Moj dragi Slovenec!

Oh moj dragi Slovenec.
Kdaj se boš znebil te svoje etatistične miselnosti, da se je treba državnemu aparatu in njega vodstvu vedno absolutno brez vprašanja in brez dvoma pokoravati in ga slaviti ter častiti, ker bi brez njega ti ne bil ti?
Kdaj boš nehal slaviti to zlato tele, ki je polno dreka?
Kdaj, o kdaj, boš prenehal imeti mamona za svojega boga, državo za njenega monolitnega varuha?
Kdaj boš dojel, da ti ne pripada nič drugega kot pa le tvoje, od Boga dano, življenje, individualnost in svoboda – ne pa, kot premnogi mislite, premoženje nekoga drugega, za katero niste sami popolnoma nič doprinesli?
Kdaj, o moj Slovenec, boš dojel, da so davki legalizirana kraja tvojega premoženja, tvoje lastnine?
Kdaj boš spoznal, da državni aparat ne poskrbi za nikogar drugega kot pa le za svoje lene riti?
Oh moj dragi Slovenec, kdaj boš nehal biti slep, kdaj boš želel spoznati resnico, kdaj se boš nehal slepiti, kdaj boš nehal živeti v laži in samozanikanju?
Slep si.
Živiš v laži, v samozanikanju, v prepričanju, da je vse v najlepšem redu, da dokler plačuješ davke in si poslušen, pokoren državljan, da ti nihče ne bo ničesar storil, nenazadnje pa morebiti poskušaš samega sebe prepričati, da nekaj, morebiti v socialnih transferjih, morda v subvencijah, ali v čem drugem, dobiš nazaj?
Živiš v prepričanju, da če drugi ne dobijo, moraš ti prejeti, saj tako pač je, mar ne?
Če država ukrade vsem, pa se odloči da nekaj od tega želi podeliti v obliki subvencij ali česar drugega, se boš zagrebel, saj ti kos pogače pripada, mar ne?
Sram te bodi!
Ko od države sprejmeš karkoli, se prostovoljno poslužuješ krvavega denarja, soudeležen si zločina tatvine izvedene z legalnim, četudi ne legitimnim, organiziranim kriminalom v rokah državnega aparata.
Hinavec ti, tat, lažnivec, zavojevalec!
Kako lahko ne vidiš, da država od tebe ukrade okrog tri četrtine tvojega “legalnega” zaslužka preko njenih davkov, trošarin, neprostovoljnih prispevkov, tarif, carin ter drugih nebodisigatreba obveznih plačil?
Kako ne uvidiš, da ti za vrednost teh davkov ne dobiš nazaj ničesar z realno vrednostjo?
Še več kot to, se slepiš, ko misliš, da je več davkov še bolj fajn, ker naj bi zagotovili še več. Ne bodo, tega se ni za bati. Med tem, ko si ti slep ali spiš, se ljudje, za katere ti zmotno misliš, da si jih legitimno izvolil, vedno bolj in bolj legalno, četudi ne legitimno, poslužujejo tvojega skoraj vsega imetja.
V vsem tem času so te proti tvoji volji, o dragi Slovenec, zadolžili že za celo leto minimalnih bruto plač, zadolževanja pa še ni končala, ter ga nemara nikoli ne bo.
V tem času so ti s svojim nečloveškim skorumpiranim zakonom odvzeli tvojo, načeloma neodtujljivo, pravico do svobode.
Kdaj, o kdaj, moj Slovenec, se boš zbudil, kdaj boš ugotovil, da nisi svoboden, ampak da si suženj svojemu državnemu aparatu, da si suženj svoji službi, svoji, ali celo tuji, banki?
Če ne boš pazil, o moj ljubi Slovenec, si bo tvoj ljubi državni aparat vzel še pravico, da ti vzame ne le tvojo lastnino in svobodo, pač pa tudi življenje, takrat bo prepozno, da se zbudiš, ker boš mrtev, o dragi Slovenec.

Dobro ti želim. Želim ti spoznanja resnice, želim ti spoznanja miru, spoznanja pravice.
Želim ti, moj dragi Slovenec, da nehaš s tem svojim etatizmom, želim da nehaš slaviti, častiti in se klanjati tvojemu bogu, Državi.
Želim, da si svoboden, da živiš po svojih zmožnostih in v svojem miru, da spiš, delaš in živiš od svojega dela, ne pa od krvavega, v davkih pobranega, denarja.
Želim ti, moj dragi Slovenec, da zaživiš v radosti spoznanja resničnega Boga, ne pa lažnega od človeka ustvarjenega.
Želim da uvidiš, da ti Jezus daje ves mir, svobodo in življenje, ki ga želiš, da skozi Njega ti postaneš nova sveta stvaritev, ki ni vezana na postavo, zakone, ampak na milost, mir in ljubezen, kar ti želim, da deliš naprej.
Želim ti, o moj ljubi Slovenec, da se vrneš domov, da ne ostajaš v Svetu, ampak da te resnica in milost v Bogu spremenita, očistita.

O moj Slovenec, ko bi ti le želel…