre človek malce okrog. Če torej tuje podjetje ni pravično, naj ga kupci sami kaznujejo. To je odgovornost svobodnih ljudi, da so konsistetni in da ljubijo svobodo, pravičnost in odgovornost. Vse te tri gredo z roko v roki. Ločene pa niso kaj precej koristne.
Multi-kulturalizem
Svoboda, odgovornost, pravičnost, vse te privlačijo pravične, svobodoljuben in odgovorne ljudi mnogo bolj kot pa tiste, ki želijo živeti na račun nekoga drugega (socialisti). To tudi pomeni multi-kulturen svet, kjer mnogi so-obstajajo skupaj. Za vse to ne potrebujejo države, ki nam ureja sleherno minuto ali podrobnost naših življenj. Seveda se najdejo vmes tudi taki, ki bi tak način radi uničili, kot so to počeli že v istem letu, ko so se ZDA 1776 formirale. Ampak na prebivalcih, ne na politiki, je odgovornost, da živimo tako kot pridigamo. Zdaj, ne pravim, da je vse to “tradicionalno evropejsko” ker že kar nekaj generacij tega na tem kontinentu ni, ampak bilo pa je. Veliko bolj kot je to res za današnji čas. Če greste kdaj na splet brati kakšne stare stare časopise, boste videli, da so v časih pred drugo, predvsem pa pred prvo Svetovno vojno slovenci živeli povsod po Evropi, prav tako tudi obratno tujci tukaj.
Pred-vojna Evropa je bila mnogo bolj multi-kulturna kot je danes. Če mislite, da romanticiziram tiste čase, se motite, saj se povsem zavedam, da so trenja bila, ampak ne v smer, kot mislite. Treba je namreč vedeti to, da je večina nemirov in “nestrpnosti” izhajala iz preprostega dejstva, da so se mnogi z dobrimi in slabimi nameni trudili “obuditi” narode, “stare narode” evrope, predvsem v koncu 18. in v 19. stoletju. Temu po navadi pravimo “pomlad narodov.” Nacionalizem, ki je od svojega spočetja v različnih merah zamenjal patriotizem (kar imamo danes nápak za eno in isto) je skupaj z etatizmom pomagal doseči obe vojni in pripravljenost zanje. Težko je namreč k vojni pripraviti po kulturi mešane ljudi. Težko je k vojni in sovražtvu ki grozi s smrtjo pripraviti množice ljudi, ki niso enake veroizpovedi. In ne, Evropa, četudi kar nekaj stoletij katoliška, ni bila samo katoliška. Kot danes rečemo v Sloveniji, da ima vsaka vas svoj glas, je bilo večino zgodovine na kontinentu tako, da smo pač morali so-obstajat z ljudmi, ki so tam bili ali pa so tja prišli. Če so, kot recimo Turki, bili nasilni, smo poskušali varovati svojo vas ali pa pobegnili.
Ne glede na to, pa nenasilnih posameznikov nismo obsojali-razen če so bili, kot Judje med 14. in 16. stoletjem izven zidov Ljubljane recimo (prim. Judovska steza), preveč dobri trgovci, ki so manj kvalitetnim cehom v obzidani Ljubljani tržno pravilno vzemali posel. Jude so izselili iz Ljubljane vsaj dvakrat (pa še to s pomočjo takratne države – cesarja). ker so bili pač preveč dobri kapitalisti in so svojim strankam dostavljali boljšo robo za nižjo ceno kot pa cehi. Ljubljana je bila navkljub nekaterim negativnim sentimentom proti Judom celo mesto s Sinagogo. V Ljubljani in Kranju so bili nasploh pogosto prisotni trgovci in gospôda iz cele evrope, ki so tu gradili graščine, trgovali, itn. Predvsem je to res za nemško- in slovansko-govoreče na Kranjskem in tudi drugod. Rekli boste, da je to zaradi Avstro-orgske monarhije, ampak tudi za časa Napoelona in v drugih časih je bil močan multikulturizem in mešanje jezikov na evropskem kontinentu zelo razširjen.
Če se vrnemo v stanje večjega multikulutralizma tudi danes (dejstvo je, da ga že lingvistično nimamo toliko kot bi ga lahko imeli, čeprav nas naši politiki prepričujejo, da ga imamo), ne bi bilo za “normalne ljudi” to nič slabega. Poleg tega pa ne rabiš kupovat od Muslimana če ne želiš. Tako kot danes ne rabiš iti v Mercator, ampak greš lahko v kakšno drugo trgovino.
Tolerantnost
Toleratnost je izjemno ne-dodelan koncept v današnjem času. Ljudje namreč mislijo, da je tolerantnost nujno povezana s tem, da se moramo vsi z vsem strinjati. Isto je s strpnostjo. Tolerantnost in strpnost sta v resnici odnos, ki ga imamo do tistih, s katerim se ne strinjamo. Kot Fulton J. Sheen dobro pravi, “je strpnost odnos utemeljene potrpežljivosti proti zlu… je potrpežljivost ki nas zadržuje pred kazanjem jeze ali povzročitve kazni. Strpnost se vedno lahko sklicuje le na osebo… nikoli pa ne na resnico.”
Ko so izgnali Jude, ni bilo prav. Ko danes ne pustimo muslimanom gibanja, tudi ni prav. To ni potrpežljivost. Ne pomeni, da se moramo z vsem ali čemurkoli strinjati, še vedno so ljudje in še vedno si zaslužijo, da z njimi ravnamo enako kot z vsakim drugim, ali pa s seboj. To je imel Jezus tudi gotovo v mislih, ko je dejal, da naj ljubimo bližnjega kot samega sebe.
To gotovo pomeni, da moramos to norostjo, da prepovedujemo “sovražni govor” karkoli pač to že je. To pomeni, tudi da nima država kaj za urejati ne le govora ampak tudi posledic le tega. Naj se pravniki ubadajo s tem, če so morebitne tožbe. Spet, škoda da nimamo Common Law ali Natural Law tradicije v našem pravu (da o pravnem policentrizmu, ki bi bil bolj primeren, sploh ne govorim), ker bi se take reči v takih pravnih okoljih veliko lažje rešile kot pa danes tukaj. Kar se imigrantov, v tem primeru tiče, to pomeni, da imajo svobodo govora ampak ne svobode da te v karkoli prisilijo. Imajo svobodo do svojega verskega izražanja, ampak ne v siljenje kogarkoli. Isto gre tudi za vse ostale, pa naj si bo verske ali druge organizacije. Dejansko bi moralo veljati isto za državo, samo da se potem čito sematnično ne bi več morala imenovati država.
V okviru tolerantnosti in multikulturalizma naj rečem tudi, da je za varnost in svobodo vseh skupin mnogo bolje da so sestavljene iz manjših celic, kot pa iz velikih. Pred-kolonialna in do neke mere tudi kolonialna Indija je za to odličen primer, saj so skupaj so-obstjale marsikatere kulture in tradicije. Seveda so bila in so še vedno prisotna trenja, predvsem mladih, ki se jim zdijo pretiravanja glede vsega skupaj (predvsem tradicije) neutemeljena, a dejstvo je, da so bili vmesni nesporazume bolj majhni kot veliki. Odvisno sicer tudi od kulturnega in socio-političnega konteksta, zaradi česar se zdi posploševanje neutemeljeno, a vseeno, je pomembno poudariti, da je celo pravno-policentričen multikulturalizem ne le dober za posel ampak tudi povečuje splošno “pravičnost” saj civiliziran človek, pa tudi na splošno povprečen posameznik od skoraj kjerkoli po svetu, raje uživa mir in pravičnost kot pa konstantne prepire in nepravičnost. Ta predpostavka daje slutiti, da na trgu to tudi izbere; in ničkoliko primerov iz celega sveta kaže na to, da ko ni monopolista s prisilo, lahko sicer za nek omejen čas vlada “vojna” med tiransko-usmerjenimi sektami, katere pa ravno zaradi ekstremizma večina članov zapusti ter se pridruži bolj človekoljubnim “sektam”, ali pa svojo religijo celo omilijo.
To je definitivno res v “progresivnem islamizmu” ki ceni (nevede tradicionalno krščanske) vrednote in obsoja ekstremizem, kot ga počne ISIS. Ne me razumeti narobe. Ne zagovarjam Islama, nikoli ga nisem. Ampak poznam pa ljudi, ki so bili nekdaj muslimani, pa so postali kristjani, to pa ravno zato, ker so odraščali v svetu, ki vsaj na videz kolektivno obsoja vojne zločine, itn. Že res, da Koran, po besedah strokovnjakov, res zapoveduje muslimanom določene stvari, ki jih ISIS danes tudi počne. Primer je recimo uničevanje relikvij, arheoloških najdb, dotično Ninivskega obzidja in oskrunjenje Lamassuja, več tisoč let starih arheoloških najdb. Četudi je osnovna ali radikalna islamska ideologija res tako uničevalna, močno verjamem, da ljudje, ki prihajajo sem, niso taki. Le kako bi drugače razložili ogromno besed muslimanov po celem Svetu, ki obsojajo dejanja, ki jih ISIS dela?
Kaj pa storiti, ko nekdo res nekaj stori? Naj plača. Resno. Ne mislim samo, da se ga (ali skupino) zapre. To ni koristno. Nobenemu to ne vrne izgubljenega. Naj plača. Če se ga (ali jih) zapre, naj pa opravljajo družbeno koristno delo, od česar plača naj gre za poplačitev izgubljenega. Nasploh moramo na novo premisliti način “kaznovanja” saj ta naš zahodnjaški sistem ni ravno koristen. Ampak o tem kdaj drugič. Prenehajmo torej tudi z neko politično korektno strpnostjo in stojmo za tem, kar verjamemo. Tu pa nastane problem, ali vemo sploh kdo smo?
Identiteta
Evropske identitete ne moremo vpeljati muslimanom, ki sem prihajajo, če še sami ne vemo, kakšna je. Evropska identiteta preprosto ne obstaja. Že nacionalna identiteta je problematična, saj predpostavlja, da je jezik in neka bojda skupna preteklost dovolj za snovanje neke smiselne in zagovora vredne ali sploh možne identitete. Evro tudi ni dovolj za to, je samo nek prazen simbol.
https://www.youtube.com/watch?v=watmc09K2Zs
Kristjani, še posebno tisti kristjani, ki vemo kaj verujemo in naša vera ne stoji samo na neki, pogosto prazni, tradiciji, stojmo za tem. Vemo namreč, da je naša identiteta varna predvsem v Kristusu samemu. On je v resnici naš vladar, on je tisti, ki mu moramo slediti. In to pomeni, da res živimo krščanstvo, ne pa da ga samo pridigamo. To lahko dela spremembe.
To pomeni, da moramo nehati biti tiho, ko nas kdo vpraša o teh rečeh. Zadnjič, ne vem več s kom, smo se pogovarjali ravno o tem. Rečeno je bilo, zanimivo, da musliman spoštuje človeka vere, ki stoji za svojo vero, ne pa toliko tistega, ki je nesiguren in ponavlja neko prazno mantro da je vse relativno in da absolutna resnica ne obstaja (mimogrede, že sama trditev, da absolutna resnica ne obstaja, je absolutna trditev, ki samo sebe negira; absolutna resnica torej obstaja). Vem tudi, da so muslimani dolžni za vsaj 3 dni poskrbeti za popotnika vere, pa naj si bo muslimanske ali katerekoli druge.
Kaj to pomeni za zahodnega človeka, povprečenega evropejca? Naj hitro ugotvi, kje stoji in kdo je. Če je potrebno, naj zato najde Boga in nek legitimen smisel za svoj obstoj. Vedeti mora kdo je in kakšna je njegova zgodovina. To bi ne smelo biti težko, glede na vse, kar se je navkljub obema vojnama, tu ohranilo. Namesto da se otepamo vere, jo najdimo. Tisti, ki smo pa kristjani, zavihajmo rokave in evangelizirajmo. Jezus nam je že sam največji zgled v tem. Čas je preživljal tudi z nečistimi, z dacarji, z razbojniki, celo s samarijani (ljudmi druge vere). Pa vendar je stal in obstal. Kot nam naroča tudi sam Trubar. Da stanemo in obstanemo zaradi naše vere in zaupanja v Boga. Seveda to tudi pomeni, da moramo poznati resnico, Sveto pismo, ki je naš meč in imeti zaupanje, da nam bo Bog po Svetem duhu dal prave besede. Ne bojmo se, saj je Bog sam na naši strani (četudi je ves svet proti nam). In dejansko je to tisto, kar nam bo omogočilo da obstojimo. Zaupanje in to, da obstanemo to, kar smo in sledimo resnici, Bogu.
Glede na prej omenjena grozodejstva, ki jih počne ISIS, pa lahko tudi to uporabimo za našo evanelizacijo, saj se v vseh nas – in tudi pri mnogih muslimanih, ob uničevanju takih reči zgodovinske vrednosti, ki jih je nekdo z lastnimi rokami več tisoč let nazaj izdelal z veliko napora – zbudi ne samo ogorčenje, ampak je kot da bi ti srce padlo v hlače. Za marsikoga je to tako, kot da bi nekdo uničil dom, v katerem si odraščal, ali pa mesto v katerem si se rodil. Za vedno je uničen del naše zgodovine. In za nas Kristjane je to dobra iztočnica za pogovor, saj nas Jezus nikoli ne uči, da uničujemo delo rok tudi brezbožneža. Od nas želi, da ga tretiramo kot tretiramo sebe. S spoštovanjem, torej tudi s spoštovanjem dela njegovih rok, tudi če se ne strinjaš z njegovo ideologijo; še več, kristjani sami so pomagali iračanom in drugim da so restavrirali vse te artefakte ki se jih zdaj uničuje. Tudi kot umetnik sem istega mnenja. Edini ki sme uničiti kaj takega, je ustvarjalec sam, oziroma Stvarnik (Bog), pa še on tega po navadi ne dela. In če Kristjani poznamo Božjo besedo, kot nam jo je dal Bog, potem je Bog res lahko na naši strani, saj to še lažje lahko demonstriramo. Čustveno pa se lahko oboji navežemo na prej omenjena grozodejstva. In nenazadnje, gotovo ne bi bilo fino videti uničenja evropske kulturne dediščine zaradi tega, ker ne vemo kdo smo in za to dopustimo da z nami ravnajo kot si oni mislijo, da je prav.
Stran z etatizmom
Na žalost smo evropejci veliko preveč navezani na naše nacionalizme, vsak po svoje seveda; čeprav nam to ne da pretirano dobre identitete. Še bolj kot to, smo navezani na etatizem. Mislimo namreč da je država nujna; da je država nujno zlo. Tu se skriva zelo nevarna reč. Ko rečemo, da je država nujno zlo, v bistvu priznavamo, da je zlo nujno. Jaz v to ne verjamem. Verjamem, da smo ljudje padla bitja in da smo v svoji naravi grešni, ne pa zli. Zlo ni nujno. Zlo je aktualizacija naše grešne narave v resničnem svetu proti nekomu drugemu. Je možno, ampak ni nujno in kot nam je Jezus sam demonstriral, ni nujno potrebno. V Jezusu namreč ni zla, ampak je ljubezen, milost, pravičnost. Ne samo ljubezen, ampak tudi ostalo. Ljubezen in pravičnost. Verjamem, da bo to naletelo na marsikatera prazna ušesa pri ateistih, ampak vem, da tudi libertarci verjamejo, da je pravičnost možna brez nujnega nasilja, kar je še dodatno pritrdilo za resničnost trditve, da država kot bojda nosilec pravičnosti ni nujno potrebna.
Ja, čeprav bi državo najraje takoj odpravil, se zavedam, da bi to lahko povzorčilo zmedo med ljudmi. Svoboda, pravičnost, ljubezen in odgovornost je večini namreč tuja. Vsaj v javnem življenju. Pa vendar je tole misel, vredna razmisleka. Kot sem zanjič pisal, moderna država v svojem bistvu ni precej drugačna od ISIS, čeprav se zavedam, da bo marsikdo rekel, da sem heretik, da to trdim. Več o tem sem pisal zadnjič in zato nimam ravno velike želje da se ponavljam. Pa vendar, država je tista, k s svojimi dekreti lahko naredi marsikaj zlobnega. Še ko navidez naredi nekaj dobrega ali koristnega zraven pripelje druge probleme, ki so večini, ali pa vsaj za kratek rok nevidni; ko pa so vidni, pa ne zna narediti logične povezanosti med prej sprejetimi zakoni (dekreti) in sedanjim stanjem (na podoben način, kot še danes marsikdo v vladajoči politiki v ZDA ne verjame, da so ZDA odgovorne za današnjo situacijo na bližnjem vzhodu).
Taista država se lahko jutri spomni, da bo recimo uvedla nujne prevode v arabščino, ali pa celo kaj hujšega. Sam zase prevod v arabščino sicer ni nič slabega, ampak nujen pa definitivno ni dobro da je. Temu se reče “legitimna diskriminacija”. To ni nič nujno slabega, je pač viden pokazatelj, kakšne so tvoje preference. Če dam primer morda večjega, a vseeno ne tako skrajno neverjetnega možnega scenarija: kaj bi dejali, če bi država zapovedala, da mora krščanska cerkev (ali pa katera koli verska organizacija) nujno odstraniti vsakršne ikone ali znake krščanstva (oz svoje vere), v kolikor se odločijo da bodo pomagali muslimanom? Ali pa da jim zapove, da morajo pustiti vernim muslimanom, da v cerkvenih prostorih molijo k Allahu (čeprav ne po državnem dekretu ampak po samovoljni odločitvi nekega vikarja v VB, se je nekaj podobnega res zgodilo)? Ali pa, če se drugače izrazim, bolj v duhu lanskoletnega referenduma, če se Država izda dekret, da morajo vsi duhovniki poročati tudi, ne le LGBT, ampak tudi pustiti muslimanom, da v cerkvah po svoje obhajajo poročni zakrament? Že samo to, da si država vzema pravico, do tega da redefinira besede in pomene besed, za svoje cilje (po navadi za večjo kontrolo nad ljudmi on za krajo več denarja, kar oni pravijo, da je obdavčitev) je dovolj velik zločin, ki ga omogočamo prav mi, ubogljivi državljani.
Kdo ve, morda ravno zato, ker ne vemo kdo smo (kar je unikatna lastnost post-modernega človeka), in ker pustimo državi, da dela kar počne, da bodo muslimani, ali pa kdorkoli, res prevzeli oblast in mi se jim bomo ponižno klonili, ker so nas že morebiti stoletja navajali na ubogljivost državi in njenim agentom.
Humanitarnost
Kaj pomaga humanitarnost, v obliki materialnih ali monetarnih pomoči tistim na drugemu koncu sveta, če z njimi ni odnosa? Le kaj pomaga, da imamo narejene trajnike za mesečno dobrodelno pomoč neki X osebi, če pa še soseda nikoli ne pogledamo v oči in se z njim na znamo niti pogovarjat?
Le kaj pomaga, da “socialna država” troši milijone in milijarde za begunce, ter obenem za svoj aparat, svoje državljane pa ima kot sužnje, ki jih v tem stanju ohranja na zelo nelegitimne načine, kar opravičuje s tem, da je vse to legalno. In kaj pomaga, če zgoraj pravim, da moramo vedeti kdo smo, če sam nočem s Slovenijo recimo nič več sploh imeti?
Čeprav nočem nobene povezave s slovenstvom kot etatistično samozaverovano ideologijo, sem domoljuben. Rad sem tu. Slovenija mi je lepa. Ampak ne za vsako ceno. Če bo Evropa, oziroma Slovenija v tem primeru, še naprej tako kršila mojo od Boga dano svobodo, življenje in moje lastninske pravice, potem bom moral žalosten ta kontinent zapustiti. Vsak človek ima od Boga dano svobodo, življenje in samolastništvo. Tega mu ni dala država, s tem je rojen. To je biti človek.
Postavljam jo pred enak standard zase in za vse ostale. Vem da država tega sicer kot aparat noče, ampak verjamem, da ljudje lahko naredimo spremembo če stojimo za tem, kar želimo doseči. Še posebno je to res za človekoljubne namene. To pomeni, da moramo naprej poskrbeti zase, da bomo lahko sobivali s tujci. Tu apeliram na generacije, ki vemo, da ne bomo dobili niti centa pokojnine (pa je morda iz moralnih razlogov niti nočemo), in pa predvsem na Kristjane. Če nam država ne da svobode, si jo (v Kristusu) vzemimo (nenasilno) sami. Bodimo drugo do drugega taka cerkev, ki je Kristusa vredna. Tako kot rečemo NE satanu, rečimo NE islamu, in rečimo NE državi oziroma etatizmu. Bodimo konsistentni in pustimo Kristusu da nam vlada tu in zdaj. In posledično bodimo zgled vsem ostalim okrog nas, ker tako je cerkev že rešila evropsko civilizacijo pred propadom v preteklosti.
Kako torej obdržati Evropo?
Evropo lahko obdržimo, samo če vemo kdo smo in kaj je okoli nas. Obdržimo jo, če vemo kaj verjamemo in v kaj zaupamo. Obdržimo jo lahko, če v prvi vrsti varujemo sebe in svoje bližnje, pa tudi vse tiste, ki so legitimno napadeni. Obdržimo jo lahko, če se vrnemo h koreninam evropejstva, in to ne kolektiviziranega evropejstva, ampak razdrobljenega domoljubnega (ne-nacionalističnega) zavedanja kdo smo in kdo so vsi ostali okrog nas. Obdržimo jo lahko, če prakticiramo krščanstvo, v težnji sledenja Kristusu. Obdržimo jo lahko, če s tem zgledom obrnemo srca muslimanov k Jezusu in jih evangeliziramo, da se le spreobrnejo. Obdržimo jo lahko, če stojimo za vsem tem, v kar verjamemo, četudi nas to pahne v smrt. Ker to v resnici pomeni živeti. Živeti ne pomeni samo prazno obstajati, ampak imeti nekaj za kar bi umrl. Ali bi umrl za svojega bližnjega? Ali si pripravljen stati in obstati? Ali si pripravljen stati za svobodo, odgovornost in pravičnost? Ali si pripravljen prevzeti odgovornost za svoja dejanja? Ali si pripravljen biti pogumen?
Upam da si, ker če ne, se Evropi res slaba piše.