Slovenija je država sužnjev

Gotovo sem že pisal o nesocialnosti “socialnih transferjev,” če pa še nisem, sem pa ali veliko razmišljal o tem, ali pa s kom o tem velikokrat govoril. Pač ne maram kako država tretira ljudi in prav tako ne maram, da to dela pod pretvezo socialnosti. Vsakič do danes sem o teh stvareh razmišljal teoretično in predvideval človekova dejanja. Priznam, da sem mestoma v ta razmišljanja noter vstavil moj lasten odpor do “socialnih storitev” ki jih država financira ali pa ponuja. Ne pravim, da ta odpor ni upravičen, je pa definitivno na neki točki subjektiven in ne nujno vedno objektiven, čeprav poskušam na svoja subjektivna mnenja odgovarjati objektivno ter jih v primeru kontradikcij znova premisliti in premleti. Kot rečeno, do danes predvsem na teoretični bazi.

Danes pa sem se na lepem odločil, da poskusim stopiti v tisto “Second Hand Shop” ob Poljanski, ki jo upravljajo, kakor sem enkrat zadnjič izvedel, kralji ulice. Za tiste, ki ne vedo, Kralji ulice so socialen projekt, ki poskuša dati delo in malček dostojanstva ali celo upanja brezposelnim in brezdomcem. Hotel sem med drugim dati svoj denar tja kjer so moje besede in misli, stati za tem kar verjamem: da je vredno pomagati, še posebej nekomu ki se izskreno za nekaj trudi pa četudi muz ne gre najbolje. En izmed načinov da lahko pomagam je, da v tem primeru stopim v trgovino s podarjenimi predmeti, ki jih za relativno nizko, mestoma prenizko, ceno prodajajo za dobrodelne namene. Glede na urejenost in prijaznost prostora in prostovoljcev ter zaposlenih, v to dejansko verjamem. Poleg tega pa moja denarnica tako ali tako počasi potrebuje zamenjavo. (Preden nadaljujem, naj povem, da so citati misli, ne nujno direktne besede sogovornika, saj nisem imel snemalne naprave, da bi ga posnel, čeprav je rekel, da bi z veseljem dal tudi posneto izjavo.)

Ko sem stopil v trgovino in pregledoval raznovrstne, pretežno ženske, denarnice, je bilo v trgovini še nekaj ljudi. Ko sem si izbral dve ali tri možnosti, so izgleda da naključni obiskovalci odšli, tako da sem šel do pulta in vprašal, kakšna je cena za tiste tri zadeve (cena ni napisana na vseh stvareh). Presenečen sem bil, da je bila samo en evro na izdelek. Bojda večina izdelkov (tudi zelo lepih kozarcev, nekaterih celo kristalnih) na tisti polici stane med enim in morda petimi evri. Pomislil sem: “to je premalo, bom kar rekel…” in po nakupui vseh treh za 3€ se je iz tiste misli začel slabe pol ure dolg pogovor z enim od uslužbencev.

Ker ni bilo nobene druge stranke, sva se nemoteno lahko pogovarjala o marsičem in zelo direktno sem ga vprašal o nekaj sumih, ki jih imam glede revnih, države, brezposelnih in njihivih namenov in želja. Deloma presenečeno, deloma žalostno, malček pa zadovoljno da sem imel vseskozi prav, mi je povedal nekaj zelo zanimivih reči. Najprej mi je razložil malce o poslanstvu trgovine potem pa sva se zelo hitro prestavila v malce bolj “socialno” obarvane teme. Povedal mi je, da je mnogo brezposlenih in brezdomcev takih, ki ne delajo čisto samo zato ker raje shajajo s približno 270 evri socialne pomoči, kot pa da bi delali nekaj koristnega. Pa saj jih razumem. Le zakaj bi garali za nekaj ćez 400 ali celo 500€ bruto, ter dobijo isto kot pa če jim preprosto ni mar in pokasirajo tistih ~270€ na mesec in je to to. Ampak kot pa mi je fant povedal, jih psihično to v slabem letu uniči. Že že, vzamejo tisti denar, ampak tista volja ki bi jo lahko bili imeli, ne obstaja več: skupaj z onemogočenjem legalnega dela z nizkimi ali neobstoječimi davki ter nizko ali neobsotoječo regulacijo, je takim ljudem država ukradla ne le možnost za nekaj malega dela, ampak tudi dostojanstvo. S teškim srcem mi je povedal, da ti životarjenje ker praktično ne smeš narediti nič drugega kot pa vzeti tisto “socialno denarno pomoč” ozvzame vso energijo za delo in vse dostojanstvo. Postaneš dobesedno odvisen od “države” in ko v preobilici časa v razmisleku ugotoviš, da s tem povzročaš krajo denarja od davkoplačevalcev, se ti zmeša, saj je misel, da si nekomu v breme še težja kot pa misel da si bojda nesposoben. To je tisto, ki toliko ljudi, kot je sogovorec povedal, spravi v brezup in popivanje: težko jim je shajati samim s seboj zaradi zavedanja vseh teh reči in ker jim drugega kot sistem izkoristiti in pač “pokasirati kar se pokasirati da” za preživetje ne preostane, potem naredijo marsikaj da bi pozabili na vse to, da bi njihove misli zaplavale stran. Sicer, pravi, niso vsi taki. So tudi tisti, ki jim je malone vseeno; ampak takih ni precej ogromno, so predvsem tisti starejši ki jih je vzgajal socializem in menijo, da jim tisto pripada (čeprav jim ne), in pa tudi tisti mladi, ki niso sploh bili vzgojeni in se nosijo okrog prav tako z mislijo, da jim vse pripada.

Najbolj zanimiva stvar, ki mi jo je sogovorec povedal, po mojem mnenju, pa je to, da po njegovem mnenju, in kakor te ljudi pozna, bi vsakdo poskusil delati, če bi imel svobodo do tega in ga ne bi država pri tem ovirala. Pritrdil je temu, da ni važno kdo si ko začneš v življenju, glavno je da imaš vse možnosti da napreduješ v življenju. Žalostno pa je skomignil, da na žalost v Sloveniji danes ni ničkaj bolje kot v stari Jugi glede malega človeka: vse se mu omejuje in vse regulira. “To ni življenje, to ni dostojanstvo, to ni to!” je povedal. To pa še ni vse. V moje začudenje je pritrdil mojemu komentarju, da je edina stvar ki komurkoli pripada tista, ki si jo je pridelal. Nič več nič manj. Ali naj razložim drugače: “Meni pripada točno toliko, nič več in nič manj, kot sem zaslužil. Prav tako velja za vsakega drugega.” To pomeni, kot je tudi pritrdil, da državi ne pripada niti cent tega kar sem jaz zaslužil ali pač on; niti ne pripada tisti cent komu drugemu, pa naj si bo brezdomcu. Zanimivo, da to tako iskreno pove nekdo, ki nima veliko in bi po menenju delavnega prebivalstva bil dolžan denarja od država = njihovega denarja preko državnih pipic. No, te pipice pa nas pripeljejo do naslednjega dela zanimivosti tega pogovora.

Povprašam ga o odgovornosti. Pričakoval sem namreč da bo odgovor pristranski, da je morebiti država le dolžna pomagati tistim, ki to res potrebujejo. Vsaj kazalo je na to, ker se je pri dogovoru malce obotavljal. Najprej je pomislil, “morda… samo čakaj,… ne. Država nima kaj za delat teh reči. Družba ne more biti odgovorna če posameznik ni odgovoren. Če je kdorkoli tisti, ki je dolžan ali odgovoren za karkoli, je to posameznik. Jaz sam moram pomagati če kogarkoli vidim… človeka vidim kot človeka, pa četudi bi mi en dan težil mu moram naslednji dan pogledati v oči in videti sočloveka ne pa sovražnika, ” je dejal, “in po tem in prej povedanem ne morem drugega kot da rečem, da hej, država nima kej drugega kot pa da nas pusti na miru. Nočemo denarja, samo pusti nas na miru da lahko sami zaslužimo denar. Dostojanstvo želimo.” Umolknil sem. Prav ima. Saj o tem sem že razmišljal, ampak nikoli nisem slišal besed nikogar, ki je v mnogo slabši poziciji kot sem sam in je bil na resničnem dnu, ki bi mi to potrdil. Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav. S tem, kot si pravilno rekel demokratičnim socializmom, nam je odvzela dostojanstvo in človečnost. Še huje nas sili v to da smo v resnici ne hlapci nje same, ampak sočloveka, davkoplačevalca. To je najhuje.”

Miha Mazzini, prav si imel, slovenci smo res sužnji svojemu sodržavljanu. Hayek, prav si imel, res je šlo tako kot si predvidel, pod državo je šel svet v smer svetovnega suženjstva.

Preden zaključim, naj povem še eno misel tegale mojega sogovorca, o kapitalizmu. Izgleda da ga bolj razume kot kak politik. Vprašal sem ga namreč, kaj misli, ko se naredi nakup, izmenjava ali prodaja: ali je kdorkoli od udeležencev transakcije na slabšem? Obrnil se je proti pultu, se popraskal po bradi, in rekel: “pa saj ne more biti. Ko ti jaz nekaj prodam in ti to plačaš, sva oba na boljšem, ti imaš predmet, ki ga potrebuješ–kot denarnico, ki si jo prej kupil– jaz pa denar, ki ga lahko porabim da kupim tisto, kar jaz potrebujem. Oba sva na boljšem.”

Et voila. Razumen, inteligenten, prijazen, razgledan in po moji kratki oceni miroljuben človek, ki nima veliko, ne vem, morda niti nima doma, ki razmišlja veliko bolj človekoljubno kot kakršen koli slovenski politik (nemara tudi katerikoli drug). Je človek ki po logiki ostalega neumnega pšrebivalstva potrebuje socialno pomoč, a sam priznava in pritrujej da je ta pomoč potuha in ni prav nič socialna; ponižujoča je.

Prav res, Slovenija je država hlacev in dekel, je država sužnjev. Je država parazitov in zajedavcev. Je država hinacev. Je država slepih ljudi, ki mislijo samo nase in na svojo debelo leno rit. Je država sebičnih socialistov.