Nasilje ne ustavi nasilja

Preden karkoli napišem o beguncih, Siriji, Iraku, teroristih in o podobnih rečeh, naj povem, da je to moje informirano mnenje in se za dejstva zanašam na vire, ki jih po večini citiram v tekstu.

Že lep čas mi ljudje pravijo, naj kaj napišem o beguncih, mejah, itn. Nekajkrat sem že začel, ampak sem se ustavil ali pa malce celo pozabil. Sicer se mi pa zdi, da ni vedno koristno impulzivno kritizirat nečesa, o čemer imam sicer kar jasno mnenje, ampak morda ne čisto informirano; ali pa česar, kar v teoriji mojemu ušesu zveni smiselno, ampak se aktualizira malce drugače kot sem bil predvideval. To zadnje se zadnje čase sicer redko zgodi, ampak ko se, me prisili, da ponovno premislim hipoteze, ki sem jih zagovarjal. Med drugim so me do te točke, kjer sem sedaj, pripeljale popravljene nekdaj napačne predpostavke, mnenja, trditve.

Prejšnji teden je svet pretresla novica o napadu v Parizu in še vedno odmeva. Že več kot tri mesece se v Evropo masovno selijo migrantje in begunci iz “bližnjega vzhoda”. Ne boste verjeli ampak že več kot desetletje se vrstijo vojne v Iraku, oziroma že več kot dve desetletji, če se v zakup vzame Zalivsko vojno iz devetdesetih; ter zadnja štiri leta vojne v Siriji. Dejansko, če pogledamo na seznam konfliktov od dvajsetega stoletja naprej na tem koncu sveta, jim izgleda da, ni konca.

Če se sprehodimo preko vseh teh kofliktov (ja, vem, da so tu notri tudi zadeve še iz 2. svetovne vojne), bomo ugotovili, da so v ogromno le teh bili prisotni francozi (9 krat), angleži (15 krat) in američani (13 krat). Drugih ne bom preveč omenjal, saj so v manjšini in treba je omeniti, da je pri angležih številka visoka zaradi nekdanjih kolonialnih sil na tistem koncu sveta in jih vsaj polovica pade v čas 2. svetovne vojne kot tudi nekaj malega francoske prisotnosti. Po drugi svetovni vojni so konflikti na vzhodu večinoma med posameznimi silami, mnogokrat države oz. avtokrati proti upornikom, razen ko se zaradi takih ali drugačnih interesov udeležijo tudi prav te tri super-sile: ZDA, Združeno kraljestvo ter Francija.

https://www.youtube.com/watch?v=o6kdi1UXxhY

Če si torej vzamem posplošiti, že več kot stoletje ta konec sveta ni ravno miren. Razen druge svetovne vojne, o kateri bi bilo primerno govoriti kdaj drugič, čeprav je situacijo definitivno poslabšala, je tam več generacij ljudi gotovo imelo nekje v ozadju strah pred nevarnostjo. Da sploh ne govorimo o manipulacijah tamkajšnjih in tukajšnjih medijev, ki strah in napetosti ter predvsem strasti še posebej poslabšujejo.

Kaj bi vi storili? Kako bi se ti počutil, če bi notranjim razkolom v državi, v kateri živiš, posegali tujci; in tudi ko bi ti odšli, bi njihovo opremo še vedno uporabljali eni teroristi tam, drugi uporniki nekje drugje, in vlada spet na drugem koncu. Kako bi se počutil če bi bil na napačni strani, pa naj si bo po krivici ali pa po svoji odločitvi? Kako bi se počutil, če bi tisto hišo, v kateri si odrasel, ali pa tisto šolo, v katero si hodil kot otrok, morda vrtec, kamor si vozil svoje otroke, ali pa pisarno, kjer si delal, uničile bombe neke tretje države iz drugega konca sveta?

Takšno zverinstvo nas navdane s tesnobo in se sprašujemo, kako se lahko v človekovem srcu porodijo in udejanjajo tako strašni dogodki, ki so pretresli ne samo Francijo, ampak ves svet. Pred temi ne dopustnimi dejanji, ne moremo ne obsoditi sramoten napad na dostojanstvo človeške osebe. Z vso močjo hočem ponovno zatrditi, da pot nasilja in sovraštva ne rešuje problemov človeštva ter uporaba upravičevanja te poti v imenu Boga, je blasfemija (bogokletje).
— Papež Frančišek

Kdo je terorist? Kdo je agresor? Kdo je odgovoren? Kdo mi bo povrnil škodo, ki je bila narejena? Kdo bo plačal?

Kako bi ravnali, če bi v svetih knjigah verstva, v katerem ste bili vzgojeni, pisalo o nasilju, ki je v očeh božanstva, v katerega verjameš, pravično; četudi se tega doma ni učilo? Če pa se je, kako bi potem ravnal? Kako bi ravnal, če  bi tvoj bog pravil, da si moraš zaslužiti božjo ljubezen in da je en izmed načinov mučeništvo ali pa maščevanje? Kako bi ravnal, ko bi pogledal na ortodoksne vernike in videl da je njihovo ekstremistično ravnanje skladno s temi teksti? Kako bi ravnal v luči tega in v luči nasilja, ki je bilo za tvoj narod in kulturo tako destruktivno? Kaj bi storil, ko bi te, po poprejšnjih sklepih verski vodja ali pa avtoriteta, ki ji zaupaš, učil, da Islam res pomeni verstvo miru: miru, ki bo prišlo šele ko bo se bo cel svet klanjal pred tvojim bogom, tisti, ki pa ne, pa morajo umreti že v tostranstvu?

Ne pravim da jih povsem razumem. Ne, nisem prebral Korana. Poznam pa nekaj kristjanov, ki so zapustili vero svojih staršev, Islam, in so mi o tem malce povedali. Zvenelo je zelo podobno kot povedo tudi drugi ki so se odrekli Islama in to delili po medmrežju.

Ampak ne glede na to, je treba vedeti, da veliko muslimanov ni bilo deležnih ortodoksne islamske indoktrinacije (ali kot pravi Žiga Turk, ni vsak musliman potencialen terorist); ljudje namreč, če znajo razmišljat s svojo glavo, lahko hitro ugotovijo, da jih nasilje ne pripelje daleč, niti ni dobro za posel, zatorejdel nasilni del širijatskega prava ali pa vsaj tiste zapovedi ki se tičejo življenja izven družine, ignorirajo ter jih zamenjajo z zapovedmi kakšne druge religije ali pravili kakšne druge lokalne kulture. Torej niso vsi ljudje tako nasilni kot tisti teroristi, ki povzročajo napade. Zgovorni so tudi podatki iz ZDA, kažejo, da niti en od beguncev na njihovi zemlji ni storil niti enega terorističnega dejanja.

Ampak kljub temu se moramo resno vprašati, kot sem prej omenil, kako bi se jaz počutil, če bi se meni v kulturi v kateri sem sedaj, dogajale stvari, ki se ljudem na vzhodu dogajajo že lep čas? Jaz osebno bi preprosto odšel, ali pa vsaj poskusil če že ne bi bilo preprosto. Mnogo ljudi, še posebej tisti, ki zagovarjajo državo, policijo, vojsko, itn. pa pravi, da bi se morali maščevati za to kar se je zgodilo. Kar vprašajte ljudi okrog sebe, kaj bi oni hoteli?

Poglejte samo, kaj je dejal Hollonde glede napada v Parizu: “… prišli smo v stanje vojne z Džihadisti in njihovega terorizma, ki pesti cel Svet, ne samo Francije.” Po eni strani ga razumem. Nekdo je v imenu Islama napadel nedolžne ljudi na “francoski zemlji”. Za razliko od Obame in Camerona lep čas nazaj je to povedal dokaj civilizirano, a še vedno se bojim, da bo Evropa preko teh provokacij začela še eno vojno z bližnjim vzhodom, kot da vse ostale niso bile dovolj.

To se ne bo nehalo. Ne bo se nehalo, dokler ne bodo vojaki in državljani rekli: “NE!” Ne bo se nehalo, dokler se bomo obnašali huje kot marsikateri otrok in impulzivno zahtevali uporabo nasilja za boj proti nasilju.

Kaj s tem storimo? Moje nasilje, oziroma moje države (čeprav nočem z njenim imenom imeti čisto nič več) v mojem imenu (četudi nisem za to volil in četudi nisem tega nikoli podpiral) bo nekje nekdo, ko se vojaki te “moje” države nasilno udeležuijo bojev nekje v puščavski državi bogati z nafto, videl kot terorizem. Čeprav nisem jaz čisto nič kriv za storjeno, je država v mojem imenu proti moji volji mene in mojo družino spravila v potencialno nevarnost, saj nikoli ne vem, kdaj se bo nek musliman, zaradi besed že dolgo mrtvega preroka njegove svete knjige, maščeval za storjeno in bom morda sam utrpel izgubo doma ali pa bližnjih. Pa tudi če ni musliman, tudi če je ateist, kdo ve, kaj bo storil nekdo, kateremu družino, bližnje, dom, je ubila vojska neke, recimo “moje” države, katerakoli to že je.

Se spomniš seznama držav, ki so sodelovale v vojnah na bližnjem vzhodu? Te tri: ZDA, VB in Francija so vse dobile nazaj neprimerno majhen delček nasilja, ki so ga same trosile (nobenega tam ne briga če v imenu miru).

Naj te vprašam nekaj drugega. Si Slovenec? Zakaj je leta 1991 vojna za Slovenijo trajala samo 10 dni? Si kdaj pomislil? Tega nikoli ne bo nihče pisal v učbenikih, ampak resnica je – če malce povprašaš in če malce pobrskaš po tistih nekaj knjigah video arhivih ter čtivih, ki so te dni dokumentirale – da je vojna za Slovenijo trajala tako malo časa predvsem zato, ker se mnogi niso hoteli boriti. Ker niso do konca izpolnili ukaza. Ker niso dokončno upoštevali avtoritete, ki jim je zaukazala napad. Si Hrvat, Srb, Bosanec? So vojaki JNA drugod, tako kot v Sloveniji, rekli NE ukazom?

Dokler se ne naučimo reči NE nepravičnim zakonom, ukazom ali čemurkoli kar nam predpišejo, ne bomo zmožni prekiniti krvave verige nasilja, ki se vleče čez stoletja.

Kaj pa ko se napad res zgodi? Kako ravnati takrat?

Naj predlagam, da se ponovno naučimo ravnati pravično in pravičnost tudi zahtevati od odgovornih. Če naš pravni sistem tega ne zmore (in dejstvo je, da pravičnosti definitivno ne more prinesti), potem uporabim civilno-pravne možnosti mediacije in arbitraže ter zahtevati povrnitev stroškov. Morda se sprašuješ, kaj s tem mislim. Naj razložim s primerom.

Kaj bi storil s sosedovim sinom, ki je zunaj igral nogomet, nakar je v okno tvoje hiše padla žoga in okno razbila? Glede na to, da ni tvoj sin, ga ne smeš ravno našeškat, lahko pa greš do njega ali njegovega očeta ter poveš kaj se je zgodilo ter tudi, zavoljo ugodne rešitve spora, to narediš nenasilno in njegovemu sinu, kot njegovemu očetu mirno poveš kaj se je zgodilo in da je bila škoda povzročena: naj se jo poplača. To je vzgojno tako za otroka kot za njegovega očeta; otrok se bo upajmo naučil da je treba vsako škodo plačat, oče pa, da nasilje ne reši nič. Če bi namreč en ali drugi bila nasilna, bi v soseski začel vladati nemir in ni ravno lepo živeti v kraju kjer se ljudje ne marajo. Še vedno je tvoj sosed in s svojim sosedom je koristno in prav biti na prijateljskih ali vsaj znanskih poteh.

Že slišim, nekdo bo rekel: “Hja, Matic, samo okno in človeško življenje nista ista reč.” Prav imaš, tisti, ki to praviš, človeško življenje je neprecenljivo, a še vedno je nespametno in nekoristno ustvariti začaran krog nasilja zaradi tega ker misliš, da se človeškega življenja ne da vsaj teoretično ovrednotiti monetarno. Lahko bi se vrnil v zgodovino, kjer so tako Irci, Islandci, celo Rusi do neke mere, pa še marsikdo ki niso poznali koncepta zapora, uporabljali cenovno ovrednotenje človeka glede na ekonomsko stanje oškodovanca kot tudi na ekonomsko stanje storilca; kazen ni bilo prestajanje neke zaporne kazni, ampak povračilo škode, ki je bila storjena; vključno z umorom. V najhujših primerih so ljudi izobčili, kar je z uporabo družbenega pritiska še toliko lažje. Te stvari veliko raziskuje D.Friedman, med drugim tudi tukaj.
Kako torej ravnati ko ti nekdo po nesreči ali zanalašč ubije bližnjega? Če si kristjan, nas Jezus uči, da odpustimo. Menim sicer, da lahko odpustimo tudi če zraven rečemo, da se škoda povrne, saj bi bilo to prav; seveda če to naredimo nenasilno. Če pa nisi kristjan, pa poskusi: izračunaj hipotetično, koliko manj bi imel za recimo nekaj let, kolikor predvidevaš da bi trajalo, da se postaviš nazaj na noge, zaradi izgube tistega bližnjega ter to poskusiš pritrditi na zmožnost storilca da to poplača. Lahko vprašaš zavarovalnice, koliko bi bilo izplačilo za življensko zavarovanje, četudi oseba ki si jo izgubil ni bila zavarovana.

Gre se za princip, da od storilcev, pa naj si bo za karkoli, ne zahtevamo da sedijo v zaporu, ampak da nam povrnejo to kar nam je bilo odvzeto in stroške ki so se zaradi tega nakopičili. V nasportnem primeru imamo na dolge razdalje lahko v najhujšem primeru vojno, lokalno pa še večji strošek, saj nam sodstvo denarja ali bližnjih gotovo ne bo povrnilo, zraven moramo pa plačevati še davke ki financirajo zastonj bivanje storilcev v zaporu.

Naj predlagam, da kdorkoli, pa naj si bo musliman, ali pa tvoj sosed, odgovarja za svoja dejanja šele ko jih zagreši. Ne glede na to, koliko varnosti si želimo, lahko sebe varujemo samo sami, policija in vojska je ne bosta prinesli, samo še bolj nas bosta odrezali varnosti.

Dokler se jim ne dokaže drugače, pa so vsi drugi, muslimani in nemuslimani, polnopravni in prvorazredni državljani z vsemi svojimi svoboščinami, pravicami in dolžnostmi. Enaki in enakopravni so bili in bodo, ker je prav v Parizu leta 1789 nekdo napisal: “Ljudje se rodijo svobodni in z enakimi pravicami.” Pravzaprav je samo na drugačen način povedal slabih dva tisoč let stare besede, da smo vsi Božji otroci.

Če bomo pozabili, kaj te besede pomenijo, ali če bomo tajili, kdo se jih je spomnil, smo Evropejci kot civilizacija prekleti.
— Žiga Turk, Zapomnite si Pariz!

Kaj pa naj potemtakem storimo z migranti in begunci? Če so nasilni in povzročajo škodo, naj jo plačajo, če to še vedno delajo naj se vrnejo. Če niso, naj bodo, naj živijo, dokler tebi in meni ne vsiljujejo svojega prava. Ti in jaz pa bodiva do njih kot človek do človeka. Ne glede na njihovo ozadje, ne rabiva biti nasilna. Bodiva mu luč. Morda, samo morda, se obrne stran od poti nasilja, ki ga je pregnalo od tam od koder prihaja. Če si Kristjan in delaš kar delaš humanitarnega zaradi Njega, to povej. Morda se kot marsikdo spreobrne in prek tega pomaga drugim da se obrnejo stran od temnih poti nasilja njegove religije. Bodimo ljudje ljudem, ne pa en agresor proti drugemu.

Lahko bi tudi pisal o nesmiselnosti meja, zaradi katerih zna še marsikateri prebežnik v prihodnosti, zaradi ravnanja policije na meji, še kaj storiti… Evropi se bo to še maščevalo, a to naj ostane za kdaj drugič.

Če si prebral vse to ali pa če ne, naj te spodbudim, da v ljudeh, tudi v teroristih vidiš ljudi, kot vidiš človeka v sosedu in njegovemu sinu, ki ti je razbil okno. Če misliš, da se nasilje uniči z nasiljem, naj te spomnim na začarn krog vojne na bližnjem vzhodu, na začaran krog, ki ga lahko uniči samo odpuščanje, samo nenasilje samo preprosto a velikokrat tako težko izrekljiv NE nasilju ki ga države v imenu svojih državljanov izvjajo do nas in do drugih.

Naj bo Bog s teboj in naj ti prinese mir in svobodo. Naj ti pomaga reči NE nasilju, ker Bog ni bog nasilja, ampak miru in ljubezni ter odpuščanja in pravičnosti.